V Belorusiji bi lahko končala v zaporu ali pa v psihiatrični bolnišnici, od koder pa ni lahko priti, je v prvem intervjuju po prihodu na Poljsko dejala izključena članica beloruske olimpijske reprezentance Kristina Timanovska. Štiriindvajsetletna tekačica se je zatekla v Varšavo, potem ko se je znašla v nemilosti športnih funkcionarjev in Minska. 

V težave je niso spravile kritike avtokratskega režima Aleksandra Lukašenka, ki pri obračunavanju z opozicijo po lanskih vprašljivih volitvah ne pozna zadržkov, ampak komentarji namenjeni trenerskemu štabu. Ta jo je namreč želel uvrstiti v ekipo za disciplino, za katero ni trenirala nikoli v življenju. Ob zapletu je šprinterka na instagramu delila nezadovoljstvo, beloruski olimpijski komite pa jo je zaradi zapisa poskušal proti njeni volji predčasno spraviti na letalo za Belorusijo. Športnica je ob svarilih družine in v strahu pred namerami oblasti poiskala zatočišče na poljskem veleposlaništvu v Tokiu, kjer so ji izdali humanitarni vizum.



V pogovoru za El País, Gazeto Wyborczo in Die Welt je poudarila, da si nikoli ni mislila, da bo končala na Poljskem: »Moji kratkoročni načrti so bili popolnoma drugačni. Z možem sva po vrnitvi iz Tokia nameravala obiskati starše, iti na dopust, se posvetiti novemu projektu, povezanemu s fitnesom, se vpisati na profesionalne športne delavnice in tečaje.«

V novi državi, pravi, se počuti dobro, po več neprespanih nočeh zdaj lahko ponoči spet zatisne oči. »Ko so se poljski diplomati zavzeli zame na Japonskem, sem vedela, da bo z mano vse v redu. Poleg tega sem tukaj pod zaščito poljskih oblasti in beloruske diaspore. Sem zdrava, močna, a še vedno v šoku.«



Da se dogaja nekaj sumljivega, je ugotovila, ko so jo člani beloruskega olimpijskega komiteja odpeljali na letališče. Jasno so ji dali vedeti, da jo, če se bo upirala, čakajo resne posledice, saj je odločitev o njenem izgonu z iger prišla z »višjih ravni«. Zastraševal jo je tudi psiholog. »Pripovedoval mi je grozljive stvari o različnih stanjih norosti in da so si nekateri v stanju, v kakršnem naj bi bila sama, vzeli življenje,« je obnovila agonijo v Tokiu.

Sočasno s pritiski se je na beloruski televiziji proti njej začela kampanja blatenja in diskreditiranja. »Starši so mi sporočili, da o meni širijo stvari, ki me prikazujejo kot neuravnovešeno osebo, ki je v nezavidljivem psihološkem stanju, in da sem ogrozila celotno reprezentanco,« je povedala. »Posvarili so me, da se v tem trenutku ne smem vrniti v Belorusijo.«



Kljub vsemu bi jezo in nestrinjanje s trenerji in funkcionarji, ki so jo skušali uvrstiti v disciplino, za katero ni nikoli trenirala, izrazila še enkrat – le da morda drugače, manj čustveno, a časa nazaj ne bi zavrtela. »Čutila sem, da člani komiteja ne spoštujejo športnikov, mojega dela in truda, ki sem ga vložila v šport in zastopanje naše države,« je bila jasna. »Tako sem se odzvala, ker na družbenih omrežjih vedno odkrito govorim o svojem življenju in čustvih.« Toda cena za to je v Lukašenkovi Belorusiji visoka. Timanovska je ostala brez težko pričakovanega premiernega olimpijskega nastopa. »Zelo sem žalostna, vzeli so mi priložnost. Na igre sem se pripravljala pet let.«