Četverica preučevalcev naše soseščine
Sonde so več kot 30 let raziskovale medplanetarni prostor.
Odpri galerijo
Pioneer 6 do 9 FOTO: Nasa
Od Pioneerjev sta verjetno najbolj znana desetica in enajstica, a tudi njuni predhodniki so tlakovali pot drugim sondam in s svojimi podatki prispevali k temeljnem razumevanju naše vesoljske soseščine. Sonde Pioneer 6, 7, 8 in 9 so bile vse namenjene preučevanju magnetnega polja, značilnosti različnih delcev, plazme in medplanetarnega prostora. V 60. letih so jih poslali v heliocentrično orbito, podobno, kot jo okoli Sonca ubira Zemlja. Okoli Sonca sonde potujejo še danes.
Šestico so izstrelili 16. decembra 1965 z raketo delta D, sonda se je uirila v orbito z obhodno dobo 311 dni. Do konca leta 1970 je sonda Sonce obkrožila šestkrat in torej opazovala tudi Zemlji oddaljeno stran Sonca, pri tem pa znanstvenikom postregla z obilico informacij o sončevi atmosferi in vremenu, ki ga naša zvezda oblikuje. Do takrat je sevanje že močno poškodovalo sondo in njene sončne celice, a vseeno je zbirala dovolj energije in še naprej pošiljala podatke.
V tem času so se ji seveda pridružile še njene sestrice in znanstveniki so jih usmerili v nekaj koordiniranih akcij, denimo s sedmico sta opravili poskuse komuniciranja z velike oddaljenosti. Pioneer 7 so izstrelili 14. avgusta 1966, preučeval je Zemljin magnetni rep. Zemljino magnetno polje je zaradi vpliva sonca oblikovano kot kaplja, na strani, obrnjeni proti soncu je sploščen, na drugi strani pa se vleče v dolg rep. Enajst let po izstrelitvi je izmeril, da je rep dolg kar 19,3 milijona kilometrov, kar pomeni, da se vije v vesolje precej dlje, kot so menili do takrat. Sedmica je obiskala tudi Halleyjev komet, in sicer 20. marca 1986 se mu je sonda približala na 12,1 milijona kilometrov.
Med tem ko sta bila Pioneerja 6 in 7 opremljena z enakimi instrumenti, je imel Pioneer 8, ki so ga izstrelili 13. decembra 1967, nekoliko drugačen nabor, a so podatki potrjevali prejšnje ugotovitve. Tako kot so se sonde dopolnjevale, so si druga drugi tudi pomagale, osmica in devetica sta se med drugim v orbiti približali na sicer za nas še vedno veliko razdaljo 2,4 milijona kilometrov, a srečanje je bilo dovolj blizu, da so ga izkoristili za vnovično kalibracijo okvarjenega instrumenta za preučevanje plazme Pioneerja 8. Zadnjo sondo v seriji so izstrelili 8. novembra 1968. V slabega pol leta je sonda opravila svojo glavno nalogo, Nasa je z devetico stik vzpostavljala do maja 1983.
Preostale tri sonde so delovale globoko v 90. leta prejšnjega stoletja. Pioneer 6 je denimo še decembra 1995 pošiljal znanstvene podatke. Marca 1997 je Nasa uradno zaključila odpravo Pioneerja 6, ker so bili stroški preveliki, a 8. decembra 2000 so v nadzornem centru ob 35. obletnici delovanja znova vzpostavili stik in ga obdržali za dve uri. Nato so tudi šestico pustili pri miru, da še naprej nabira milijone kilometrov okoli Sonca.
Šestico so izstrelili 16. decembra 1965 z raketo delta D, sonda se je uirila v orbito z obhodno dobo 311 dni. Do konca leta 1970 je sonda Sonce obkrožila šestkrat in torej opazovala tudi Zemlji oddaljeno stran Sonca, pri tem pa znanstvenikom postregla z obilico informacij o sončevi atmosferi in vremenu, ki ga naša zvezda oblikuje. Do takrat je sevanje že močno poškodovalo sondo in njene sončne celice, a vseeno je zbirala dovolj energije in še naprej pošiljala podatke.
Izstrelitve: 16. decembra 1965
17. avgusta 1966
13. decembra 1967
8. novembra 1968
Zadnji stik: 8. decembra 2000
31. marca 1995
22. avgusta 1996
19. maja 1983
Masa ob izstrelitvi: od 138 do 147 kg
17. avgusta 1966
13. decembra 1967
8. novembra 1968
Zadnji stik: 8. decembra 2000
31. marca 1995
22. avgusta 1996
19. maja 1983
Masa ob izstrelitvi: od 138 do 147 kg
V tem času so se ji seveda pridružile še njene sestrice in znanstveniki so jih usmerili v nekaj koordiniranih akcij, denimo s sedmico sta opravili poskuse komuniciranja z velike oddaljenosti. Pioneer 7 so izstrelili 14. avgusta 1966, preučeval je Zemljin magnetni rep. Zemljino magnetno polje je zaradi vpliva sonca oblikovano kot kaplja, na strani, obrnjeni proti soncu je sploščen, na drugi strani pa se vleče v dolg rep. Enajst let po izstrelitvi je izmeril, da je rep dolg kar 19,3 milijona kilometrov, kar pomeni, da se vije v vesolje precej dlje, kot so menili do takrat. Sedmica je obiskala tudi Halleyjev komet, in sicer 20. marca 1986 se mu je sonda približala na 12,1 milijona kilometrov.
Med tem ko sta bila Pioneerja 6 in 7 opremljena z enakimi instrumenti, je imel Pioneer 8, ki so ga izstrelili 13. decembra 1967, nekoliko drugačen nabor, a so podatki potrjevali prejšnje ugotovitve. Tako kot so se sonde dopolnjevale, so si druga drugi tudi pomagale, osmica in devetica sta se med drugim v orbiti približali na sicer za nas še vedno veliko razdaljo 2,4 milijona kilometrov, a srečanje je bilo dovolj blizu, da so ga izkoristili za vnovično kalibracijo okvarjenega instrumenta za preučevanje plazme Pioneerja 8. Zadnjo sondo v seriji so izstrelili 8. novembra 1968. V slabega pol leta je sonda opravila svojo glavno nalogo, Nasa je z devetico stik vzpostavljala do maja 1983.
Preostale tri sonde so delovale globoko v 90. leta prejšnjega stoletja. Pioneer 6 je denimo še decembra 1995 pošiljal znanstvene podatke. Marca 1997 je Nasa uradno zaključila odpravo Pioneerja 6, ker so bili stroški preveliki, a 8. decembra 2000 so v nadzornem centru ob 35. obletnici delovanja znova vzpostavili stik in ga obdržali za dve uri. Nato so tudi šestico pustili pri miru, da še naprej nabira milijone kilometrov okoli Sonca.
