Decembra lani so bili v spletni izdaji znanstvene revije JAMA (Journal of the American Medical Association) objavljeni izsledki raziskave OPTIMIST-A. Ta je vključila 485 zelo nezrelih nedonošenčkov (rojenih med 25. in 28. tednom nosečnosti) z dihalno stisko, katere glavni razlog je pomanjkanje surfaktanta.

Raziskavo je vodil profesor Peter Dargaville z raziskovalnega inštituta Menzies Univerze na Tasmaniji, Avstralija. Med sodelujočimi je bila, s kar 35 obravnavanimi nedonošenčki, tudi Enota za intenzivno terapijo novorojenčkov Kliničnega oddelka za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Sama sem bila pristojna za izvedbo raziskave v Ljubljani, sodelovali so prof. dr. Miha Lučovnik, asist. dr. Tina Perme in mag. Vlasta Lubej Kurtovič.

V Sloveniji se več kot deset tednov prezgodaj vsako leto rodi več kot sto otrok. Večina ima dihalne težave, ki so povezane z nezrelostjo pljuč in pomanjkanjem surfaktanta, naravnega detergenta, ki zmanjša površinsko napetost ter s tem omogoči lažje razpenjanje pljuč in izmenjavo plinov v njih; prepreči tudi sesedanje, ki je lahko povezano s poznejšimi vnetji in kronično poškodbo pljuč.

Surfaktant se kot zdravilo v Ljubljani uporablja že skoraj tri desetletja. V raziskavi OPTIMIST-A smo želeli potrditi učinkovitost manj invazivnega dajanja surfaktanta, zlasti pri zmanjševanju dolgoročnih posledic prezgodnjega rojstva, kamor uvrščamo tudi kronično pljučno bolezen – bronhopulmonalno displazijo. Ta bolezen zaradi spremenjenih pljuč ter majhnih dihalnih poti zahteva dolgotrajno zdravljenje z dodatnim kisikom, povezana je tudi z večjo dovzetnostjo pljuč za okužbe in zmanjšano telesno zmogljivostjo. Zato pomembno zmanjša kakovost življenja otroka in njegove družine, visoki so tudi stroški zdravljenja.

Zahtevna in dolgotrajna raziskava

Pri manj invazivnem načinu dajanja surfaktanta, ki ga označuje kratica MIST (minimally invasive surfactant treatment), nedonošenčku ni treba vstaviti v sapnik debele cevke, tubusa, kar je vedno agresiven postopek in zahteva dajanje pomirjeval, ampak se zdravilo vbrizga po zelo tankem katetru med otrokovim samostojnim dihanjem, kar izboljša tudi razporeditev surfaktanta in omogoči bolj enakomerno razpetost vseh delov pljuč.

Izvedba raziskave OPTIMIST-A je bila zahtevna in dolgotrajna, saj je bilo za dokaz učinka treba vanjo vključiti veliko število nedonošenčkov (načrtovano je bilo 606), kar je narekovalo sodelovanje večjega števila neonatalnih intenzivnih centrov – v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Singapurju, Katarju, Izraelu, v Evropi so bile poleg Slovenije vključene še Velika Britanija, Nizozemska in Turčija.

Vključevanje zelo nezrelih nedonošenčkov, ki so imeli v prvih urah po rojstvu dihalno stisko (opredeljeno s potrebo po dodatku 25 do 40 odstotkov kisika ter potrebo po neinvazivni dihalni podpori s stalnim nadtlakom prek maske), je potekalo v prvih šestih urah po rojstvu po pogovoru s starši, ki so morali podati soglasje. Kljub temu da je bilo prezgodnje rojstvo novorojenčka z dihalnimi težavami zanje velika preizkušnja, se je po natančnem pojasnilu o poteku in namenu raziskave v Ljubljani večina staršev strinjala s sodelovanjem.

Nedonošenčki so bili zatem naključno (s pomočjo spletnega programa) uvrščeni bodisi v raziskovalno skupino (prejetje surfaktanta po manj invazivnem postopku čim prej po rojstvu) bodisi kontrolno skupino (pri teh je obravnava potekala po običajnih smernicah). Če se je dihalna stiska stopnjevala, so bili otroci iz obeh skupin zdravljeni povsem enako, kar je veljalo tudi glede meril za intubacijo ter agresivnejše načine predihavanja ali dajanje surfaktanta.

Zaradi izključitve pristranskosti v nadaljnji obravnavi je bil uporabljeni postopek zdravljenja prikrit osebju, ki je otroka pozneje zdravilo. To zakritje postopka je včasih pomenilo trd oreh tudi za medicinsko osebje. Randomizacijo in samo izvedbo je namreč moral izvesti zdravnik, ki ni bil neposredno vključen v obravnavo otroka – zato je moral pogosto priti od doma.

FOTO: Blaž Samec

Izsledki na strani manj invazivne terapije

Čeprav se je raziskava, zaradi omejitve raziskovalnega dela v času epidemije covida-19, končala predčasno, je bilo vanjo vključenih 485 nedonošenčkov s povprečno težo ob rojstvu 930 gramov in gestacijsko starostjo 27 tednov. Preživetje v obeh skupinah (raziskovalni in kontrolni) je bilo statistično primerljivo, vendar je bila pogostnost bronhopulmonalne displazije v raziskovalni skupini pomembno zmanjšana (37 odstotkov v primerjavi s 45 odstotki pri kontrolni skupini), obenem je bila za polovico zmanjšana potreba po intubaciji in invazivnem predihovanju v prvih treh dneh. Pri otrocih, ki so dobili surfaktant po metodi MIST, je bila pomembno zmanjšana tudi pojavnost pnevmotoraksa, nevarnega zapleta z uhajanjem zraka v plevralni prostor okrog pljuč, ki zahteva izčrpavanje z drenažo, pri kateri v prsni koš vstavimo cevko. V raziskovalni skupini je bilo pomembno skrajšano obdobje, ko so nedonošenčki potrebovali dihalno podporo v bolnišnici (za kar šest dni pri manj invazivnih načinih podpore), za tretjino je bil manjši tudi delež otrok, ki so potrebovali zdravljenje s kisikom po odpustu domov.

Odgovor na vprašanje, ali bi ta boljši začetek življenja lahko vplival na poznejšo rast in razvoj otroka, bo dalo spremljanje vključenih nedonošenčkov v starosti dveh let, ki se pravkar končuje s pomočjo inovativne metode spletne ankete za starše. Že zdaj pa je – tudi zaradi statistično preverjenih rezultatov te raziskave – potrjena pravilnost obravnave najbolj nezrelih nedonošenčkov na Kliničnem oddelku za perinatologijo UKC Ljubljana, kjer že vrsto let zdravimo dihalno stisko manj invazivno kot primerljivi centri po svetu.

-----

Dr. Lilijana Kornhauser Cerar je vodja službe za neonatologijo oddelka za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana.