Kako se je Slovenija povezala s sv(pl)etom
Konec leta 2020 je ameriška Nacionalna agencija za raziskave (NSF) z nekaj dogodki proslavila 35. obletnico začetka projekta NFSnet – omrežja NSF, ki ga je zatem financirala in podpirala vrsto let. To je bil temelj globalnega interneta, kot ga poznamo danes. V Sloveniji pa letos praznujemo 30 let od prve internetne linije, povezane s tem omrežjem.
Prvi imenski strežnik za storitve interneta pri nas je imel najprej domeno »yu«, registrirana je bila leta 1989, po sprejetju Slovenije v Organizacijo združenih narodov leta 1992 pa jo je zamenjala nacionalna domena suverene države Slovenije »si«. Tudi pri nas sta se raziskovanje in razvoj računalniških komunikacij tako kot v Evropi in ZDA dogajala v sklopu znanstvenoraziskovalnega projekta Yunet, ki ga je financirala zvezna vlada in je bil sestavni del projekta Eureka 8 z imenom Cosine. Projekt smo ob sodelovanju treh drugih republik vodili na Institutu Jožef Stefan (IJS) v obdobju 1986–1992. V Sloveniji v tistem času ni bilo velikega razumevanja za sodobne raziskave, niti zanimanja za nastajajočo novo tehnologijo računalniških komunikacij, ki je nastajala v ZDA. Vse naše vloge za financiranje teh raziskav, ki smo jih raziskovalci IJS pošiljali tedanji Raziskovalni skupnosti Slovenije, so bile zavrnjene. Priprave in prihod interneta so potekali v zelo napetih okoliščinah, med osamosvajanjem in z občutki o negotovi prihodnosti nove države.
Priprave in prihod interneta so potekali v zelo napetih okoliščinah,
med osamosvajanjem in z občutki o negotovi prihodnosti nove države.
Prizadevanja akademskih ustanov iz Beograda in Sarajeva, ki sta bila partnerja pri projektu Yunet/Eureka 8, da mednarodna linija pride v njihovo akademsko institucijo in v centralni del države, so bila velika. Prav tako pritiski, naj koordinatorka projekta Yunet/Cosine sporoči v Bruselj, da se Ljubljana kot vstopna točka mednarodne linije zamenja s Sarajevom. Sledilo je zavlačevanje zveznih organov z izdajo dovoljenja za najem mednarodne linije. Naša prednost je bila, da smo že sami nabavili potrebno opremo, vozlišče Dynatech za X.25 in delovne postaje dobavitelja Sun Microsystems z operacijskim sistemom Unix. Linija je začela delovati 15. junija 1991; po 25. juniju se je začel intenziven promet v tujino, ko se je pošiljalo nešteto elektronskih pisem v ZDA z vsebino tiskovnih konferenc vlade nove države v Cankarjevem domu, seveda z uporabo starega protokola X.400, vendar z direktnim dostopom do akademskega omrežja in pretvornikov za internetno obliko pošte. Elektronska pisma smo znanstveniki z IJS pošiljali kolegom v ZDA, najprej do Univerze Columbia v New Yorku in od tam po omrežju NFSnet. Obveščali smo jih, kaj se dogaja v Sloveniji.
Linija je začela delovati v zadnjem možnem trenutku, saj je nismo mogli najeti brez dovoljenja poštnih skupnosti Jugoslavije (ki so dovoljenje izdale proti koncu leta 1990) in zveznega ministrstva za obrambo. Za zgraditev široko zastavljenega akademskega omrežja Yunac smo načrtovali priklop na takrat obstoječem omrežju za prenos podatkov Jupak (zasnovanem na telefonskem sistemu delovanja, brez uporabniških storitev), ki je imelo v tedanji državi status strateške zavarovane infrastrukture. Dovoljenje smo dobili aprila 1991 po srečanju z uradnikom zveznega ministrstva za obrambo. Vsi uradni dopisi zvezni vladi s prošnjo za pridobitev dovoljenja, ki smo jih pošiljali dve leti, so očitno romali v koš.
Testiranje naprav, ki so bile za tedanji čas nove in neznane, se je začelo maja 1991 in linija je začela delovati le nekaj dni pred uradno osamosvojitvijo Slovenije. Mednarodna linija, ki je bila uradno namenjena uporabi v vseh republikah takratne države, je bila vzpostavljena in je delovala v Sloveniji.
V vojni ni ostala nedotaknjena. Že drugi dan po razglasitvi samostojnosti so lovci JLA napadli oddajnike na Krvavcu, ki so povezovali telefonska omrežja Jugoslavije z Avstrijo, in linija je padla. O tem so nas obvestili iz omrežnega centra v Amsterdamu, ki je skrbel za nastajajočo evropsko akademsko mrežo. V telefonskem pogovoru so nas najprej vprašali, ali »se tam doli tepemo«. Odgovorila sem z »ne, v Ljubljani je mirno«. Delavci iz RTV-oddajnikov so kljub grozeči nevarnosti drugega dne vojne (zaradi možnih novih napadov) že naslednji dan popravili oddajnike na Krvavcu in linija je spet delovala. Vendar delo še ni bilo končano. Osnovna linija je delovala po starem protokolu, za vzpostavitev storitev interneta smo potrebovali naprave z operacijskim sistemom Unix in programsko opremo za enkapsulacijo podatkovnih paketkov internetnih protokolov TCP/IP, kar je bila v tistem času kar zahtevna naloga, ker ni bilo ne znanih praks ne rešitev. Pomagali so nam kolegi z Inštituta za fiziko in matematiko v Amsterdamu, ki so imeli lastno internetno linijo prek Atlantika do New Yorka in omrežja internet. Novembra 1991 je internet začel delovati v okviru Laboratorija za odprte mreže in sisteme IJS.
Takoj zatem smo postavili imenski sistem interneta za domeno.yu, ki je ključen za delovanje vseh internetnih storitev, skrbi za preslikavo domen v internetne naslove. Takratni internet je ponujal storitve iskanja shranjenih informacij z aplikacijami Archie, Gopher (nekakšen predhodnik brskalnika) in Wais (iskalnik po bazah) ter prenos datotek, virtualni terminal, e-pošto in novičarske platforme. Vse te aplikacije so bile razvite na ameriških univerzah. Slovenija je v tem času delala družbo 16 najbolj razvitim državam s povezljivostjo z internetom.
Nova storitev je spremenila svet
Leta 1992 so se na akademskih konferencah o internetu pojavile predstavitve o novi storitvi interneta. dr. Tim Berners Lee je predstavil aplikacijo splet, ki jo je razvil na mednarodni akademski instituciji Cern v Ženevi. To je za internetne pionirje in načrtovalce novih standardnih protokolov interneta pomenilo nov aplikacijski protokol za prenos slik in besedila ter nov programski jezik za izdelovanje strani za uporabnike internetnih storitev. Poimenovali so ga World Wide Web. Nihče med akademiki, ki so razvijali internet, ni pričakoval takšnega izjemnega razvoja aplikacij z novim spletnim protokolom in jezikom v tako kratkem času. Zgodil se je svetovni bum v računalniških komunikacijah. WWW oziroma splet je bila aplikacija, namenjena predvsem izmenjavi slik in besedil med fiziki ZDA in Evrope ter Japonske, vendar je danes nepogrešljiva, tako da mnogi internet imenujejo splet. Prvi brskalnik za splet, Mozaic, je bil prav tako razvit v akademskem okolju, tako kot njegov naslednik Netscape. V Sloveniji hiter razvoj interneta in rast uporabnikov nista sledila svetovnemu trendu, čeprav smo v zgodnjih devetdesetih letih že imeli spletne strani, kot sta bili Mat kurja na IJS in spletna stran Fakultete za gradbeništvo Univerze v Ljubljani.
Strokovnjaki in politiki so internet razglasili za največjo inovacijo 20. stoletja. Spremenil je življenje ter način delovanja gospodarstva, kulture, izobraževanja in družbe. Internet se v 21. stoletju ni ukvarjal le z izmenjavo informacij, ampak je postal pametno multidisciplinarno orodje, ki z uporabo slik, videoaplikacij, zvoka in besedila omogoča izobraževanje, upravljanje hiš, tovarn, infrastrukturnih sistemov, kot so promet, preskrba z energijo, vodo, in vodenje različnih infrastruktur tudi v vojnih razmerah. Del interneta je v Zemljini orbiti in vesolju. Internet je uporabnike osvobodil geografskih vezi in jih združil v tematske skupnosti, ki niso vezane na nobeno določeno mesto na svetu. Sodobna družba je danes omrežena z orodjem za medsebojno interakcijo in je zato velik izziv za zasebnost in varnost. V pandemiji je internet odigral ključno vlogo v šolskem sistemu in gospodarstvu, da je izobraževanje in delo potekalo v virtualni obliki.
Internet je uporabnike osvobodil geografskih vezi in jih združil
v tematske skupnosti, ki niso vezane na nobeno določeno mesto na svetu.
Pereče težave: družbena omrežja in fragmentacija
Spremembe v družbenih komunikacijah, ki jih je povzročil internet, so izjemno pomembne, saj je umaknil ovire in zagotovil neomejene komunikacije v družbi z dostopnimi uporabniškimi storitvami. Veliko inovacij je že oblikoval in bo še naprej oblikoval prihodnost sveta. Družbene komunikacije in podatki, ki ostanejo po komuniciranju uporabnikov, so nafta 21. stoletja za digitalizirane medije in druga podjetja. Zelo pomembna uporaba teh podatkov je oblikovanje psiholoških profilov uporabnikov. Facebook, ki ima skoraj milijardo uporabnikov, ponuja svojim poslovnim strankam možnost ciljanja oglasov na ljudi na podlagi informacij o tem, kaj jim je všeč, oziroma njihovih psiholoških profilov.
Tako je Facebook na primer razvil deset različnih oglasov za isti kozmetični izdelek za različne psihološke profile uporabnikov ter jih uvrstil na primer v skupino ekstrovertiranih in skupino introvertiranih žensk. Izkupiček kampanje je bil za polovico večji v primerjavi s klasičnimi kampanjami. Številna podjetja so odkrila avtomatizirano analizo osebnosti in jo spremenila v poslovni model. Najbolj razvpit primer ocenjevanja psiholoških profilov prek interneta je primer podjetja Cambridge Analytica, ki so ga po razkritju afere iz leta 2014 zaprli, saj je profiliranje osebnosti na podlagi podatkov Facebooka uporabil v resničnem svetu. Poročila iz marca 2018 pravijo, da je podjetje že leta 2014 začelo kupovati osebne podatke Facebooka o več kot 80 milijonih uporabnikov, ki so jih profilirali in uporabili v volilnem oglaševanju za potrebe volitev v ZDA leta 2013. Facebook je dobil vzdevek »največja avtokracija na planetu«, saj je hkrati platforma na internetu, izdajatelj in družbeno omrežje, spletni imenik, korporacija in še kaj drugega. Pomemben pa mu je le dobiček.
Zloraba pametnih algoritmov za določanje psiholoških profilov ima še drugo plat. To je kričeča težava zasebnosti na internetu, ki jo je v vsej surovosti razkril žvižgač Edward Snowden leta 2013, in sicer o tem, kako državni agenciji Cia in NSA zbirata podatke o državljanih ZDA. Zasebnost je še zmeraj na vrhu dnevnega reda v večini držav skladno z vse večjo ozaveščenostjo uporabnikov interneta o posledicah uporabe družbenih medijev. Napovedana nova direktiva EU o strategiji kibernetske varnosti, ki zelo strogo ureja vedenje vseh dejavnikov na digitalnem trgu, vzbuja malo več optimizma.
Ena največjih težav, ki jih ima današnji in prihodnji internet, je njegova sedanja in napredujoča fragmentacija, kar pomeni nastajanje internetnih otokov in izolacijo uporabnikov. Fragmentacija je hkrati tehnološka in upravljavska. Obe vplivata na možnost, da se internet razcepi ali zlomi v omrežje ohlapno povezanih otokov. Številni potencialno skrb vzbujajoči trendi, ki jih poganjajo tehnološki razvoj, vladne politike in komercialne prakse, se danes širijo po sistemskih plasteh interneta, od namer za spremembe osnovne komunikacijske infrastrukture interneta do aplikacij, vsebin in transakcij, ki jih internet zagotavlja. Pri tem so posebej ogroženi globalno povezovanje uporabnikov in naprav, poenoteno, globalno in pravilno vodenje korenskega sistema imen in številčnih naslovov spletnih aplikacij ter naprav (trenutno to delo opravlja 13 imenskih strežnikov, razporejenih po vsej zemeljski obli), zatem še interoperabilnost internetnih naprav, univerzalna dostopnost storitev, ponovna uporaba zmogljivosti interneta ter razvoj in uporaba inovacij, ki so kri in življenje nove digitalne realnosti.
Zdi se, da je tehnična preobrazba interneta neizogibna. Dober primer je korporacija Apple, ki preskakuje uradne imenske strežnike in uporablja le tiste, ki so del njenega omrežja. Napovedi mednarodnih organizacij, kot je agencija ZN za telekomunikacije, da je medsebojno delovanje omrežij z različnimi internetnimi »okusi«, ki se vedejo kot internetni otoki, možno, so danes precej realne in so na mizah ustanov, ki skrbijo za svetovne telekomunikacije. Za zagotavljanje nove povezljivosti interneta na podlagi neenotnih protokolov (trenutno so internetno lepilo še zmeraj protokoli TCP/IP) so se na trgu že pojavili posredniki, ki naj bi zagotavljali premostitev med različnimi protokoli interneta, in sicer kot nova internetna storitev. In ta je zelo podobna storitvam v računalniških oblakih, ki medsebojno sodelujejo. Pojav takšnega sistema medsebojno povezanih zasebnih internetnih ureditev ne zanika obstoja javnega interneta. Nasprotno, ureditvi se lahko dopolnjujeta. Če so zasebni internetni dogovori preveč omejevalni, dragi ali izločevalni, je upanje, da bo javni internetni sistem zagotavljal varnostni ventil za povezavo.
Upravljavska fragmentacija ima korenine predvsem v tako imenovanih nacionalnih internetnih omrežjih, ki so nastala v avtokratskih režimih. Najbolj zaprte države z nacionalnim internetom so Kitajska, Severna Koreja, Kuba (tukaj je svoj delež prispevala politika ZDA), Savdska Arabija, Iran, Sirija, Tunizija, Moldavija, pa tudi Rusija. Nekatere prepovedujejo uporabo wikipedije (Savdska Arabija) ali blokirajo dostop do nekaterih drugih vsebin, nekatere prepovedujejo uporabo facebooka, googla in drugih družbenih omrežij ter hkrati vzpostavljajo nadzor nad uporabniki z dognano aplikacijo za prepoznavo obraza (Kitajska). Tudi predlog Bele hiše iz časa prejšnjega predsednika o uvedbi tako imenovane skupine 30 čistih omrežij, ki naj bi bila še en izoliran in varen otok, uradno še ni bil umaknjen.
Življenje teče naprej in družba se razvija skladno z razmerami, ob upih, da bodo odgovorni poskrbeli tudi za rešitve glede podnebja, ki se čedalje bolj segreva. Razvija se tudi internet, ki potrebuje zanesljivo dobavo električne energije. Le upamo lahko, da bo to v dobro njegovih uporabnikov in ob upoštevanju ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb.
———
Prof. dr. Borka Jerman Blažič je znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan. Zaslužna je za razvoj informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij ter njihovo uvajanje v slovensko družbo in gospodarstvo, za kar je letos prejela Puhovo nagrado za življenjsko delo za dosežke na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij.
