V nadaljevanju preberite:

»Namesto da vidimo en sam svet, naš lastni svet, lahko, zahvaljujoč umetnosti, vidimo, kako se ta svet množi, tako da imamo na voljo prav toliko svetov, kolikor je izvirnih umetnikov, ti svetovi pa se med seboj drug od drugega razlikujejo bolj kot tisti, ki se vrtijo v neskončnem vesolju. To so svetovi, ki nam stoletja po tem, ko ugasne ogenj, iz katerega je najprej zasijala njihova svetloba, še vedno pošiljajo svoj prav poseben sijaj, pa naj se imenujejo Rembrandt ali Vermeer.«

Vse od svojih zgodnjih dvajsetih let je Marcel Proust oboževal umetnost Johannesa Vermeerja, najljubša od vseh pa mu je bila slika Pogled na Delft. In to prav zaradi tega, ker je odpirala nov svet, resničnejši od tistega resničnega. V njem je počival izgubljeni čas.

Ko bodo prihodnji teden v amsterdamskem Rijksmuseumu odprli razstavo Vermeerjevih slik, bo to praznik za ljubitelje njegove umetnosti, ki iščejo izgubljene svetove. To bo največja razstava tega nizozemskega slikarja 17. stoletja. Na ogled bo kar osemindvajset od skupno petintridesetih njegovih slik, kolikor se jih je ohranilo.

In čeprav je to eden najpomembnejših kulturnih dogodkov leta, me je k slikam življenja, ki z živo svetlobo žari iz temnih kotov sobe, pritegnilo nekaj drugega. Kolegica, ki je za enega od pomembnih časopisov spremljala sojenje jugoslovanskim vojnim zločincem v Haagu, mi je pripovedovala o tem, kako so sodniki po zasliševanju očividcev in udeležencev natančno opisanih zločinov pogosto odhajali v muzej Mauritshuis v središču mesta, v katerem živi, diha in potihoma prepeva Vermeerjev svet, in tam sedeli pred njegovimi slikami ter si v tem plesu skladnosti in umirjenih čustev iz svoje duše počistili grozote, o katerih so poslušali dolge ure.