Na drugi konec sveta po prigrizek in počitek

Glavni razlog za migracije je učinkovito upravljanje energije
Fotografija: Laboda v krajinskem parku Sečoveljske soline Foto Jure Eržen
Odpri galerijo
Laboda v krajinskem parku Sečoveljske soline Foto Jure Eržen

Arktične čigre vsako leto dvakrat preletijo razdaljo med Grenlandijo in Antarktiko – torej več kot 70.000 kilometrov. V svojem življenju premagajo tolikšno razdaljo, kot bi trikrat potovale na Luno in nazaj. Vso to energijo vložijo v tako dolgo pot le zato, da bi je imele na koncu več.

Planet preletava nekaj več kot deset tisoč vrst ptic in le 15 odstotkov se jih seli. O razlogih za selitve doslej ni bilo enotne razlage oziroma modela, zdaj pa mednarodna ekipa znanstvenikov v reviji Nature Ecology Evolution ugotavlja, da imajo ptice selivke pred sabo eno samo nalogo: vso svojo energijo usmerijo v preletavanje velikih razdalj le zato, da prihranijo pri energiji na dolgi rok.
 

Sila, ki upravlja vse


Kam hodite ob sobotah po hrano za ves teden? Na voljo je kup trgovskih verig in še tržnica. Čeprav je naključnemu kupcu prav prijetno pri enem od trgovcev in je zadovoljen z izbiro, se bo nekega dne odločil za selitev k drugemu zaradi predolgih vrst. Drugi se bo premaknil, ker ga bo pri mlečnih in mesnih hladilnikih preveč zeblo.

Nekako tako se odločajo tudi ptice, le da jih pri odločitvah ne vodijo kaprice, ampak veliko bolj usodno upravljanje z življenjsko energijo. Iščejo območja, kjer je več hrane, manj konkurence in razmeroma ugodne podnebne razmere za ohranjanje telesne temperature. To včasih pomeni, da imajo hladnejši predeli planeta prednost pred toplejšimi zaradi večjih količin mrčesa ali preprosto zaradi tega, ker za omejene količine hrane tekmuje manj živali.

In kako je ekipa znanstvenikov pod vodstvom Mariusa Somveilla, podoktorskega raziskovalca v centru za biodiverziteto in globalne spremembe v New Havnu, partnerski ustanovi inštituta Maxa Plancka in univerze Yale, prišla do takšnega sklepa? Oblikovali so računalniško generirani planet z nekaj preprostimi parametri, kot so temperatura, letni časi in energija (v obliki hrane), ki je na voljo. Nato so na planet kot znanstveni bogovi začeli »naseljevati« jate posameznih vrst ptic.

Njihov računalniški profil oziroma program je bil naravnan k preprostim, a povsem življenjskim ciljem: čim več hrane, čim več toplote s čim manj truda, da torej optimizirajo porabo energije. Predvidljivo so se jate začele naseljevati v tropih, kjer je vsega v izobilju. Nato pa se je zgodilo neizogibno: tekmovanje za hrano je bilo tako hudo, da so se nekatere jate »odločile« za dolge selitve proti krajem, ki klimatsko niso bili tako ugodni, a so ponujali obilje hrane.

Vzorec selitvenih poti in razporeditev vrst sta bila na koncu zelo podobna »resničnim« podatkom empiričnih opazovanj, ki so jih pred tem zbrali raziskovalci. Njihov model je torej zelo natančno predvidel selitvene poti in razporeditev.
Za znanstvenike je bilo najlepše prav to, da je bilo ves model mogoče pojasniti z upravljanjem energije. »Samo eno pravilo, en model pojasnjuje vse,« je navdušen Somveille.
 

Širše uporaben model


In vse ne pomeni le razselitve ptic po planetu. Model je uporaben tudi za pojasnjevanje selitev kitov, ribjih jat in mrčesa. Poleg tega bi bilo z njim mogoče napovedati vedenje živalskih vrst ob segrevanju planeta in sestaviti zgodovinski prerez migracij.
Kot vsak model ima tudi ta nekaj pomanjkljivosti.

Ne pojasni na primer, zakaj se večina ptičjih vrst ne seli. Poleg tega računalniško generirani vzorci poselitve za nekatera višje ležeča območja, kot so Himalaja in Andi, niso ustrezali dejanskemu stanju, kar je verjetno posledica tega, da so pri prebivanju ptic v teh krajih na delu še drugi dejavniki, ki vplivajo na poselitev, denimo topografija. Kljub temu pa je model Somveilla in kolegov ustoličil energijo kot pomemben dejavnik pri razumevanju dinamike poseljevanja planeta in biotske raznovrstnosti.

Komentarji: