V nadaljevanju preberite:
V podzemnem svetu živijo nenavadna bitja, ki jih je speleobiolog prof. dr. Boris Sket podrobneje proučeval vso kariero. Biodiverziteta ni tako bogata kot na površju, saj je okolje, ki mu vlada tema in kjer primanjkuje hrane, negostoljubno. A iznajdljivo življenje se mu je presenetljivo prilagodilo.
Predvsem dinarski kras, katerega del je Slovenija, je s podzemeljsko favno zelo pester, pravi sogovornik, ki je raziskoval jame tudi drugod po svetu. Na terenu ne raziskuje več, še vedno pa skrivnosti za večino nevidnega sveta javnosti razkriva v poljudnih in znanstvenih člankov v revijah in časopisih. Tako je nedavno v reviji Proteus opisal za zdaj zadnje presenečenje, ki ga je doživel na Novi Zelandiji. Kakšno, v intervjuju.
V podzemnem svetu živijo nenavadna bitja, ki jih je speleobiolog prof. dr. Boris Sket podrobneje proučeval vso kariero. Biodiverziteta ni tako bogata kot na površju, saj je okolje, ki mu vlada tema in kjer primanjkuje hrane, negostoljubno. A iznajdljivo življenje se mu je presenetljivo prilagodilo.
Predvsem dinarski kras, katerega del je Slovenija, je s podzemeljsko favno zelo pester, pravi sogovornik, ki je raziskoval jame tudi drugod po svetu. Na terenu ne raziskuje več, še vedno pa skrivnosti za večino nevidnega sveta javnosti razkriva v poljudnih in znanstvenih člankov v revijah in časopisih. Tako je nedavno v reviji Proteus opisal za zdaj zadnje presenečenje, ki ga je doživel na Novi Zelandiji. Kakšno, v nadaljevanju.
Jame so negostoljuben svet. Kako bogata je jamska favna? V Sloveniji precej, kajne?
Biotska pestrost je v podzemlju na splošno majhna, kar je posledica izredno neugodnih razmer, zlasti pomanjkanja hrane. Naj opozorim, da k podzemeljskim habitatom štejemo ne le jame, ampak tudi intersticialne vode, torej vodo med zrni peska ali proda. Lahko povem, da je delež favne v podzemeljskih vodah oziroma število podzemeljskih vrst v Evropi le približno osem odstotkov vsega vodnega živalstva. In Evropa je celina z najbogatejšim podzemeljskim življem. V Sloveniji je delež podzemeljske favne precej višji, vodnih podzemeljskih vrst imamo nekaj čez 240, kopenskih prek 190. Rad bi poudaril, da je podzemeljska favna v dinarskem krasu, katerega del je tudi Slovenija, verjetno najpestrejša na svetu! Seveda, upoštevaje velikost ozemlja.
Speleobiologija se je v Sloveniji pravzaprav rodila. Koliko dela je še na tem področju oziroma koliko je po ocenah še neodkritih jamskih vrst? In kako dobro so raziskane?
Da, dejansko se je porodila pri nas. In se razvijala tudi po zaslugi domačinov, staroselcev in priseljencev, naših dedov in nas samih. Dela je še veliko. Še vedno ugotavljamo osnovne značilnosti podzemeljskih živali, še vedno nas presenečajo. Še neodkritih jamskih vrst v Sloveniji pravzaprav morda niti ni veliko. Takole na pamet bi rekel, kakih 10 odstotkov. To pa zato, ker smo se jih v zadnjih desetletjih temeljito lotili.
Pri nas je glavna junakinja jamskega sveta človeška ribica. Vsi jo poznamo, tudi ker je veliko večja od številnih drugih vrst in zato bolj opazna. Jo že povsem razumemo, torej poznamo vse njene skrivnosti?
Da, človeška ribica je simbol našega živalstva. Morda že kar Slovenije. Predvsem je pa to globalno prva odkrita 'jamska' žival. Prvi odkriti troglobiont, torej na podzemlje vezan organizem. Nikakor ne poznamo vseh njenih skrivnosti, tako indiskretni še do bolj znanih in bolj dostopnih živali nismo. Pa še speleobiologov nas je malo, premalo. Še posebej v Sloveniji. Človeška ribica je dolgo veljala za največjo jamsko žival, čeprav je neka zelo drobna ribica v Avstraliji daljša. Nedavno pa so v Indiji našli neko zajetno jamsko ribo, pravega velikana.
Ena njenih fascinantnih lastnosti je seveda dolgoživost.
Močerilova dolgoživost ljudi gotovo presune. Toda vsi troglobionti so relativno, v primerjavi s površinskimi sorodniki, dolgoživi. Na skopo podzemlje so se prilagajali predvsem tako, da so upočasnili vse vidike svojega delovanja, med drugim presnovo. In posledica je tudi podaljšanje življenja.
Človeška ribica je globalno prva odkrita 'jamska' žival, a nikakor ne poznamo vseh njenih skrivnosti, pravi naš sogovornik. FOTO: Leopold Bregar
V raziskovalni karieri ste opisali več kot sto novih vrst. Katera je vas osebno najbolj navdušila, če sploh lahko izberete samo eno?
Da, res, če sploh! Nekoč je bil to jamski trdoživ, velkovrhija, milimetrski drobiž, pritrjen na dno v vodi. To je edini jamski trdoživ na svetu, pri nas je razširjen raztreseno po vsem dinarskem krasu. Odkrili smo ga šele leta 1970, najbrž zato, ker je tako neopazen.
Imeniten je tudi črni močeril, odkrit šele stoletja za sicer še imenitnejšim belim močerilom. Črni močeril je zelo zanimiva žival, ki jo je treba seveda še večstransko raziskati. Lahko smo ugotovili, da ni kak prednik belega močerila (človeške ribice), za kar smo ga imeli na prvi pogled. Je le v prilagajanju zaostala rasa, ki je ohranila podobo, skoraj vse oblikovne lastnosti površinskih živali. Celo oči. A je tudi to troglobiont, v površinskih vodah ga ni.
Navdušili so me še razni drobni rakci, eni manj, drugi bolj. Pa odkritje edine jamske spužve, spet edine na svetu.
Troglobiontom je skupno, da so beli ali brezbarvni, da so slepi oziroma imajo zakrnele oči, da so se močno prilagodili na pomanjkanje hrane in zato upočasnili metabolizem. Katere njihove značilnosti pa so manj znane in hkrati presenetljive?
Lastnosti, ki jih omenjate, so res najbolj opazne. Pokrnelo jim je vse, česar ne potrebujejo. Torej najprej oči in pigment. Pri tem sicer navadno pozabimo, da so jamski hroščki praviloma rjavi, ne brezbarvni. Ni res, da je to barva hitina, kot zmotno pravijo. Zelo značilno je tudi podaljšanje okončin, tipalk in nog in s tem pomnožitev nekaterih čutil, ki so nanizana na njih. Drugače kot smo vajeni. Jamske živali so večinoma tudi večje od svojih površinskih sorodnikov – tiste v intersticialnih vodah pa seveda manjše. Še kaj bi se našlo, a druge lastnosti so večinoma vezane na kakšne posebne habitate.
Tropski kraji v podzemlju nikakor niso favnistično najbogatejši. Območja z najštevilnejšimi troglobiotskimi vrstami so v toplem zmernem pasu. Na primer v Sredozemlju – in pri nas.
V jamski svet seveda vdirajo tudi površinski organizmi – kateri in kaj to pomeni zanje, se z leti prilagodijo na jamsko okolje? Kako je z onesnaževanjem, kajti tako se lahko vnese v podzemlje tudi več organskih snovi?
Morda se je sploh večina troglobiontov razvila s prilagajanjem površinskih vrst, ki so tako vdrle. Seveda ne z leti, to gre počasneje. Da, rahlo – rahlo in le organsko! – onesnaževanje lahko pomeni v podzemlju obogatitev s hrano. In olajšuje vselitev površinskih vrst. Če so notri že troglobionti, jih lahko površinske vrste celo odrivajo. Če pa v rahlo onesnaženo okolje površinske živali nimajo dostopa, se lahko bolj razbohotijo populacije jamskih. Nepričakovano, kaj?
Seveda pa močneje in povrhu še neorgansko onesnažene vode delujejo uničujoče. To velja seveda tudi za kupe smeti, ki skrivajo vse mogoče 'strupe', na primer ostanke zdravil. In vse to naredi sicer dragoceno podzemeljsko vodo tudi neuporabno za človeka.
Podzemeljska favna je pogosto endemična. Ko vrsta izgine, je nemogoče, da bi jo preselili od drugod. Torej je vrsta izumrla?
Da, jamske vrste so praviloma močno prostorsko omejene, pravimo, da so visoko endemične. Zato so vse že vnaprej visoko ogrožene. Tista krilatica o izumiranju je zelo stvarna. Izumrtje je izumrtje za vedno.
Le malo 'slovenskih' troglobiontov je razširjenih zunaj Slovenije, večinoma pa so še veliko bolj omejeni, omejeni na posamezna povodja ali pogorja. Nemalo jih poznamo z enega samega nahajališča, kar pa je seveda tudi predvsem posledica slabe raziskanosti. Kljub temu pomeni pri jamskih živalih izumrtje populacije neredko kar izumrtje vrste.
Zdaj je čas podnebnega segrevanja, podnebnih sprememb, ogljikovega dioksida je v ozračju veliko. Če lahko še posebej pri skrajnih vremenskih pojavih jasno vidimo to dogajanje, ga v jamah vsaj večina težje. Pa vendar, kaj denimo pomeni za kraški svet obdobje hude suše?
Obdobje res hude suše bi bilo za jamski živelj vsekakor katastrofalno. Vendar upoštevajmo, da se notranjost podzemlja ne izsuši tako hitro, kot se površje. To je zapleten krog.
Jame so znane po stalni temperaturi. Kaj se bo zgodilo, če se bo temperatura dvignila za eno samo stopinjo?
Tega ne vemo. Ne vemo, koliko so podzemeljske živali navezane na čisto določeno temperaturo. Temperaturnih nihanj na primer ne prenesejo, malce zvišana stabilna temperatura pa morda zanje ne bi bila pogubna. Toda za zdaj to lahko samo ugibamo.
Ni raziskano, vsekakor pa bi bil lahko odgovor tistih nekaj podzemeljskih vrst povsem drugačen od odgovora bogatih združb na površju.
Raziskovali ste tudi na tujem, večkrat ste bili na Filipinih, na Kitajskem, v Južni Ameriki, na Novi Zelandiji. Kako drugačen je tam jamski svet v primerjavi z našim?
Predvsem je veliko revnejši. Sicer pa je seveda podoben – a vendar drugačen. In včasih presenetljiv. Na primer, naš ponos ob človeški ribici lahko zbledi ob skoraj desetih jamskih dvoživkah v Ameriki. Seveda na veliko večjem območju, kot ga zaseda naša jamska favna. Drugih vrst živali pa je vseeno precej manj.
Povejmo, da so vodne podzemeljske živali predvsem rakci milimetrskih do centimetrskih velikosti. Kopenska favna pa so predvsem okoli centimeter dolgi hroščki. Z manjšim številom vrst so seveda zastopane tudi druge skupine. Na primer pajki. Naj še poudarim, da, drugače kot na površju, tropski kraji v podzemlju nikakor niso favnistično najbogatejši. Območja z najštevilnejšimi troglobiotskimi vrstami so v toplem zmernem pasu. Na primer v Sredozemlju – in pri nas.
Na skopo podzemlje so se troglobionti prilagajali predvsem tako, da so upočasnili vse vidike svojega delovanja, med drugim presnovo. In posledica je tudi podaljšanje življenja. FOTO: Leon Vidic
Katera ekspedicija se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Spet naj izbiram, kaj? Morda ena od odprav na filipinski Bohol. Tja smo se menda trikrat odpravili z jamarji jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda. Odlična družba. In vsakič sem našel kake nove jamske kozice pa še kaj drugega. In tropski kras je doživetje! Tako kot naš. Vsakič znova. Mimogrede še tole: člani Črnega galeba so na Galapagosu občudovali črne galebe. Prej jih tudi jaz nisem imel za resnične.
Toda speleobiološko veliko bolj imenitne kot ekspedicije na tuje so bile precej krajše poti po dinarskem krasu. Vrhunec je bila jama Vjetrenica v Hercegovini, prav tako naš postojnsko-planinski jamski sistem. Ob začetku mojega jamarjenja je bila sicer tudi pot v Vjetrenico prava ekspedicija. Danes pa se pred vhod pripelješ z osebnim avtomobilom.
V vsakem od teh dveh jamskih sistemov smo postopoma nabrali do okoli to vrst troglobiontov. Po naših, kar zanesljivih podatkih jih v nobeni jami zunaj dinarskega krasa ni toliko. V Vjetrenici morda par več, a drugih živali tam skoraj ni. V postojnsko-planinskem jamskem sistemu, skozi katerega se vije kakih deset kilometrov podzemeljske Pivke, pa je poleg stoterice troglobiontov tudi par netroglobiotskih vrst. In tukaj sem lahko prišel do zelo zanimivih ugotovitev o odnosih med obema skupinama živali, predvsem pa do razlage o nastajanju jamske favne. Zelo poučen jamski sistem, o katerem je bilo narejenih tudi kar nekaj diplomskih nalog in doktorskih disertacij.
Lahko na kratko poveste, katere so te ugotovitve o odnosu med obema skupinama?
Zadeva je pravzaprav precej logična. Biološko, ekološko prednost v skopem podzemeljskem okolju imajo skromne podzemeljske živali. Čeprav se tudi počasneje razmnožujejo. V bogatem okolju pa jih hitro izpodrinejo aktivnejši, v vsakem pogledu agresivnejši sorodniki.
Med vojno sem pogosto zahajal v prirodoslovni muzej, kjer sem si ogledoval kozarčka z jamsko kozico in jamsko postranico. Spomnim se, da sem se nenavadno dolgo zadrževal pred tisto omaro.
V članku v Proteusu opisujete presenečenje na Novi Zelandiji, kjer ste odkrili 'skoraj monolistre'. Vsekakor se mi zdi zanimivo, da se na drugem koncu planeta razvije podobna vrsta, kako si lahko to razlagamo?
No, to je pa še ena destinacija, ki se mi je močno vtisnila v spomin. To je pravzaprav trenutno zadnje 'presenečenje iz podzemlja'. Tam najdeni rakci bilistre (ali 'skoraj monolistre') so se znašli z dinarskimi monolistrami v skoraj natančnem antipodnem položaju na zemeljski obli.
Da so podobne monolistram, v resnici ni presenetljivo, saj so si jamske živali na splošno podobne. Na podobno okolje so se prilagajale konvergentno. A kot kaže, bilistre monolistram niso le podobne, morda so jim celo sorodne – to pa je presenetljivo. Vendar žal še ni gotovo. To bo treba še preveriti z molekulskimi metodami.
Kako se je rodila vaša ljubezen do speleobiologije?
Tega ne vem zagotovo. Med vojno sem pogosto zahajal v prirodoslovni muzej, kjer sem si ogledoval kozarčka z jamsko kozico in jamsko postranico. Spomnim se, da sem se nenavadno dolgo zadrževal pred tisto omaro. Me je res to »zastrupilo«? Kar težko razumem, a vse kaže ...
Znanstvenik je znanstvenik vse življenje, tudi po upokojitvi. Koliko še raziskujete? Kakšni so vaši trenutni projekti?
Res, do bridkega konca. Seveda danes nisem več zmožen raziskovati na terenu, pač pa po malem pišem kakšne zaključke. Reciva, da pripravljam nekakšno zapuščino. Če bo le zneslo.
