Čeprav jo je pred desetimi leti v največje švicarsko mesto pripeljal študij nevroznanosti, misleč, da se ta bolj ukvarja s človekom kot biologija, je kmalu ugotovila, da je študij molekularen, sama pa si je želela delati z ljudmi in predvsem ustvarjati. Mojca Vidmar, najprej doma v Kamniku, je po zaključenem študiju tako dlje časa iskala delo, ki bi združevalo vse tisto, kar rada počne.

Po dolgoletnem odkrivanju in menjavi različnih služb v Zürichu – od marketinga, kjer se je srečala s fotografijo, s katero se ukvarja še danes, do dela v barih, servisih, butikih, kot menedžerka v cateringu – se je pred dvema letoma, ko je imela zaradi porodniške več časa razmišljati o tem, kaj si želi, odločila, da se bo vrnila »h koreninam«. Prek prijateljice se je prvič spoznala z glino in lončarstvom in se vanj takoj zaljubila, razmišljala je le še o tem, kdaj bo šla na tečaj.



Tako je najprej opravila začetni tečaj, se nato izobraževala še iz knjig in youtuba, si kupila svoj stroj in pozneje še pečico. Nato je dolgo iskala primeren prostor, kjer bi lahko ustvarjala. Ker pred tem pravzaprav še nikoli ni bila v pravem studiu lončarstva, pa kakršenkoli naj ta že bo, si ga je ustvarila sama, po svojih idejah. In tako je nastal Studio Roka. Nadela mu je slovensko ime, ki je večkrat v nemško govorečem mestu uvodna točka pogovora. »Želela sem nekaj kratkega in uniseks. Lončarstvo je danes, čeprav je v svojih zametkih moški poklic – če pogledamo, denimo, Azijo, Kitajsko, od koder izvira obrt – nekaj, s čimer se ukvarjajo ženske. Pogosto rečejo, da gre ženska lončarit, moški pa na nogomet. Zato v ime studia nisem želela dati barv in gest, ki bi bile 'ženske ali moške',« pojasni.


 

Studio Roka je prostor kreativnosti

Pred letom dni si je, ko je njen partner trgovino z vintage kolesi preselil na drugo lokacijo, v teh v prostorih uredila svoj lončarski studio. A Studio Roka ni samo prodajalna ročnih unikatnih izdelkov, ampak v njem ponuja tečaje in delavnice in izposoja opremo, mi 31-letna nasmejana in energična sogovornica, ki v Zürcihu živi že deset let, pripoveduje v majhnem studiu, ki zaradi mnogih razstavljenih predmetov in izdelkov, ki se sušijo, veder z ostružki, posodicami in vazami ter razobešenimi fotografijami po stenah res deluje kot prava kreativna oaza.

»Vidi se, da je Zürich potreboval takšen prostor, saj se je samo v zadnjih nekaj mesecih odprlo še okoli šest ateljejev,« pojasni sogovornica in doda, da pred tem sama ni našla lončarskega ateljeja odprtega formata. Lončarji so večinoma zaprti, z izjemo dnevov odprtih vrat, ali pa imajo delavnice in studie, kjer poleg keramike delajo še drugo. Mojca Vidmar pa je odprla svoj atelje, ki ga deli z drugimi, je prostor skupnosti, kamor pridejo ljudje, spijejo kavo, lončarijo, se učijo in se tja zatečejo tudi od vsakodnevnega hitenja in skrbi.
 

Tu ni bližnjic

Zanjo lončarstvo sicer ni (več) pobeg, ampak je način življenja, medtem ko tistim, ki delajo z računalniki in svoje roke uporabljajo le še za tipkanje in so mogoče navajeni živeti na način, da vse dobijo hitro, predstavlja pobeg. »Tu pa ni bližnjic. Lončarstvo te upočasni, tudi mentalno, saj veš, da ne boš naredil vaze, če pred tem nisi izdelal že 150 ali 300 drugih kosov. Tega enostavno ne moreš preskočiti ne glede na talent ali denar. Mislim, da bi vsakemu lončarstvo dobro delo, saj tri ure včasih minejo, kot da je preteklo le deset minut. Obenem se mi zdi, da gre za osebnostno rast, kako se podaš v nekaj s svojo lastno nezmožnostjo – to, da vedno znova v nečem nisi tako dober, kot morda misliš, da boš,« začne o zanimivi psihološki plati ukvarjanja z glino pripovedovati mlada sogovornica. Pojasni, da veliko ljudi ne razume, kako dolgotrajen proces se skriva za enim kosom, mogoče mislijo, da je vse zelo preprosto, zato si ambiciozno zadajo cilj, da bodo že prvič, ko pridejo v studio, naredili vrč. »In potem ko naredijo le majhno skodelico, jih je malce sram, nekaterim je zelo neprijetno, saj se ne morejo soočiti s tem, da nečesa ne zmorejo, ne znajo takoj.«



Učenje in nešteti neuspeli poskusi pa so nekaj, kar je povsem običajno (tudi) v znanosti. Pravi, da ji prav ta znanstveni pristop, ki ga je dodobra spoznala med študijem nevroznanosti, pride prav tudi pri lončarstvu, ki združuje veliko stvari: od poznavanja materialov, glazur, kemičnih reakcij. »Pri študiju se večkrat zgodi, da postaviš neko teorijo, ki jo moraš potem preizkusiti v praksi, ampak vedno je nekaj, da ne bo takoj dobra. Ta znanstveni pristop vpletam v keramiko; že to, da se nisem na samem začetku ustrašila kemije in procesov, ki stojijo za glino, izdelavo, glazuro … Naučila sem se, da je 'okej', da stvari ne razumeš in da se jih moraš še naučiti. To, da vem, da bom imela v tem še 20 let dovolj materiala za učenje, mi daje tudi občutek, da tudi če zdaj ne delam v smeri študija, ta ni bil 'zaman'.«

Pojasni, da so najbolj priljubljeni večerni tečaji za začetnike in dvourni tečaji, kjer jim najprej predstavi, kaj lončarstvo sploh je. Predava jim o glini, kemičnih procesih, žganju, ogledajo si pečico, glazure, na koncu pa se vsak s svojo kepo preizkusi še na stroju.
 

Vrednost ročnih del

»Že na teh hitrih tečajih jim obljubim, da bodo nekaj vzeli domov. Tečajniki sicer naredijo le prvi korak, žgem in poglaziram sama, potem pa dva tedna pozneje lahko pridejo po svoj kos.« Pravi, da je tisti trenutek, ko tečajniki v rokah držijo izdelek, ki so ga naredili sami, poln emocij: po eni strani pozitivnih, ko se želijo nekateri takoj za tem vpisati v začetni tečaj, po drugi strani pa malce grenkih, ko se posamezniki ne počutijo preveč nadarjeni, ko priznajo, da je to zanje preveč zapleteno. Vsekakor pa odidejo iz studia z drugačnim pogledom: tovrstne izdelke začnejo (bolj) ceniti. »In vedno se počutim super, če iz mojega studia odidejo ljudje, ki bodo imeli zaradi te izkušnje drugačen odnos do ročnih, unikatnih izdelkov, do keramike.«

Ljudje največkrat kupijo skodelice za kavo, saj je to tudi najenostavneje, vzamejo tisto, ki jim je všeč. Doda, da njene izdelke pogosto naročijo kot poročno darilo – če so včasih kupovali sete servisov iz Kitajske, so danes znova bolj cenjeni unikatni izdelki. Ljudem je pomembno, da je narejeno »tu«, v Zürichu. Kot še opaža, v Švici še vedno večji pomen dajejo lokalnemu in trajnostnemu.

Vesela je, ko ji kupci po letu dni sporočijo, kako je njena skodelica še vedno njihova najljubša. Tako tudi ve, da če se jim bo zlomila, jo bodo prinesli, da jo popravi, ali pa bodo kupili novo. Pravi, da je odnos do teh predmetov drugačen, ko ljudje za izdelkom spoznajo še osebo in zgodbo. Takoj je skodelica »vredna« nekoliko več, zanjo bolje skrbiš in traja dlje.