Učinkovitejše sodelovanje raziskovalne in klinične medicine
Zaradi kadrovske podhranjenosti je delo usmerjeno predvsem v strokovno dejavnost, raziskovalna pa je v veliki meri prepuščena entuziazmu, zavzetosti posameznikov, ki pa kljub delu izven rednega delovnega časa dosegajo v svetovnem merilu zavidljive rezultate.
Odpri galerijo
Udeleženci konference so bili enotni, da je nadaljnje povezovanje med raziskovalnimi skupinami koristno in nujno, vendar bo to dolgoročen proces, za katerega bodo potrebne sistemske in organizacijske rešitve. FOTO: Blaž Samec
Tri nacionalno ključno pomembne inštitucije, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani (MFUL), Univerzitetni klinični center (UKC Lj.) in Onkološki inštitut (OI), ki se klinično, raziskovalno in strokovno ukvarjajo predvsem z medicinsko problematiko, so nanizane na skupni lokaciji ob Zaloški cesti, le po nekaj sto metrov oddaljene ena od druge, vendar do sedaj ni bilo organiziranih srečanj na katerih bi si raziskovalci izmenjali izkušnje na področju raziskovalnega dela in uporabe raziskovalne opreme. Zaradi slabe informiranosti o tehnološki opremi in zmogljivostih, ki jih imajo omenjene formalno ločene inštitucije, ki pa so si po problematiki, s katero se ukvarjajo zelo blizu, je pogosto iskanje raziskovalnih partnerjev na drugih domačih in tujih inštitucijah časovno, organizacijsko in finančno bistveno bolj potratno, kot če bi se bolj povezali z neposrednimi sosedi.
Na pobudo skupine raziskovalcev Medicinske fakultete in pod okriljem njene komisije za znanstvenoraziskovalno dejavnost, se je tako minuli teden na prvi tovrstni konferenci o znanosti in raziskovanju v biomedicini na MF predstavilo deset raziskovalnih skupin omenjenih treh inštitucij, ki so se poleg raziskovalnih tem podrobneje seznanili tudi z metodologijami dela in opremo posameznih skupin.
»Ob tem je treba poudariti, da si zaradi zelo skopo odmerjenih sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji, v primerjavi s podobno razvitimi evropskimi državami, slovenski raziskovalci v okviru svojih inštitucij sicer že desetletje prizadevajo za boljše povezovanje in kar najbolj racionalno nabavo raziskovalne opreme, ki mora biti polno izrabljena, četudi to pomeni delo izven rednega delovnega časa. Vendar je med ločenimi inštitucijami takšno povezovanje organizacijsko precej zahtevnejše in povezano z ogromno truda posameznikov in vodstev inštitucij, ki se zbližujejo. Na konferenci se je pokazalo, da takšna optimizacija raziskovalne opreme kljub volji po povezovanju med raziskovalci v trenutnih razmerah ni vedno mogoča zaradi razpršene zasnove raziskovalnih inštitucij na področju medicine, ki jim manjka skupna velika oprema (angl. Core facility) skoncentrirana na eni lokaciji, kar je sicer značilnost sodobnih raziskovalnih inštitucij«, je ob tem poudaril organizator konference prof. dr. Peter Veranič, predstojnik Inštituta za biologijo celice na MF v Ljubljani.
Na konferenci so poleg tega izpostavili še težave zaradi organizacija dela predvsem kliničnih skupin v terciarnih kliničnih inštitucijah, ki imajo poleg svoje strokovne dejavnosti, torej zdravljenja pacientov, v programu tudi raziskovalno in pedagoško dejavnost. Zaradi kadrovske podhranjenosti je delo usmerjeno predvsem v strokovno dejavnost, raziskovalna pa je v veliki meri prepuščena entuziazmu, zavzetosti posameznikov, ki pa kljub delu izven rednega delovnega časa dosegajo v svetovnem merilu zavidljive rezultate.
»Mnogim kliničnim raziskovalcem kljub temu ni omogočeno vrhunsko raziskovalno delo v okviru kliničnih ustanov, zato je bil eden od namenov konference tesnejša povezava kliničnih in predkliničnih skupin in s tem možnost višje kakovosti raziskovalnega dela ter večja strokovna relavantnost skupnih raziskav. Konferenca je tudi pokazala«, še dodaja Veranič, »da številna sodelovanja med raziskovalnimi skupinami v okviru omenjenih treh medicinskih inštitucij sicer že potekajo, izpostavile pa so se mnoge stične točke na katerih bi bilo v prihodnje mogoče še intenzivnejše sodelovanje.«
Udeleženci konference so bili enotni, da je nadaljnje povezovanje med raziskovalnimi skupinami koristno in nujno, vendar bo to dolgoročen proces, za katerega bodo potrebne sistemske in organizacijske rešitve. Na predvideni seriji predstavitvenih konferenc v naslednjih mesecih si bodo po besedah Petra Veraniča prizadevali najti učinkovite načine in poti za boljšo povezanost in konstruktivno sodelovanje naštetih inštitucij, ki imajo stičišče v medicini. Ker tudi njihova vodstva, kot so poudarjali na konferenci, to močno podpirajo, »saj je raziskovalno delo na področju medicine temelj napredka strokovnega dela« so prepričani, da bo tako načrtovana krepitev povezav med raziskovalnimi enotami v okviru medicinskih inštitucij dobra popotnica razvoju vrhunskih dosežkov v medicini.
Na pobudo skupine raziskovalcev Medicinske fakultete in pod okriljem njene komisije za znanstvenoraziskovalno dejavnost, se je tako minuli teden na prvi tovrstni konferenci o znanosti in raziskovanju v biomedicini na MF predstavilo deset raziskovalnih skupin omenjenih treh inštitucij, ki so se poleg raziskovalnih tem podrobneje seznanili tudi z metodologijami dela in opremo posameznih skupin.
»Ob tem je treba poudariti, da si zaradi zelo skopo odmerjenih sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji, v primerjavi s podobno razvitimi evropskimi državami, slovenski raziskovalci v okviru svojih inštitucij sicer že desetletje prizadevajo za boljše povezovanje in kar najbolj racionalno nabavo raziskovalne opreme, ki mora biti polno izrabljena, četudi to pomeni delo izven rednega delovnega časa. Vendar je med ločenimi inštitucijami takšno povezovanje organizacijsko precej zahtevnejše in povezano z ogromno truda posameznikov in vodstev inštitucij, ki se zbližujejo. Na konferenci se je pokazalo, da takšna optimizacija raziskovalne opreme kljub volji po povezovanju med raziskovalci v trenutnih razmerah ni vedno mogoča zaradi razpršene zasnove raziskovalnih inštitucij na področju medicine, ki jim manjka skupna velika oprema (angl. Core facility) skoncentrirana na eni lokaciji, kar je sicer značilnost sodobnih raziskovalnih inštitucij«, je ob tem poudaril organizator konference prof. dr. Peter Veranič, predstojnik Inštituta za biologijo celice na MF v Ljubljani.
Na konferenci so poleg tega izpostavili še težave zaradi organizacija dela predvsem kliničnih skupin v terciarnih kliničnih inštitucijah, ki imajo poleg svoje strokovne dejavnosti, torej zdravljenja pacientov, v programu tudi raziskovalno in pedagoško dejavnost. Zaradi kadrovske podhranjenosti je delo usmerjeno predvsem v strokovno dejavnost, raziskovalna pa je v veliki meri prepuščena entuziazmu, zavzetosti posameznikov, ki pa kljub delu izven rednega delovnega časa dosegajo v svetovnem merilu zavidljive rezultate.
»Mnogim kliničnim raziskovalcem kljub temu ni omogočeno vrhunsko raziskovalno delo v okviru kliničnih ustanov, zato je bil eden od namenov konference tesnejša povezava kliničnih in predkliničnih skupin in s tem možnost višje kakovosti raziskovalnega dela ter večja strokovna relavantnost skupnih raziskav. Konferenca je tudi pokazala«, še dodaja Veranič, »da številna sodelovanja med raziskovalnimi skupinami v okviru omenjenih treh medicinskih inštitucij sicer že potekajo, izpostavile pa so se mnoge stične točke na katerih bi bilo v prihodnje mogoče še intenzivnejše sodelovanje.«
Udeleženci konference so bili enotni, da je nadaljnje povezovanje med raziskovalnimi skupinami koristno in nujno, vendar bo to dolgoročen proces, za katerega bodo potrebne sistemske in organizacijske rešitve. Na predvideni seriji predstavitvenih konferenc v naslednjih mesecih si bodo po besedah Petra Veraniča prizadevali najti učinkovite načine in poti za boljšo povezanost in konstruktivno sodelovanje naštetih inštitucij, ki imajo stičišče v medicini. Ker tudi njihova vodstva, kot so poudarjali na konferenci, to močno podpirajo, »saj je raziskovalno delo na področju medicine temelj napredka strokovnega dela« so prepričani, da bo tako načrtovana krepitev povezav med raziskovalnimi enotami v okviru medicinskih inštitucij dobra popotnica razvoju vrhunskih dosežkov v medicini.
