V veliko državah ni omejitev
Ali uvesti strožja pravila? - V Veliki Britaniji prosilec sam presodi, ali je zdravstveno sposoben za vožnjo, v Belgiji starejšim svetujejo, naj pri zdravniku preverijo stanje.
Odpri galerijo
V Veliki Britaniji prosilec sam presodi, ali je zdravstveno sposoben za vožnjo, kar se vedno ne obnese dobro. Foto Jure Eržen
London, Bruselj – Če se ozremo samo na primer moža britanske kraljice, princa Filipa, ki je z izsiljevanjem prednosti povzročil hudo prometno nesrečo, le nekaj dni zatem pa so ga zalotili, da se ne meni niti za lastno varnost in vozi brez pripetega varnostnega pasu, lahko brez težav ugotovimo, da pri zaskrbljenosti glede vključevanja starejših voznikov v promet nismo sami. V nekaterih državah velja za prelomno starost 70 let, v mnogih pa ni omejitev.
Ne le Velika Britanija, kjer je menda več kot 110.000 voznikov, stari nad 90 let, tudi druge države se ubadajo z vprašanjem, ali bi bilo smiselno uvesti strožja pravila. Na Otoku je denimo treba za podaljšanje dovoljenja po 70. letu izpolniti obrazec
(dostopen je tudi po spletu), v katerem prosilec med drugim sam presodi, ali je zdravstveno sposoben voziti. Vendar
zakonodaja določa, da morajo agenciji, ki izdaja vozniška dovoljenja, sporočiti, ali se je njihovo zdravstveno stanje spremenilo oziroma bistveno poslabšalo.
Prelomna starost, ko začnejo bolj pozorno opazovati voznike, je večinoma 70 let, v mnogih državah ni omejitev. Tako je na primer v Belgiji. »Merilo ni starost, marveč psihična, telesna in praktična sposobnost za vožnjo,« je pojasnil Stef Willems s
tamkajšnjega inštituta za varnost v prometu. V Belgiji niso predpisani redni zdravstveni pregledi voznikov. Odgovornost je bolj na posamezniku – na pregled se mora odpraviti vsakdo, če se pojavi sum o fizičnem ali psihičnem obolenju, ki bi lahko vplivalo na njegovo varno udeležbo v prometu.
Inštitut sicer svetuje starejšim voznikom, naj pri zdravniku preverijo svoje stanje. Končno odločitev o sposobnosti za vožnjo nato sprejme inštitut na podlagi multidisciplinarnega preverjanja. Ne opravijo le telesnega in psihološkega pregleda, temveč preizkus vožnje v praksi. Vozniki le redko, v kakšnih 10 odstotkih primerov od skupno 7000 preverjanj na leto, ostanejo brez dovoljenja. Pogosteje jim izrečejo omejitve: voziti morajo avtomobil s samodejnim menjalnikom, ne smejo se oddaljiti od doma dlje kot 50 kilometrov ali pa lahko vozijo le čez dan. Takšni testi niso predvideni le za starejše, marveč tudi za ljudi, ki so imeli kakšna hujša obolenja, preživeli kap, dobili protezo …
Če kljub očitnemu obolenju, ki vpliva na vožnjo, še vedno sedejo za volan, jih lahko oglobijo v razponu od 200 do 2000 evrov. V praksi je pri starejših več zapletov pri zavarovalnicah, ki postavljajo posebne zahteve.
Ne le Velika Britanija, kjer je menda več kot 110.000 voznikov, stari nad 90 let, tudi druge države se ubadajo z vprašanjem, ali bi bilo smiselno uvesti strožja pravila. Na Otoku je denimo treba za podaljšanje dovoljenja po 70. letu izpolniti obrazec
(dostopen je tudi po spletu), v katerem prosilec med drugim sam presodi, ali je zdravstveno sposoben voziti. Vendar
V Veliki Britaniji je menda več kot 110.000 voznikov, stari nad 90 let.
zakonodaja določa, da morajo agenciji, ki izdaja vozniška dovoljenja, sporočiti, ali se je njihovo zdravstveno stanje spremenilo oziroma bistveno poslabšalo.
V Belgiji niso predpisani redni pregledi voznikov
Prelomna starost, ko začnejo bolj pozorno opazovati voznike, je večinoma 70 let, v mnogih državah ni omejitev. Tako je na primer v Belgiji. »Merilo ni starost, marveč psihična, telesna in praktična sposobnost za vožnjo,« je pojasnil Stef Willems stamkajšnjega inštituta za varnost v prometu. V Belgiji niso predpisani redni zdravstveni pregledi voznikov. Odgovornost je bolj na posamezniku – na pregled se mora odpraviti vsakdo, če se pojavi sum o fizičnem ali psihičnem obolenju, ki bi lahko vplivalo na njegovo varno udeležbo v prometu.
Merilo ni starost, marveč psihična, telesna in praktična sposobnost za vožnjo, pravijo na belgijskem Institutu za varnost v prometu.
Inštitut sicer svetuje starejšim voznikom, naj pri zdravniku preverijo svoje stanje. Končno odločitev o sposobnosti za vožnjo nato sprejme inštitut na podlagi multidisciplinarnega preverjanja. Ne opravijo le telesnega in psihološkega pregleda, temveč preizkus vožnje v praksi. Vozniki le redko, v kakšnih 10 odstotkih primerov od skupno 7000 preverjanj na leto, ostanejo brez dovoljenja. Pogosteje jim izrečejo omejitve: voziti morajo avtomobil s samodejnim menjalnikom, ne smejo se oddaljiti od doma dlje kot 50 kilometrov ali pa lahko vozijo le čez dan. Takšni testi niso predvideni le za starejše, marveč tudi za ljudi, ki so imeli kakšna hujša obolenja, preživeli kap, dobili protezo …
Če kljub očitnemu obolenju, ki vpliva na vožnjo, še vedno sedejo za volan, jih lahko oglobijo v razponu od 200 do 2000 evrov. V praksi je pri starejših več zapletov pri zavarovalnicah, ki postavljajo posebne zahteve.
