Stroški evropskih poslancev bodo ostali tajni

Sodišče EU je presodilo, da vlagatelji zahteve niso dokazali upravičenosti posega v osebne podatke in zasebnost evropskih parlamentarcev.
 
Fotografija: Poslanske klopi v evropskem parlamentu FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Poslanske klopi v evropskem parlamentu FOTO: Reuters

Bruselj – Poskus skupine 29 časnikarjev, ki so v okviru Projekta evropski poslanci poskušali doseči več transparentnosti pri porabi davkoplačevalskega denarja v evropskem parlamentu, ni bil uspešen.

Sodišče EU je odločilo, da je odločitev evropskega parlamenta o zavrnitvi objave dokumentov o dnevnicah, potnih stroških in stroških za parlamentarno pomoč, upravičena, saj tožeče stranke niso dokazale nujnosti objave podatkov. Sodniki so opozorili, da morajo institucije EU zavrniti dostop do dokumentov, če njihovo razkritje spodkopava varstvo zasebnosti in integriteto posameznika. Po razlagi sodišče dejstvi, da so podatki povezani z javnimi podatki o osebah, ne more pomeniti, da takšni podatki niso več opredeljeni kot osebni.

Po utemeljitvi sodišča bi objava dokumentov z osebnimi podatki sicer lahko bila dovoljena, a bi moralo biti dokazano, zakaj naj bi bil prenos zadevnih osebnih podatkov potreben za zagotovitev nadzora nad izdatki, ki jih imajo poslanci pri izvajanju svojega mandata. Tega, da tožniki niso dokazali. Tudi njihova želja, da bi sprožili javno razpravo, menda ne zadošča. Tako je sodišče sklenilo, da jim ni uspelo dokazati, da bi bil prenos podatkov ustrezen in sorazmeren s ciljem tožnikov.



Sodišče ugotavlja, da tožniki s svojimi argumenti niso toliko izpodbijali zakonitosti odločitve, ampak so predvsem kritizirali pomanjkljivosti in neučinkovitost mehanizmov nadzora. Sodišče da ne tega ne more ocenjevati. Glede javnega nadzora nad izdatki niso mogli upoštevati v časopisih objavljenih člankov o zlorabah britanskih poslancev. Enako velja za navedbe tožečih strank o številnih goljufijah, ki da so jih poslanci zakrivili v preteklih letih. Sodišče opozarjajo, da je bil naveden le primer bolgarskega poslanca in da z njim ni mogoče utemeljiti prenosa podatkov vseh poslancev.

Tudi predlog, da bi evropski parlament objavil dokumente, v katerih bi bili zakriti osebni podatki (vključno z imeni poslancev), po presoji sodišča ni smotrn. Tak dostop da vlagateljem zahtevka ne bi omogočil nadzora nad izdatki posameznih poslancev, saj ne bi bilo mogoče povezati zahtevanih dokumentov z osebami. Opozarjajo tudi na pretirano administrativno breme, če bi EP moral obdelati in redakcijsko pripraviti zahtevane dokumente. Skupaj naj bi jih bilo več kot štiri milijone, samo za potne stroške in dnevnice jih nastane več kot 220.000 na leto.


Parlament nima podatkov


Najbolj kočljivo vprašanje o stroških parlamentarcev, 4416 evrov splošnega mesečnega nadomestila za delovanje poslanske pisarne, ki ga poslanci lahko bolj ali manj nenadzirano porabljajo, ni bilo tema vsebinske presoje na sodišču EU. Ko je evropski parlament odgovarjal časnikarjem, je pojasnjeval, da sploh nima podatkov o stanju na poslanskih računih. Tako ne morejo razkriti ničesar. Sodišče je sledilo in tožbene razloge, ki se nanašajo na takšna nadomestila, zavrnilo kot brezpredmetne. Pravica do dostopa do dokumentov se nanaša le na dokumente, ki jih institucije hranijo.

Po navedbah sodišča tožeče stranke v obravnavi niso podale nobenega dokaza, s katerim bi omajale neobstoj dokumentov. Trdile so namreč le, da težko verjamejo, da evropski parlament z njimi ne razpolaga. Sodniki še dodajajo, da ni sporno, da se postavke nadomestila za stroške (najema pisarne v svojem okrožju, telefona, računalniške opreme …) krijejo pavšalno in ne na podlagi dokazil. Takšna ureditev temelji na sprejetih pravilih. Tožeče stranke pa niso navedle pravila, ki bi zahtevalo nasprotno, ampak so opozarjale na slabosti veljavnega sistema.


Nasprotni učinki sodbe


Pravna zastopnica novinarjev Nataša Pirc Musar je nad sodbo »zelo negativno presenečena«, saj se je sodišče postavilo na stališče, da imajo poslanci v velikem delu opravljanja svoje funkcije pravico do varstva osebnih podatkov. Poudarja, da imajo številne države – tudi Slovenija – precej boljše zakone in višje standarde kot evropske institucije. »Pri nas se o teh stvareh, ki so bile predmet tožbe, že več let sploh ne sprašujemo, zato ker imamo v zakonu tako imenovano pozitivno izjemo, ki določa, da je vse, kar je povezano s porabo javnega denarja, javno,« pojasnjuje. »Zelo težko sprejmem razzlogovanje sodišča, da imajo poslanci v času opravljanja svoje funkcije tako široko pravico osebnih podatkov, kot jim jo je zdaj priznalo sodišče.« Pravi, da se boji nasprotnih učinkov te sodbe. »Vsak poslanec in zaposleni bo v evropski instituciji lahko dejal: 'Ta sodba mi daje pravico do varstva osebnih podatkov, zato nimate pravnega temelja, da javnosti pokažete, koliko javnega denarja sem zapravil.'«

Preberite še:

Komentarji: