Sonda, ki raziskuje meje osončja
Nasina sonda IBEX raziskuje meje Osončja, a to počne iz Zemljine orbite.
Odpri galerijo
Umetniška upodobitev satelita IBEX. Foto NASA GSFC
Raziskovalec medzvezdne meje (Interstellar Boundary Explorer ali na kratko IBEX) je Nasina sonda, ki že več kot enajst let preučuje, kako je naše osončje umeščeno v širšo galaktično okolico. Gre za razmeroma majhen satelit, velik kot pnevmatika avtobusa. Izstrelili so ga oktobra 2008 iznad otočja Kwajalein, ki je del Marshalovih otokov v bližini ekvatorja, da je pridobil še nekaj dodatne hitrosti zaradi vrtenja planeta. Satelit je bil nameščen v raketo Pegasus, ki jo je letalo L-1011 poneslo visoko v atmosfero.
Na pravi višini je letalo izpustilo raketo, nato je IBEX še z lastnim pogonom dosegel orbito. Čeprav IBEX raziskuje meje osončja, to počne iz zemeljske orbite s precej posebnimi »teleskopi«.Ti namreč ne zbirajo svetlobe, ampak delce, ki izvirajo s samega roba sončnega sistema.
Delci do Zemlje potujejo od enega meseca do enajst let. Znanstveniki na podlagi teh delcev lahko preučujejo mejo in obliko zaščitne heliosfere, ki se spreminja v interakciji med sončevim vetrom in medzvezdno snovjo.
Zemlja, drugi planeti ter nebesna telesa v Osončju so v zaščitnem magnetnem mehurčku, ki ga ustvarja Sonce, ko v svojo okolico nenehno pošilja veter z nabitimi delci. Znanstveniki že leta skušajo dognati, kako je ta mehurček oblikovan. Tradicionalno ga slikajo kot obliko, podobno kometu, torej z zaobljenim sprednjim delom in dolgim repom. Podatki, ki jih je zbral IBEX in še nekatere druge sonde, pa kažejo, da je lahko videti tudi kot nekakšen pomečkan rogljiček.
Ne glede na obliko je mehurček ključen za naše preživetje. Pri denimo supernovah ali kakšnih drugih visokoenergetskih dogodkih v vesolju lahko kozmične delce pospeši do skoraj hitrosti svetlobe. Ti potujejo skozi vesolje v vse smeri, tudi proti nam, a k sreči jih – kar tri četrtine – heliosfera ustavi. Zemlja ima še zaščitno magnetosfero in atmosfero. Sicer bi galaktični kozmični žarki lahko povzročili kar precej škode. Nevarni so tako elektronskim napravam kot biološkim celicam. Nekaj delcev seveda vseeno pride do Zemlje.
Na pravi višini je letalo izpustilo raketo, nato je IBEX še z lastnim pogonom dosegel orbito. Čeprav IBEX raziskuje meje osončja, to počne iz zemeljske orbite s precej posebnimi »teleskopi«.Ti namreč ne zbirajo svetlobe, ampak delce, ki izvirajo s samega roba sončnega sistema.
Delci do Zemlje potujejo od enega meseca do enajst let. Znanstveniki na podlagi teh delcev lahko preučujejo mejo in obliko zaščitne heliosfere, ki se spreminja v interakciji med sončevim vetrom in medzvezdno snovjo.
Izstrelitev:: 19. oktobra 2008
Velikost:: 95 × 58 cm
Masa: 80 kg
Orbita: zelo eliptična od 48.000 do 320.000 km
Obhodna doba: 9,1 dneva
Velikost:: 95 × 58 cm
Masa: 80 kg
Orbita: zelo eliptična od 48.000 do 320.000 km
Obhodna doba: 9,1 dneva
Zemlja, drugi planeti ter nebesna telesa v Osončju so v zaščitnem magnetnem mehurčku, ki ga ustvarja Sonce, ko v svojo okolico nenehno pošilja veter z nabitimi delci. Znanstveniki že leta skušajo dognati, kako je ta mehurček oblikovan. Tradicionalno ga slikajo kot obliko, podobno kometu, torej z zaobljenim sprednjim delom in dolgim repom. Podatki, ki jih je zbral IBEX in še nekatere druge sonde, pa kažejo, da je lahko videti tudi kot nekakšen pomečkan rogljiček.
Model, ki kaže eno izmed razliučic, kako je oblikovana helosfera. FOTO: Opher/Nasa
Ne glede na obliko je mehurček ključen za naše preživetje. Pri denimo supernovah ali kakšnih drugih visokoenergetskih dogodkih v vesolju lahko kozmične delce pospeši do skoraj hitrosti svetlobe. Ti potujejo skozi vesolje v vse smeri, tudi proti nam, a k sreči jih – kar tri četrtine – heliosfera ustavi. Zemlja ima še zaščitno magnetosfero in atmosfero. Sicer bi galaktični kozmični žarki lahko povzročili kar precej škode. Nevarni so tako elektronskim napravam kot biološkim celicam. Nekaj delcev seveda vseeno pride do Zemlje.
