Vez, ki oblikuje otrokove možgane
Pomanjkanje materine bližine reprogramira možgane in pušča dolgotrajne posledice v vedenju.
Odpri galerijo
Pomanjkanje materine naklonjenosti v otrokovih možganih povzroči spremembe v razvoju, kar privede do povečane občutljivosti za stres in večje nagnjenosti k duševnim boleznim. Foto Shutterstock
Na razvoj otrokovih možganov vpliva več dejavnikov. Pri tem ima pomembno vlogo tudi materina skrb za otroka. Raziskovanje možganov in vpliva materine bližine na otrokov razvoj je izrazito interdisciplinarno, saj povezuje raziskovalce naravoslovnih in družboslovnih smeri.
Cela vrsta raziskav je že pokazala, da sta odsotnost matere ali neustrezna materina nega v prvih letih življenja za otroka izredno stresna izkušnja, ki vodi v dolgotrajne spremembe v njegovem čustvovanju, vedenju in nevroendokrinoloških odzivih. Stres v zgodnjem življenjskem obdobju lahko reprogramira možganske funkcije ter s tem povzroči spremembe v delovanju telesa, tako na fiziološki kot psihološki ravni. V zadnjih letih znanstveniki odkrivajo tudi vse pomembnejšo vlogo nastajanja epigenetskih sprememb zaradi stresa v zgodnjem otroštvu, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
Materina naklonjenost je za razvoj otrokovih možganov najbolj ključna v zgodnjem obdobju po rojstvu, otroku poleg nege zagotavlja fizično, čustveno in socialno podporo. Kako pomembna je, so prvi opozorili psihiatri in psihoanalitiki John Bowlby, René Spitz in William Goldfarb v 50. letih prejšnjega stoletja. Obdobje od rojstva do starosti nekaj let je občutljivo življenjsko obdobje, izredno dovzetno za dražljaje iz okolja. Takrat se možgani razvijajo in intenzivno spreminjajo, zato so dovzetnejši za vplive stresa.
Dogodki v zgodnjem življenjskem obdobju lahko močno in za vedno spremenijo delovanje otrokovih možganov in endokrinega sistema, katerega odzivnost je ključna pri dojemanju stresa in odgovoru nanj. Ustrezna materina nega zmanjšuje pojav anksioznosti pri otroku in povečuje njegovo odpornost proti stresnim dejavnikom pozneje v življenju. Pomanjkanje materine naklonjenosti pa v otrokovih možganih sproži spremembe v razvoju, kar privede do povečane občutljivosti za stres in večje nagnjenosti k duševnim boleznim. Sledi takšnega stresa se kažejo celo na ravni otrokove DNK, kjer lahko nastanejo dolgotrajne epigenetske spremembe, zaradi katerih se zmanjša sposobnost spoprijemanja s stresom.
Številne študije so pri različnih živalskih vrstah potrdile negativen učinek pomanjkanja materine nege in bližine po rojstvu na razvoj in vedenje v odraslosti. V predkliničnih raziskavah vplivov zgodnje odsotnosti materine nege na razvoj možganov in vedenja se najpogosteje uporabljajo laboratorijski glodavci. O podobnih mehanizmih in posledicah stresa v zgodnjem otroštvu pa poročajo tudi študije pri opicah in pri ljudeh. Pri ljudeh je stres v otroštvu največkrat povezan s fizično ali psihično odsotnostjo matere, zanemarjanjem staršev in različnimi zlorabami.
Telo se na stres odziva s pomočjo nevroendokrinega sistema. V zgodnji fazi stresa se sprosti hormon adrenalin, ki pa ostane v telesu zelo kratek čas. Zato ob dolgotrajnem stresu telo proizvaja hormone, imenovane glukokortikoidi, ki imajo daljše delovanje kot adrenalin. Glavna pot odziva na stres poteka po osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, ki omogoča sproščanje nevropeptidov in stresnih hormonov. Hipotalamus, ki leži v možganih, ob stresnem dogodku sprosti dva nevropeptida, ki spodbudita hipofizo, da sprosti adrenokortikotropni hormon. Ta je potreben za aktivacijo nadledvične žleze in za sprostitev glukokortikoidov, ki jim pravimo tudi stresni hormoni, saj sprožijo telesni odziv na stres. Pri ljudeh in nekaterih živalih je glavni glukokortikoid kortizol, pri nekaterih drugih živalih pa kortikosteron.
Kronični stres v zgodnjem obdobju, kot je pomanjkanje materine bližine, povzroča spremenjen razvoj otrokovih možganov predvsem v predelih hipotalamusa, amigdale in hipokampusa ter nepravilno delovanje osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza. Hipotalamus ima pomembno vlogo v možganih, saj s sproščanjem hormonov skrbi, da je naše telo v ravnovesju. Poleg uravnavanja telesne temperature, krvnega pritiska in srčnega utripa nadzoruje tudi žejo, apetit, spalni ritem, libido in čustva. Skupaj s hipofizo nadzoruje številne žleze, ki proizvajajo hormone, in tako skrbi za pravilno ravnovesje vseh procesov v telesu.
Amigdala je močno povezana s čustvovanjem, saj je ključna tako za doživljanje čustev kot za to, kako se na čustva odzovemo. Hipokampus pa je predel v možganih, odgovoren za našo sposobnost učenja in pomnjenja. Posledice stresa v zgodnjem otroštvu se zato kažejo v hormonskem neravnovesju pri odzivanju na stresne dogodke, težavah pri čustvovanju in nadzoru čustev ter težavah s spominom.
Raziskave zgodnjega stresa kažejo na neposredno povezavo nastalih sprememb v omenjenih predelih možganov s povečano nagnjenostjo k impulzivnemu vedenju, anksioznosti in depresivnosti v mladosti in odrasli dobi. Stres v obdobju po rojstvu močno vpliva na hipokampus, saj povzroči spremembe v njegovi zgradbi in delovanju. Zmanjšana tvorba živčnih celic in posledično zmanjšanje hipokampusa se odražata v nastanku dolgotrajnih težav z učenjem in spominom. Nekatere od teh posledic zgodnjega stresa se pojavljajo različno pogosto med spoloma, pojavnost in jakost simptomov pa sta močno odvisni tudi od tega, kdaj je otrok doživljal kronični stres in koliko časa je trajal.
Med celo vrsto vedenjskih sprememb, ki jih lahko povzroči odsotnost materine bližine v zgodnjem obdobju razvoja, je tudi pojav agresije v odraslosti. Raziskave pri miših so pokazale spremembe v agresivnem vedenju odraslih živali. Pri samicah se pojavi povečana agresija, pri samcih pa izrazito manjša agresija do tujih samcev. Vzrok za tako zanimiv raznolik vpliv stresa na izražanje agresije je sprememba v sproščanju vazopresina pri samcih in oksitocina pri samicah. To sta hormona, ki tako pri živalih kot pri človeku sodelujeta v endokrinem odgovoru telesa na stres, pa tudi pri vzpostavljanju navezanosti med osebki iste vrste.
Zgodnji stres negativno vpliva tudi na sistem nagrajevanja v možganih, ki ga ureja dopamin. Dolgotrajne spremembe v koncentraciji dopaminskih receptorjev v možganih, ki nastanejo kot posledica odsotnosti matere po rojstvu, vodijo v pogostejše poseganje po alkoholu in drogah v mladosti in odraslosti, kot je bilo raziskano in potrjeno v številnih poskusih pri laboratorijskih podganah. Povečana nagnjenost k uživanju kokaina v odraslem življenju kot posledica spremenjenega delovanja endokanabinoidnega sistema zaradi zgodnjega stresa pa je bila dokazana tudi pri ljudeh. Tako je zgodnji stres neposredno povezan s povečanim tveganjem za nastanek različnih oblik zasvojenosti.
Posledice, ki jih stres v zgodnjem življenjskem obdobju lahko pusti na otroku, so torej zelo raznolike. Lahko se pokažejo že v mladosti ali šele v odraslem življenju in so dolgotrajne. V zadnjem desetletju pa znanstveniki odkrivajo vedno več dokazov, da se posledice stresa lahko prenašajo celo v naslednje generacije. Zgodnji stres ne vpliva le na strukturo možganov in delovanje hormonskega sistema, povzroča tudi epigenetske spremembe na ravni DNK, ki vplivajo na trajne spremembe v vzorcih izražanja genov. Epigenetske spremembe so namreč nekakšne trajne oznake na naši DNK, ki nastanejo zaradi različnih vplivov, notranjih ali zunanjih, in urejajo aktivnost ali neaktivnost posameznih genov. Takšne epigenetske oznake na naših genih lahko vplivajo na njihovo delovanje vse življenje.
Stres v otroštvu vpliva na trajne spremembe v izražanju genov, ki sodelujejo pri urejanju delovanja osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, torej telesnega odziva na stres. Epigenetske spremembe so lahko specifične in nastanejo le v manjšem številu celic, lahko pa nastanejo v vseh tkivih in celičnih tipih. Zato stresni dogodki po rojstvu puščajo dolgotrajne posledice ne le v možganih, temveč tudi povečujejo tveganje za nastanek presnovnih motenj in vplivajo na imunski sistem. Raziskave pri glodavcih, opicah in ljudeh kažejo, da lahko živali ali osebe, ki so utrpele stres v zgodnjem otroštvu, nastale epigenetske spremembe na svoji DNK prenesejo na potomce. Ti nato v odrasli dobi izražajo podobne simptome spremenjenega razvoja možganov in porušenega hormonskega ravnovesja ter se zato slabše spoprijemajo s stresnimi dogodki.
Raziskave v zadnjih desetletjih so pokazale, da ima stres v otroštvu številne dolgotrajne posledice za delovanje možganov. Čeprav so mehanizmi delovanja zgodnjega stresa dobro proučeni predvsem pri laboratorijskih živalih, je v zadnjih letih veliko raziskav potrdilo, da ima zgodnji stres podoben vpliv tudi na človeške možgane. Zato je nujno otrokom zagotavljati zdravo in varno življenjsko okolje, raziskave v prihodnosti pa se bodo morale med drugim usmeriti v to, kako bi lahko dolgotrajne posledice stresa v otroštvu preprečevali in morebiti tudi zdravili.
Cela vrsta raziskav je že pokazala, da sta odsotnost matere ali neustrezna materina nega v prvih letih življenja za otroka izredno stresna izkušnja, ki vodi v dolgotrajne spremembe v njegovem čustvovanju, vedenju in nevroendokrinoloških odzivih. Stres v zgodnjem življenjskem obdobju lahko reprogramira možganske funkcije ter s tem povzroči spremembe v delovanju telesa, tako na fiziološki kot psihološki ravni. V zadnjih letih znanstveniki odkrivajo tudi vse pomembnejšo vlogo nastajanja epigenetskih sprememb zaradi stresa v zgodnjem otroštvu, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
- Odsotnost matere ali neustrezna nega v prvih letih življenja sta za otroka izredno stresna izkušnja.
- Takšne okoliščine vodijo v dolgotrajne spremembe v otrokovem čustvovanju, vedenju in njegovih nevroendokrinoloških odzivih.
- Vedno več je dokazov, da se posledice stresa lahko prenašajo celo v naslednje generacije.
Najobčutljivejše je zgodnje otroštvo
Materina naklonjenost je za razvoj otrokovih možganov najbolj ključna v zgodnjem obdobju po rojstvu, otroku poleg nege zagotavlja fizično, čustveno in socialno podporo. Kako pomembna je, so prvi opozorili psihiatri in psihoanalitiki John Bowlby, René Spitz in William Goldfarb v 50. letih prejšnjega stoletja. Obdobje od rojstva do starosti nekaj let je občutljivo življenjsko obdobje, izredno dovzetno za dražljaje iz okolja. Takrat se možgani razvijajo in intenzivno spreminjajo, zato so dovzetnejši za vplive stresa.
Dogodki v zgodnjem življenjskem obdobju lahko močno in za vedno spremenijo delovanje otrokovih možganov in endokrinega sistema, katerega odzivnost je ključna pri dojemanju stresa in odgovoru nanj. Ustrezna materina nega zmanjšuje pojav anksioznosti pri otroku in povečuje njegovo odpornost proti stresnim dejavnikom pozneje v življenju. Pomanjkanje materine naklonjenosti pa v otrokovih možganih sproži spremembe v razvoju, kar privede do povečane občutljivosti za stres in večje nagnjenosti k duševnim boleznim. Sledi takšnega stresa se kažejo celo na ravni otrokove DNK, kjer lahko nastanejo dolgotrajne epigenetske spremembe, zaradi katerih se zmanjša sposobnost spoprijemanja s stresom.
Stres v zgodnjem otroštvu je neposredno povezan s povečano nagnjenostjo k impulzivnemu vedenju, zasvojenosti, anksioznosti, agresiji in depresivnosti.
Številne študije so pri različnih živalskih vrstah potrdile negativen učinek pomanjkanja materine nege in bližine po rojstvu na razvoj in vedenje v odraslosti. V predkliničnih raziskavah vplivov zgodnje odsotnosti materine nege na razvoj možganov in vedenja se najpogosteje uporabljajo laboratorijski glodavci. O podobnih mehanizmih in posledicah stresa v zgodnjem otroštvu pa poročajo tudi študije pri opicah in pri ljudeh. Pri ljudeh je stres v otroštvu največkrat povezan s fizično ali psihično odsotnostjo matere, zanemarjanjem staršev in različnimi zlorabami.
Nevroendokrinološke motnje
Telo se na stres odziva s pomočjo nevroendokrinega sistema. V zgodnji fazi stresa se sprosti hormon adrenalin, ki pa ostane v telesu zelo kratek čas. Zato ob dolgotrajnem stresu telo proizvaja hormone, imenovane glukokortikoidi, ki imajo daljše delovanje kot adrenalin. Glavna pot odziva na stres poteka po osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, ki omogoča sproščanje nevropeptidov in stresnih hormonov. Hipotalamus, ki leži v možganih, ob stresnem dogodku sprosti dva nevropeptida, ki spodbudita hipofizo, da sprosti adrenokortikotropni hormon. Ta je potreben za aktivacijo nadledvične žleze in za sprostitev glukokortikoidov, ki jim pravimo tudi stresni hormoni, saj sprožijo telesni odziv na stres. Pri ljudeh in nekaterih živalih je glavni glukokortikoid kortizol, pri nekaterih drugih živalih pa kortikosteron.
Kronični stres v zgodnjem obdobju, kot je pomanjkanje materine bližine, povzroča spremenjen razvoj otrokovih možganov predvsem v predelih hipotalamusa, amigdale in hipokampusa ter nepravilno delovanje osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza. Hipotalamus ima pomembno vlogo v možganih, saj s sproščanjem hormonov skrbi, da je naše telo v ravnovesju. Poleg uravnavanja telesne temperature, krvnega pritiska in srčnega utripa nadzoruje tudi žejo, apetit, spalni ritem, libido in čustva. Skupaj s hipofizo nadzoruje številne žleze, ki proizvajajo hormone, in tako skrbi za pravilno ravnovesje vseh procesov v telesu.
Posledice stresa v zgodnjem otroštvu se kažejo v hormonskem neravnovesju pri odzivanju na stresne dogodke, težavah pri čustvovanju in nadzoru čustev ter težavah s spominom.
Amigdala je močno povezana s čustvovanjem, saj je ključna tako za doživljanje čustev kot za to, kako se na čustva odzovemo. Hipokampus pa je predel v možganih, odgovoren za našo sposobnost učenja in pomnjenja. Posledice stresa v zgodnjem otroštvu se zato kažejo v hormonskem neravnovesju pri odzivanju na stresne dogodke, težavah pri čustvovanju in nadzoru čustev ter težavah s spominom.
Ustrezna materina nega zmanjšuje pojav anskioznosti pri otroku in povečuje njegovo odpornost proti stresnim dejavnikom pozneje v življenju. Foto Shutterstock
Psihološke in kognitivne motnje ter zasvojenost
Raziskave zgodnjega stresa kažejo na neposredno povezavo nastalih sprememb v omenjenih predelih možganov s povečano nagnjenostjo k impulzivnemu vedenju, anksioznosti in depresivnosti v mladosti in odrasli dobi. Stres v obdobju po rojstvu močno vpliva na hipokampus, saj povzroči spremembe v njegovi zgradbi in delovanju. Zmanjšana tvorba živčnih celic in posledično zmanjšanje hipokampusa se odražata v nastanku dolgotrajnih težav z učenjem in spominom. Nekatere od teh posledic zgodnjega stresa se pojavljajo različno pogosto med spoloma, pojavnost in jakost simptomov pa sta močno odvisni tudi od tega, kdaj je otrok doživljal kronični stres in koliko časa je trajal.
Med celo vrsto vedenjskih sprememb, ki jih lahko povzroči odsotnost materine bližine v zgodnjem obdobju razvoja, je tudi pojav agresije v odraslosti. Raziskave pri miših so pokazale spremembe v agresivnem vedenju odraslih živali. Pri samicah se pojavi povečana agresija, pri samcih pa izrazito manjša agresija do tujih samcev. Vzrok za tako zanimiv raznolik vpliv stresa na izražanje agresije je sprememba v sproščanju vazopresina pri samcih in oksitocina pri samicah. To sta hormona, ki tako pri živalih kot pri človeku sodelujeta v endokrinem odgovoru telesa na stres, pa tudi pri vzpostavljanju navezanosti med osebki iste vrste.
Stres v zgodnjem življenjskem obdobju lahko reprogramira možganske funkcije ter s tem povzroči spremembe v delovanju telesa, tako na fiziološki kot psihološki ravni.
Zgodnji stres negativno vpliva tudi na sistem nagrajevanja v možganih, ki ga ureja dopamin. Dolgotrajne spremembe v koncentraciji dopaminskih receptorjev v možganih, ki nastanejo kot posledica odsotnosti matere po rojstvu, vodijo v pogostejše poseganje po alkoholu in drogah v mladosti in odraslosti, kot je bilo raziskano in potrjeno v številnih poskusih pri laboratorijskih podganah. Povečana nagnjenost k uživanju kokaina v odraslem življenju kot posledica spremenjenega delovanja endokanabinoidnega sistema zaradi zgodnjega stresa pa je bila dokazana tudi pri ljudeh. Tako je zgodnji stres neposredno povezan s povečanim tveganjem za nastanek različnih oblik zasvojenosti.
Medgeneracijski prenos posledic stresa
Posledice, ki jih stres v zgodnjem življenjskem obdobju lahko pusti na otroku, so torej zelo raznolike. Lahko se pokažejo že v mladosti ali šele v odraslem življenju in so dolgotrajne. V zadnjem desetletju pa znanstveniki odkrivajo vedno več dokazov, da se posledice stresa lahko prenašajo celo v naslednje generacije. Zgodnji stres ne vpliva le na strukturo možganov in delovanje hormonskega sistema, povzroča tudi epigenetske spremembe na ravni DNK, ki vplivajo na trajne spremembe v vzorcih izražanja genov. Epigenetske spremembe so namreč nekakšne trajne oznake na naši DNK, ki nastanejo zaradi različnih vplivov, notranjih ali zunanjih, in urejajo aktivnost ali neaktivnost posameznih genov. Takšne epigenetske oznake na naših genih lahko vplivajo na njihovo delovanje vse življenje.
Stres v otroštvu vpliva na trajne spremembe v izražanju genov, ki sodelujejo pri urejanju delovanja osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza, torej telesnega odziva na stres. Epigenetske spremembe so lahko specifične in nastanejo le v manjšem številu celic, lahko pa nastanejo v vseh tkivih in celičnih tipih. Zato stresni dogodki po rojstvu puščajo dolgotrajne posledice ne le v možganih, temveč tudi povečujejo tveganje za nastanek presnovnih motenj in vplivajo na imunski sistem. Raziskave pri glodavcih, opicah in ljudeh kažejo, da lahko živali ali osebe, ki so utrpele stres v zgodnjem otroštvu, nastale epigenetske spremembe na svoji DNK prenesejo na potomce. Ti nato v odrasli dobi izražajo podobne simptome spremenjenega razvoja možganov in porušenega hormonskega ravnovesja ter se zato slabše spoprijemajo s stresnimi dogodki.
Raziskave v zadnjih desetletjih so pokazale, da ima stres v otroštvu številne dolgotrajne posledice za delovanje možganov. Čeprav so mehanizmi delovanja zgodnjega stresa dobro proučeni predvsem pri laboratorijskih živalih, je v zadnjih letih veliko raziskav potrdilo, da ima zgodnji stres podoben vpliv tudi na človeške možgane. Zato je nujno otrokom zagotavljati zdravo in varno življenjsko okolje, raziskave v prihodnosti pa se bodo morale med drugim usmeriti v to, kako bi lahko dolgotrajne posledice stresa v otroštvu preprečevali in morebiti tudi zdravili.
Dr. Maša Čater, biotehnologinja, raziskovalka in asistentka na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru ter glavna urednica slovenske nevroznanstvene revije eSinapsa raziskuje možgane na molekulskem in behaviorističnem nivoju.
Prof. dr. Gregor Majdič, doktor veterinarske medicine, prodekan za znanost in mednarodno sodelovanje in predstojnik Inštituta za predklinične vede Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani se ukvarja s fiziologijo, vedenjsko nevrobiologijo in matičnimi celicami. Prispevek je povzetek njunega preglednega članka, objavljenega letos v European Journal of Neuroscience.
Prof. dr. Gregor Majdič, doktor veterinarske medicine, prodekan za znanost in mednarodno sodelovanje in predstojnik Inštituta za predklinične vede Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani se ukvarja s fiziologijo, vedenjsko nevrobiologijo in matičnimi celicami. Prispevek je povzetek njunega preglednega članka, objavljenega letos v European Journal of Neuroscience.
