Vročina usodna za dolgodlake nosoroge, v Atlantiku pa mrgoli plastike

Nestrpnost se skriva v skupinah

Ljudje, ki se jasno izrečejo za liberalce ali konservativce oziroma levičarje ali desničarje, a za potrditev svojega prepričanja ne potrebujejo enako mislečih in se ne včlanjujejo v politične stranke, so po vsej verjetnosti bolj strpni do drugače mislečih oziroma manj pristranski. Tako vsaj menijo raziskovalci z univerze Duke, ki so na 141 prostovoljcih izvedli raziskavo o tem, kako nagnjenost k združevanju v skupine vpliva na človekov odnos do okolice oziroma do drugače mislečih. Ugotovili so, da je nestrpnost povezana bolj s potrebo po združevanju kot z ekstremnostjo stališč. »Ne gre toliko za politične skupine kot za to, kako zelo posameznik okoli sebe potrebuje enako misleče,« je povedala Rachel Kroton, ekonomistka, ki je vodila raziskavo.

Njen kolega, psiholog in nevroznanstvenik Scott Huettel je dodal, da je jasna razlika med gorečimi pripadniki političnih strank in neodvisnimi posamezniki s sicer sorodnim političnim prepričanjem. »Oboji sicer zagovarjajo enake vrednote, se pa obnašajo drugače do ljudi zunaj njihove skupine,« je pojasnil Huettel. Večja nestrpnost do drugače mislečih se pri »ljubiteljih združevanja« ne kaže samo pri zagovarjanju političnih stališč, temveč je njihova splošna značilnost. Znanstveniki, ki so raziskavo objavili v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so še ugotovili, da ljudje, ki so bolj samostojni in nimajo potrebe po združevanju v skupine, hitreje sprejemajo odločitve.


 

Dolgodlake nosoroge je pokopala vročina

Kosmati grbasti velikan – dolgodlaki nosorog je vladal prostranstvom Sibirije do pred 14.000 leti. Zdaj se zdi, da zanj ni bil usoden človek oziroma pretiran lov, temveč podnebne spremembe. Ekipa švedskih in ruskih raziskovalcev je opravila analizo 18.000 let starega DNK štirinajstih predstavnikov vrste Coelodonta antiquitatis, ki so jih odkrili v permafrostu na severovzhodu Sibirije. Ta je razkrila raznovrsten genski material, kar kaže na zdravo in stabilno populacijo te vrste, ki se je očitno ohranjala daljše obdobje kljub stalnim stikom z ljudmi. Razmeroma kratko obdobje njihovega izumiranja se ujema s svetovnim dvigom temperatur ob koncu zadnje ledene dobe.



»Ugotovitev potrjuje tezo, da nenadne podnebne spremembe močno povečajo možnosti za izumrtje vrst,« je povedal soavtor študije Love Dalén s švedskega centra za paleogenetiko. »Ljudje so severovzhodne dele Sibirije poselili pred vsaj 30.000 leti, kar pomeni, da so z nosorogi sobivali najmanj 12.000 let, saj za to obdobje nismo odkrili znakov upadanja populacije. Zdi se, da so dolgodlaki nosorogi z obličja zemlje izginili v zelo kratkem času, morda v nekaj sto letih. To sicer pomeni, da smo ljudje oprani krivde za njihovo izumrtje, obenem pa bi nas moralo skrbeti, kaj lahko povzročimo z novodobnim vplivanjem na dvig temperatur,« je dodal Dalén.
 

V Atlantiku mrgoli plastike

V Atlantskem oceanu je vsaj desetkrat več plastike, kot smo mislili doslej – samo v zgornjih slojih morja je med 12 in 21 milijonov ton nevidnih mikroplastičnih delcev, je pokazala raziskava, objavljena v reviji Nature Communications. To se sklada z ocenami o količini vse plastike, ki naj bi v zadnjih 65 letih končala v Atlantiku. »Do zdaj nismo znali pojasniti razlike med opazovanji in količino plastike, ki naj bi jo človeštvo odvrglo v morje od 50. let prejšnjega stoletja in je bila ocenjena na 17 milijonov ton.

Razlog je bil v tem, da prejšnje študije niso upoštevale mikroplastike pod gladino. Zdaj smo prvi opravili meritve od Falklandskega otočja do Velike Britanije,« je povedala vodja raziskave dr. Katsiaryna Pabortsava z nacionalnega oceanografskega centra v Southamptonu. Ekipa pod njenim vodstvom je vzorce pobirala med septembrom in novembrom 2016. Na treh izbranih globinah do 200 metrov globoko so filtrirali velike količine morske vode in s spektroskopijo merili količine treh najpogostejših tipov plastike: polietilena, polipropilena in polistirena. Če koncentracija plastike z globino ne pada, potem lahko sklepamo, da je v Atlantskem oceanu s povprečno globino okoli 3000 metrov kakšnih 200 milijonov ton omenjenih treh tipov plastike.

Ko asteroid skoraj oplazi Zemljo

​Mimo našega planeta švigajo asteroidi, a na našo srečo na varni razdalji, večinoma večji od razdalje med Zemljo in Luno. Sem ter tja pa kakšen od teh vesoljskih obiskovalcev (skorajda) potrka na naša vrata. In to kljub tehnologiji, ki opreza za njimi, povsem neopaženo. Tako je ta konec tedna le 2950 kilometrov nad južnim Indijskim oceanom letel od tri do šest metrov širok asteroid z oznako 2020 QC.



Čeprav velik kot avtomobil, je to še vedno majhen vesoljski kamen, in kot so poudarili pri Nasi, bi zgorel v atmosferi, če bi bil usmerjen naravnost proti planetu. Tako velikih asteroidov je na stotine milijonov, a jih je težko odkriti, dokler niso nevarno blizu. »Zelo zanimivo je videti majhne asteroide, ki se nam tako približajo, saj lahko opazujemo, kako Zemljina gravitacija vpliva na njihovo pot. Naši izračuni kažejo, da se je asteroid obrnil za okoli 45 stopinj,« je povedal Paul Chodas, direktor centra za bližnjezemeljske objekte pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon.

Asteroid je letel s hitrostjo 12,3 kilometra na sekundo, z Zwickyjevim teleskopom pa so ga zaznali šele, ko se je od planeta že oddaljeval. Znanstveniki so 2020 QC uvrstili med asteroide, ki so se nam najbolj približali, a niso treščili na površje. Manjši kamni pogosto zaidejo v atmosfero in tudi padejo na površje, toda le nekaj so jih zaznali pred trkom. Vesoljske agencije sicer vseskozi opazujejo nebo in iščejo nevarnosti iz vesolja. Nasa ima nalogo, da najde vsaj 90 odstotkov asteroidov, ki imajo premer 140 metrov ali več. Te je lažje opaziti, seveda pa so tudi zelo nevarni, če bi bila Zemlja na njihovi poti. Že asteroid z manjšim premerom bi lahko povzročil veliko škodo.
 

Slovenska satelita v orbito 1. septembra

V podjetju Arianespace so določili nov datum izstrelitve Vege VV16. To bo, predvidoma, 1. septembra. Raketa bi morala poleteti že lani jeseni, a so datum premaknili na marec. Nato jim jo je zagodla epidemija, junija, ko so z izstrelitvijo poskušali večkrat, pa je nagajal višinski veter. Vzlet rakete s 53 sateliti, med temi sta tudi slovenska Nemo HD in Trisat, so nato premaknili na avgust, zdaj pa še enkrat, na september. V tem času so, kot so pojasnili, vnovič napolnili baterije rakete in nekaterih satelitov.



Še nikoli doslej z evropsko raketo ni v orbito poletelo toliko satelitov hkrati. Na odpravi bo tudi prvič preizkušen sistem SSMS (Small Satellite Mission Service), ki ga je Esa razvila z več partnerji in s sofinanciranjem evropske komisije. Ta omogoča tako odprave izključno majhnih satelitov kot kombinirano vožnjo večjega plovila in več manjših, ki jih nato na predvidenih višinah okoli 500 kilometrov nad Zemljo postopoma izpustijo v orbito. Trg le nekaj kilogramov težkih satelitov raste, proizvajalci pa si želijo zanesljivo in cenovno ugodno rešitev, kar skupna vožnja vsekakor je. Septembrski polet bo delno financiran is sredstev Evropske unije in programa Obzorje 2020.