Slovenija na poti do 30-milijonske investicije v dediščinsko znanost
Evropska unija je na prvi stopnji ocenjevanja potrdila primernost projekta ustanovitve Centra odličnosti Zelena dediščinska znanost (GreenHer) s sedežem na Univerzi v Ljubljani. V dvostopenjskem procesu je v naslednji korak uvrščenih približno 40 projektov iz držav Srednje in Vzhodne Evrope. Gre za 30-milijonsko investicijo v dediščinsko znanost.
V novem centru bi zaživela interdisciplinarna skupnost raziskovalcev, od arheologov do kemijskih inženirjev, od računalniških strokovnjakov do konservatorjev-restavratorjev, ki bodo razvijali nova znanja na področju razumevanja in upravljanja kulturne dediščine. »Upamo, da bomo uspešni tudi v drugi fazi, da bomo zgradili nov center odličnosti, ki se bo ukvarjal s kulturno dediščino in dediščinsko znanostjo, in sicer tako, da bomo povečali trajnost kulturne dediščine in da bomo podprli trajnostni turizem,« je poudaril prof. dr. Matija Strlič z Univerze v Ljubljani.
Poleg Univerze v Ljubljani (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Filozofska fakulteta in Biotehniška fakulteta) so slovenski partnerji v projektu še Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Univerzi na Primorskem in v Mariboru. Poleg tega bodo sodelovali tudi z mednarodnimi partnerji, med temi z britanskim Inštitutom za trajnostno dediščino in italijanskim Nacionalnim raziskovalnim svetom.
»V našem projektu smo združeni različni partnerji, ker v nobeni izmed institucij ne porivamo vseh plasti in nimamo vseh znanj in kompetenc, ki so potrebne za celostno obravnavo kulturne dediščine. Sam prihajam s fakultete za kemijo, kjer se, denimo, ukvarjamo z materiali kulturne dediščine, okoljem, upravljanjem zbirk. Poleg tega pri razvoju novega centra odličnosti potrebujemo nasvete partnerjev iz tujine, ki se s temi področji ukvarjajo že dlje časa, da nam pomagajo tako pri administrativni vzpostavitvi centra in tudi pri raziskovalnih izzivih,« je pojasnil prof. dr. Strlič.
Ti so res veliki, je nadaljeval slovenski strokovnjak za dediščinsko znanost. »Povezani so z razvojem trajnostnega turizma, z uporabo energije pri upravljanju kulturne dediščine, s podnebnimi spremembami. Pa ne le z vplivi podnebnih sprememb na kulturno dediščino, ampak tudi, kako lahko lastno kulturno dediščino uporabimo pri prilagajanju podnebnim spremembam. Tukaj res potrebujemo sodelovanje med naravoslovnimi in tehniškimi znanostmi, humanistiko in družboslovjem.«
Če bo projekt potrjen (to bo znano prihodnje leto, projekt se bo sicer financiral iz kohezijskih in evropskih sredstev), bo center odličnosti podpiral raziskave v okviru sedmih tako imenovanih pilotnih projektov, ki bodo razvijali znanja, spodbujali inovacije ter investicije v odlične raziskovalce in opremo, je še navedel Matija Strlič. »Med temi je razvoj okoljsko sprejemljivih procesov in materialov za konserviranje-restavriranje, med drugim bodo na Univerzi v Mariboru postavili prototipski reaktor za razkislinjenje papirja, izdelanega med letoma 1850 in 1990, ki zaradi razgradnje postane krhek v 200 do 300 letih, v knjižnicah pa je kislih vsakih sedem od desetih knjig.«
Posebno pozornost pa bodo posvetili vplivom podnebnih sprememb na dediščino. Med skrb vzbujajočimi vplivi so npr. razširjanje termitov v Primorju ter seveda ekstremne vremenske razmere. Na Ljubljanskem barju je izsuševanje mokrišč ključno za ohranjanje mostiščarskih arheoloških ostalin, v arheološkem parku Simonov zaliv pa je skrb vzbujajoče izsuševanje tal pod izjemnimi antičnimi mozaiki in vpliv zakisanja morja na potopljeno arheologijo, je naštel prof. dr. Strlič.
Občanska znanost
Primerljivih centrov znanja v Evropi ni, razen britanskega Inštituta za trajnostno dediščino, ki je skupaj z italijanskim Nacionalnim raziskovalnim svetom v projektu udeležen kot »napredni partner«. Na Inštitutu za trajnostno dediščino Univerzitetnega kolidža v Londonu že leta v sodelovanju s številnimi dediščinskimi ustanovami po svetu iščejo rešitve, kako upravljati dediščino v sodelovanju s skupnostmi in v ravnotežju z naravno dediščino. Med drugim iščejo rešitve tudi s pomočjo širše skupnosti.
»V projektu monitoringa kulturne dediščine Monument Monitor smo razvili metode, da smo obiskovalce vpletli v znanost pri ohranjanju zgodovinskih krajev,« je pojasnil prof. dr. Josep Grau-Bove z Univerzitetnega kolidža v Londonu. »Številni kraji, kjer je pomembna kulturna dediščina, so odročni in strokovnjaki ne morejo vsak dan do njih. Jih pa pogosto obiskujejo obiskovalci, ki tam posnamejo tudi fotografije. Tako smo izbrali nabor problemov, ki jih lahko skozi občansko znanost dokumentirajo obiskovalci. To so, denimo, obalna erozija, vandalizem. Ta način zbiranja podatkov je še posebej aplikativen za kraje, ki so pomembni za lokalno skupnost. Tako tudi ubijemo dve muhi na en mah, saj dobimo znanstvene podatke, hkrati pa tudi lokalne skupnosti povežemo s kulturno dediščino.« Na podoben način bodo občansko znanost uporabili tudi v slovenskem centru odličnosti.
Slovenski raziskovalci še sodelujejo z italijanskimi kolegi pri razvoju okolju prijaznih materialov in postopkov za konserviranje-restavriranje. Direktorica Inštituta za dediščinsko znanost pri italijanskem Nacionalnem raziskovalnem svetu dr. Costanza Miliani je poudarila, da lahko pri preučevanju kulturne dediščine najdemo rešitve tudi za druge sektorje. »Instrumente, ki smo jih razvili za dediščinsko znanost, zdaj uporabljamo tudi na drugih področjih, na primer v medicinski diagnostiki. To je, da bližnje infrardečo tehnologijo, ki jo mi uporabljamo za pregledovanje slik, lahko uporabljajo za diagnosticiranje stanja kože. Lahko pa, denimo, materiale, ki so jih uporabljali v preteklosti, zdaj z napredno tehnologijo uporabljamo za produkcijo energije. Na primer izjemno zanimive in pomembne (kemične) lastnosti ima egipčanska modra.«
Kot je dodala, gre pri dediščinski znanosti za sinergijo znanj iz preteklosti in naprednih tehnologij. »Nekdaj so do rešitev prišli s preskušanjem stoletje za stoletjem, zdaj jih lahko z napredno tehnologijo drugače razumemo in jih tudi posodobimo v nove različice. Gre na primer za gradbene materiale, kamen, cement, različne organske materiale – od usnja do papirja in ekstraktov iz rastlin, rož, iz katerih so pridobivali barve. Prav zato je to področje zelo interdisciplinarno, ko potrebujemo široka in tudi zelo specifična znanja.«
