Prva evropska odprava na Luno
Odprava se je končala z načrtnim strmoglavljenjem na površje Lune.
Odpri galerijo
FOTO: Esa
Evropska vesoljska agencija Esa se je pri prvi odpravi na Luno veselila uspeha, saj so dokazali tako tehnološko kot znanstveno pripravljenost na velike projekte, ki potekajo v teh letih. Kot so zapisali na spletni strani, so ne le uspešno proučili kemične elemente na površju Lune, pokazali so tudi napredni ionski pogon in še celo vrsto inovativnih tehnoloških rešitev. Sonda je bila prva v programu Male odprave za napredne raziskave in tehnologijo.
Z raketo ariane 5 so jo izstrelili 27. septembra 2003 z evropskega izstrelišča v Kourouju v Francoski Gvajani. Najprej se je utirila v geostacionarno orbito, nato pa se je z lastnim pogonom 16 mesecev približevala Luni in se 15. novembra 2004 prav tako uspešno utirila v polarno krožnico.
Sonda je bila majhna, če gledamo glavno telo, saj je merila le dober meter – z iztegnjenimi solarnimi paneli je bila dolga kar 14 metrov. Ob izstrelitvi je imela 376 kilogramov, od tega je bilo 82 kilogramov ksenona, žlahtnega plina, ki ga je sonda uporabljala za gorivo.
Opremljena je bila z naprednim ionskim pogonom. Ksenon se je aktiviral z električnimi delci, ki jih je vesoljsko plovilo pridobilo s sončnimi celicami. Prednost tega motorja v primerjavi z običajnimi na kemični pogon je predvsem to, da proces zgorevanja lahko poteka več mesecev ali celo let, ne le nekaj minut, kolikor običajno traja proces kemičnega zgorevanja. Inovativen ni bil samo motor, tudi sončne celice niso bile tradicionalno silicijeve, ampak so uporabili galijev arzenid.
Poleg te tehnološke demonstracije so testirali še komunikacijsko opremo in avtonomno navigacijo ter več znanstvenih instrumentov, delujočih v več različnih svetlobnih spektrih. Tudi tu so morali biti precej inovativni, saj so znanstvene instrumente zaradi majhnosti celotne konstrukcije morali močno pomanjšati in jih narediti kar se da lahke. Pri Esi so navedli primer rentgenskega teleskopa D-CIXS, ki je bil le 15 centimetrov velika kocka, težka pet kilogramov. Seveda je miniaturizacija (vesoljskih plovil) do danes že zelo napredovala. Že med potjo do Lune je bila sonda tudi znanstveno aktivna, risala je zemljevid gostote plazme okoli Zemlje, pri Luni pa je nato proučevala kemijsko sestavo površja.
Odprava se je končala 3. septembra 2006, ko so Smart-1 nadzorovano strmoglavili na površje. Tudi ta dogodek je bil znanstveno zanimiv, saj se je ob trčenju dvignil oblak prahu, kar so spremljali z zemeljskimi teleskopi.
Z raketo ariane 5 so jo izstrelili 27. septembra 2003 z evropskega izstrelišča v Kourouju v Francoski Gvajani. Najprej se je utirila v geostacionarno orbito, nato pa se je z lastnim pogonom 16 mesecev približevala Luni in se 15. novembra 2004 prav tako uspešno utirila v polarno krožnico.
Izstrelitev: 27. septembra 2003
Masa:: 376 kg
Velikost (s solarnimi paneli): 14 m
Pogon: ionski motor s ksenonom
Konec odprave: 3. septembra 2006
Masa:: 376 kg
Velikost (s solarnimi paneli): 14 m
Pogon: ionski motor s ksenonom
Konec odprave: 3. septembra 2006
Sonda je bila majhna, če gledamo glavno telo, saj je merila le dober meter – z iztegnjenimi solarnimi paneli je bila dolga kar 14 metrov. Ob izstrelitvi je imela 376 kilogramov, od tega je bilo 82 kilogramov ksenona, žlahtnega plina, ki ga je sonda uporabljala za gorivo.
Opremljena je bila z naprednim ionskim pogonom. Ksenon se je aktiviral z električnimi delci, ki jih je vesoljsko plovilo pridobilo s sončnimi celicami. Prednost tega motorja v primerjavi z običajnimi na kemični pogon je predvsem to, da proces zgorevanja lahko poteka več mesecev ali celo let, ne le nekaj minut, kolikor običajno traja proces kemičnega zgorevanja. Inovativen ni bil samo motor, tudi sončne celice niso bile tradicionalno silicijeve, ampak so uporabili galijev arzenid.
Poleg te tehnološke demonstracije so testirali še komunikacijsko opremo in avtonomno navigacijo ter več znanstvenih instrumentov, delujočih v več različnih svetlobnih spektrih. Tudi tu so morali biti precej inovativni, saj so znanstvene instrumente zaradi majhnosti celotne konstrukcije morali močno pomanjšati in jih narediti kar se da lahke. Pri Esi so navedli primer rentgenskega teleskopa D-CIXS, ki je bil le 15 centimetrov velika kocka, težka pet kilogramov. Seveda je miniaturizacija (vesoljskih plovil) do danes že zelo napredovala. Že med potjo do Lune je bila sonda tudi znanstveno aktivna, risala je zemljevid gostote plazme okoli Zemlje, pri Luni pa je nato proučevala kemijsko sestavo površja.
Odprava se je končala 3. septembra 2006, ko so Smart-1 nadzorovano strmoglavili na površje. Tudi ta dogodek je bil znanstveno zanimiv, saj se je ob trčenju dvignil oblak prahu, kar so spremljali z zemeljskimi teleskopi.
