V nadaljevanju preberite:

John Kennedy v Washingtonu in Nikita Hruščov v Moskvi sta krizo naposled rešila v trenutku, ko je svet že trepetal pred tretjo svetovno vojno. Fidel Castro je za njuno dogovarjanje in trgovanje na račun Kube menda izvedel, ko je bilo že vse mimo. Javnosti je o tem pripovedoval šele nekaj desetletij pozneje, ko Sovjetske zveze ni bilo več in so bili Kubanci lačni in razočarani, ker so jih Rusi pustili na cedilu. Povedal je, da so jim Sovjeti pustili najslabšo, najbolj zaostalo tehnologijo. Razpad Sovjetske zveze pa je vendarle objokoval kot eno največjih zgodovinskih nesreč dvajsetega stoletja. Podobno je malo pozneje razmišljal ruski predsednik Vladimir Putin, ki je Kubi odpustil več kot 30 milijard dolarjev dolga.

Kennedy in Hruščov sta obveljala za mirovnika in odrešenika sveta pred jedrsko kataklizmo, čeprav sta v resnici krizo tudi sprožila. V današnjih časih bi zelo verjetno dobila Nobelovo nagrado za mir. Kennedy je zelo kmalu po kubanski raketni krizi končal pod streli v Dallasu, Hruščova so odstavili.

Dandanes napenjanje mišic in segrevanje ozračja spodbujata politika, za katera je mogoče samo upati, da jima bo na koncu uspelo, da bosta tako modra, kakor sta pred šestimi desetletji obveljala Kennedy in Hruščov. Kar počneta Vladimir Putin in Joe Biden, je – podobno kot nekoč početje Kennedyja in Hruščova –, tudi napenjanje mišic in segrevanje ozračja do skrajnosti, le izida ne poznamo in o njuni modrosti nismo prepričani.