Žalostni ples na ulicah velemesta
Mesto trenutno ne le spi, je ohromljeno, med žrtvami pa bo najbrž tudi kdo, ki mu je uspelo v New Yorku in si je pred grozljivo boleznijo polaskal, da mu lahko zdaj uspe kjerkoli.
Odpri galerijo
Policist je na opustelem Times Squaru posnel selfi. FOTO: Reuters
V naši ulici te dni vsem v ušesih odmeva Frank Sinatra. Vsak večer ob devetnajsti uri odpremo okna, se odpravimo na balkone ali splezamo na požarne stopnice in tako kot marsikje drugje po svetu ploskamo, ploskamo, ploskamo. Potem pa sosed v hiši nasproti na okensko polico postavi velik zvočnik in zavrti »New York, New York!« Ljudje na ulici plešejo. Kako dolgo še?
V naši ulici še ni tovornjakov hladilnikov s trupli, tam, kjer stojijo bolnišnice, pa so. Nanje že zdaj z viličarji nalagajo žrtve novega koronavirusa, v prihodnjih dveh, treh tednih, ko bodo ZDA po napovedih strokovnjakov doživele vrhunec divjanja novega koronavirusa, bo še huje. Levji delež domnevnih 240 tisoč žrtev v »optimističnem« scenariju bo, če bo šlo tako naprej, dal New York, prav tako pri pesimističnih dveh milijonih.
Sprašujem se, ali bo med njimi kdo, ki je sinoči pet nadstropij pod menoj brez maske in rokavic plesal v žametnem ritmu pevca z modrimi očmi: »Zbuditi se hočem v mestu, ki nikoli ne spi!« Mesto trenutno ne le spi, je ohromljeno, med žrtvami pa bo najbrž tudi kdo, ki mu je uspelo v New Yorku in si je pred grozljivo boleznijo polaskal, da mu lahko zdaj uspe kjerkoli.
Newyorčani so se ob sončnih dneh predolgo dobivali v Centralnem parku, zdaj so tam postavili začasno bolnišnico. Velemesto ima petdeset tisoč bolniških postelj in tri tisoč enot za intenzivno zdravljenje, a morajo v bolnišnice preurejati konferenčne centre in hotele, priplula je velikanska vojaška ladja – bolnišnica. Žrtve dobivajo imena in obraze. Štiriinsedemdesetletni profesor sociologije William Helmreich je prehodil prav vsako mestno ulico in o svojih doživljajih objavil knjigo Hoja po 6000 miljah v Cityju. V Švici rojeni potomec žrtev nacističnega holokavsta je predaval na City College of New York, prosti čas pa preživljal v pogovorih z meščani vsej slojev in etničnih skupin. »Končati bi moral samo še Staten Island,« je njegov sin povedal lokalnemu časopisu.
Vdova in sin sta na pogrebu stala dva metra narazen, pogrebcev ni bilo. Prijateljem in znancem so pogreb predvajali virtualno, grob je zasul buldožer. Pokojnik je umrl sam, tako kot umira večina žrtev, saj v strahu pred širjenjem bolezni najbližji ne smejo v bolnišnice. In vse pogosteje umirajo tudi tisti, ki nesebično pomagajo, med njimi tehnik bolnišnice Mount Sinai West. »Ne morem dihati, rad te imam!« so bile zadnje besede, ki jih je Kious Kelly poslal svoji sestri. »Vojakov ne bi poslali v boj brez pušk,« je komentiral eden od darovalcev denarja za njegov pogreb na spletni strani za darovanje GoFundMe.
Amerika si z vsemi silami prizadeva zbrati dovolj mask, testov, ventilatorjev in vsega drugega, kar nujno potrebujejo v bolnišnicah, a je desetletja proizvodnjo tega in še marsičesa prepuščala drugim državam, med njimi na prvem mestu Kitajski. Ne le da je ta država takoj po izbruhu epidemije doma ustavila izvoz mask, ampak so newyorški trgovci poročali tudi o kupcih kitajskega rodu, ki so razgrabili vse v njihovih trgovinah in pošiljali v staro domovino.
Anekdotična pripovedovanja je bilo slišati še pred izbruhom bolezni v ZDA, v republikanski Beli hiši pa že zatrjujejo, da takšne odvisnosti ne bodo več dovolili. Razgrevajo se tudi očitki, da je predsednik Donald Trump prepozno ukrepal, njegovi strokovnjaki omenjajo domneve o močno podcenjenih kitajskih podatkih o okuženih in umrlih in s tem napačnih predvidevanjih poteka bolezni po vsem svetu.
Republikanski prvak že sanja o dvobilijonskih investicijah v infrastrukturo po krizi, a preden bo lahko Amerika načrtovala gospodarsko in drugo prihodnost, mora preživeti hude tedne, ki jo čakajo. V bližnjem Connecticutu je sredi tedna umrla doslej najmlajša žrtev novega koronavirusa, šestmesečnega dojenčka niso mogli več oživiti. Zato pa je 104-letni oregonski veteran iz druge svetovne vojne Bill Lapschies najverjetneje najstarejši zemljan, ki je preživel grozljivo bolezen. A je mrtvih več stanovalcev doma upokojencev, kjer se je okužil.
Bolezen že sega tudi v družbeno zasnovo Amerike. Bogatim, ki so vedno veljali za svetilnik blaginje vseh, zdaj zaradi njihove osamitve na jahtah in v palačah očitajo, da virus prenašajo drugam. Zaposleni trgovskih mrež se upirajo lastnikom, ki kljub milijardnemu bogastvu ne poskrbijo dovolj za njihovo varnost. Čeprav jim je nedvomno uspelo tudi v New Yorku, ob večerih ne ploskamo Davidu Geffenu ali Jeffu Bezosu. Ploskamo pokojnemu medicinskemu tehniku Kiousu Kellyju in vsem drugim, ki za nas tvegajo življenje.
V naši ulici še ni tovornjakov hladilnikov s trupli, tam, kjer stojijo bolnišnice, pa so. Nanje že zdaj z viličarji nalagajo žrtve novega koronavirusa, v prihodnjih dveh, treh tednih, ko bodo ZDA po napovedih strokovnjakov doživele vrhunec divjanja novega koronavirusa, bo še huje. Levji delež domnevnih 240 tisoč žrtev v »optimističnem« scenariju bo, če bo šlo tako naprej, dal New York, prav tako pri pesimističnih dveh milijonih.
Sprašujem se, ali bo med njimi kdo, ki je sinoči pet nadstropij pod menoj brez maske in rokavic plesal v žametnem ritmu pevca z modrimi očmi: »Zbuditi se hočem v mestu, ki nikoli ne spi!« Mesto trenutno ne le spi, je ohromljeno, med žrtvami pa bo najbrž tudi kdo, ki mu je uspelo v New Yorku in si je pred grozljivo boleznijo polaskal, da mu lahko zdaj uspe kjerkoli.
Newyorčani so se ob sončnih dneh predolgo dobivali v Centralnem parku, zdaj so tam postavili začasno bolnišnico. Velemesto ima petdeset tisoč bolniških postelj in tri tisoč enot za intenzivno zdravljenje, a morajo v bolnišnice preurejati konferenčne centre in hotele, priplula je velikanska vojaška ladja – bolnišnica. Žrtve dobivajo imena in obraze. Štiriinsedemdesetletni profesor sociologije William Helmreich je prehodil prav vsako mestno ulico in o svojih doživljajih objavil knjigo Hoja po 6000 miljah v Cityju. V Švici rojeni potomec žrtev nacističnega holokavsta je predaval na City College of New York, prosti čas pa preživljal v pogovorih z meščani vsej slojev in etničnih skupin. »Končati bi moral samo še Staten Island,« je njegov sin povedal lokalnemu časopisu.
Zasilna bolnišnica v newyorškem Centralnem parku. FOTO: Reuters
Vdova in sin sta na pogrebu stala dva metra narazen, pogrebcev ni bilo. Prijateljem in znancem so pogreb predvajali virtualno, grob je zasul buldožer. Pokojnik je umrl sam, tako kot umira večina žrtev, saj v strahu pred širjenjem bolezni najbližji ne smejo v bolnišnice. In vse pogosteje umirajo tudi tisti, ki nesebično pomagajo, med njimi tehnik bolnišnice Mount Sinai West. »Ne morem dihati, rad te imam!« so bile zadnje besede, ki jih je Kious Kelly poslal svoji sestri. »Vojakov ne bi poslali v boj brez pušk,« je komentiral eden od darovalcev denarja za njegov pogreb na spletni strani za darovanje GoFundMe.
Amerika si z vsemi silami prizadeva zbrati dovolj mask, testov, ventilatorjev in vsega drugega, kar nujno potrebujejo v bolnišnicah, a je desetletja proizvodnjo tega in še marsičesa prepuščala drugim državam, med njimi na prvem mestu Kitajski. Ne le da je ta država takoj po izbruhu epidemije doma ustavila izvoz mask, ampak so newyorški trgovci poročali tudi o kupcih kitajskega rodu, ki so razgrabili vse v njihovih trgovinah in pošiljali v staro domovino.
Anekdotična pripovedovanja je bilo slišati še pred izbruhom bolezni v ZDA, v republikanski Beli hiši pa že zatrjujejo, da takšne odvisnosti ne bodo več dovolili. Razgrevajo se tudi očitki, da je predsednik Donald Trump prepozno ukrepal, njegovi strokovnjaki omenjajo domneve o močno podcenjenih kitajskih podatkih o okuženih in umrlih in s tem napačnih predvidevanjih poteka bolezni po vsem svetu.
Republikanski prvak že sanja o dvobilijonskih investicijah v infrastrukturo po krizi, a preden bo lahko Amerika načrtovala gospodarsko in drugo prihodnost, mora preživeti hude tedne, ki jo čakajo. V bližnjem Connecticutu je sredi tedna umrla doslej najmlajša žrtev novega koronavirusa, šestmesečnega dojenčka niso mogli več oživiti. Zato pa je 104-letni oregonski veteran iz druge svetovne vojne Bill Lapschies najverjetneje najstarejši zemljan, ki je preživel grozljivo bolezen. A je mrtvih več stanovalcev doma upokojencev, kjer se je okužil.
Bolezen že sega tudi v družbeno zasnovo Amerike. Bogatim, ki so vedno veljali za svetilnik blaginje vseh, zdaj zaradi njihove osamitve na jahtah in v palačah očitajo, da virus prenašajo drugam. Zaposleni trgovskih mrež se upirajo lastnikom, ki kljub milijardnemu bogastvu ne poskrbijo dovolj za njihovo varnost. Čeprav jim je nedvomno uspelo tudi v New Yorku, ob večerih ne ploskamo Davidu Geffenu ali Jeffu Bezosu. Ploskamo pokojnemu medicinskemu tehniku Kiousu Kellyju in vsem drugim, ki za nas tvegajo življenje.
