Utišajmo ustvarjalnost. In mirna Bosna!

»Kadar ni mogoče odstraniti resničnosti, odstranimo tisto, kar spominja na resničnost. In mirna Bosna.« To je eden od številnih nasprotujočih si komentarjev usode umetniške instalacije Trije povojni tovariši ali Sloga. Trije kipi, ki urinirajo v bazen v obliki zem­ljevida Bosne in Hercegovine, niso zelo izvirni, so pa razburili javnost v Bosni in Hercegovini bistveno bolj kot podobna instalacija na Češkem leta 2004.

Čas epidemije koronavirusne bolezni je poleg strahu in tesnobe po svetu povzročil izbruh ustvarjalnosti. Prav v tem času je mlada umetnica Kristina Livančić iz kraja Vitez v osrednji Bosni končno izpeljala zamisel, ki je dozorevala dobro leto dni.

V turističnem naselju Čardaci v svojem mestu je z lastnikom postavila umetniško instalacijo, nekak­šno fontano, ki simbolično in obenem brutalno realistično opisuje aktualen položaj Bosne in Hercegovine. Delo je avtorica poimenovala Trije povojni tovariši, sestavljeno pa je iz bazena v obliki Bosne in Hercegovine, v katerega urinirajo tri železne skulpture.

Zaradi izposojenega dela sta se zavila v molk

Avtorica Kristina Livančić je v enem od pogovorov ob odprtju fontane povedala, da njeno delo temelji na podobni instalaciji, ki jo je češki umetnik David Černý pred 16 leti postavil v Pragi, simbolizira pa »stanje stvari v Bosni in Hercegovini«. Revno in etnično še vedno močno razdeljeno BiH vodi kolektivni organ predsedstvo, ki ga sestavljajo trije člani, izvoljeni iz vrst treh konstitutivnih narodov BiH, Bošnjakov, Hrvatov in Srbov.

Vodilne stranke v državi so še vedno iz časov vojne, vojna retorika pa (pre)pogosto prihaja iz ust političnih voditeljev, ko jim zmanjka rešitev za konkretne probleme svojih državljanov. Ostri, velikokrat sovražni odzivi, grožnje s tožbami in pozivi vladajoče stranke SDA, naj odstranijo fontano, so lastnika turističnega naselja Čardaci Mirka Šakića v dveh tednih prepričali, da je odstranil skulpture.

»Očitno več ljudi moti umet­niška kritika oblasti in nepravilnosti v državi kot nepravilnosti, ki bi jih morali odpraviti. Naj jim bo, skulpture smo odstranili in mirna Bosna,« je za Delo dejal Šakić, ki zaradi ostrih odzivov javnosti ni hotel povedati kaj več o tem.

Potrebovali bi več takih kritik

»To je najboljši in najnatančnejši opis naše države. Tak spomenik bi moralo imeti vsako mesto v BiH, da nas spom­ni, kje živimo,« je za bosansko-hercegov­ski dnevnik Oslobođenje povedal kolumnist Dragan Bursać.

Da v tej državi ni vse tako, kot bi moralo biti, najbolj plastično dokazujejo prazne vasi ter na evropski ravni rekorden delež izseljenih mladih in malo manj mladih, ki so prisiljeni v iskanju boljšega življenja oditi na zahod. Skorumpiran in neučinkovit politični sistem, ki že leta sistematično krši človekove pravice in se ne ozira na pravice manjšin, si zasluži glasno kritiko, so se strinjali kritični intelektualci v BiH. Svoboda govora in umetniška svoboda bi v takšnih razmerah morali biti nedotakljivi, je poudaril Bošnjak v Ljub­ljani Zijad Bećirović, sicer direktor ­inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes.

»Države na območju Balkana so materialno revne, duhovno pa zelo bogate, polne ustvarjalnih ljudi. Ustvarjalnost in umetniško izražanje sta marsikomu edini ventil, ki jim omogoča, da lažje prenesejo težke razmere. Pustimo ob strani razpravo o tem, kaj je lepo in kaj ne, če ljudem vzamemo možnost umetniškega izražanja, jim res bolj malo ostane. S tem smo te ljudi ubili,« je dejal Bećirović.

»Vprašajte se, kaj je bolj žaljivo. To, v kakšnih razmerah ljudje živijo, ali to, da po bazenu v obliki te države urinirajo trije kipi?«