Umrl je Desmond Tutu, legendarni bojevnik proti južnoafriškemu apartheidu
V starosti 90 let je umrl legendarni borec proti apartheidu in Nobelov nagrajenec Desmond Tutu, poroča mednarodni tisk. Njegovo smrt je javnosti sporočil predsednik Južne Afrike Cyril Ramaphosa. Bil je eden izmed najbolj prepoznavnih Južnoafričanov doma in na tujem.
Visoka moralna drža, ki jo je ohranil tudi v najtežjih preizkušnjah, mu je leta 1984 prinesla Nobelovo nagrado za mir pa tudi vrsto drugih nagrad, ki si jih je prislužil z miroljubnim spodkopavanjem apartheidskega režima in aktivnim prizadevanjem, da bi tudi po njegovem zlomu preprečil rasno obračunavanje v svoji domovini.
Rodil se je leta 1931 v Klerksdorpu, ki je od Johannesburga oddaljen okoli 170 kilometrov. Sprva je šel po stopinjah svojega očeta in se šolal za učitelja, a je zaradi nepravičnega šolskega sistema za temnopolte otroke postal duhovnik.
Teologijo je študiral na King's Collegeu v Londonu, po vrnitvi v Južno Afriko pa je postal leta 1975 prvi temnopolti anglikanski dekan v Johannesburgu. Leta 1980 je kot generalni sekretar zveze južnoafriških cerkva vodil delegacijo, ki je tedanjega premiera Pietra Willema Botho rotila, naj odpravi apartheid. Četudi ni bilo rezultatov, je bil to prvi uradni sestanek temnopoltega in belopoltega voditelja. Zatem je oblast Tutuju zasegla potni list. Leto po prejemu Nobelove nagrade je postal prvi temnopolti škof Johannesburga. Javno je odprl državljansko nepokorščino oblasti, leta 1986 pa je postal tudi prvi temnopolti škof v Cape Townu.
Apartheid so dokončno odpravili leta 1994. ko je po volitvah na predsedniški položaj prišel Nelson Mandela. Tutu se je leta 1996 cerkveno upokojil, Mandela ga je prosil, naj prevzame vodenje Komisije za resnico in spravo, ki se je posvetila grozotam in kršitvam človekovih pravic med apartheidom. Tistega leta so mu podelili tudi častni naziv nadškofa.
Zavzemal se je za človekove pravice tudi na globalni ravni, med drugim je podprl zavzemanje za pravico do evtanazije in pravice istospolnih.
Še v visoki starosti je veljal za človeka brez dlake na jeziku. Britanskega premiera Tonyja Blaira in bivšega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki sta tlakovala pot polomiji v Iraku, je, denimo, označil za vojna zločinca, ki da bi jima morali zaradi njune vloge pri napadu na Irak soditi na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu.
Tudi izraelske (zaradi ravnanja s Palestinci) in kitajske oblasti (zaradi zatiranja Tibetancev) so se znašle med tarčami, v katere se je zapičila ostra puščica njegovih kritik.
