Ko se pojavi neznana bolečina
Razlog za boleč gib je premajhna urejenost, nadzorovanost in slaba občutenost, na kar vse nas telo opozori.
Odpri galerijo
Napetost nam otežuje gibanje, užitek ob gibanju in znižuje kakovost življenja. FOTO: Shutterstock
Ob tem pa lahko začnemo razumeti, kako napačen odnos do bolečine imamo. Glavna posledica zmanjševanja pomena učenja in tudi časa, ki ga v življenju namenimo učenju ter raziskovanju, je zmanjševanje sposobnosti daljšanja mišic.
S tem se pospešeno zmanjšuje usklajenost krajšanja in daljšanja mišic, ko te izvajajo določen gib. Tako postopoma pride do povečane neurejenosti gibanja, dela in s tem življenja.
Neurejenost vodi v neučinkovitost in čedalje močneje vpliva na naše počutje in sposobnosti.
Na to smo najprej opozorjeni z nelagodjem in odporom. Če stanja ne uredimo, čedalje pogosteje, močneje in dolgotrajneje čutimo bolečino. Če dejanskega vzroka in namena bolečine ne poznamo, jo poizkušamo premagati, ignorirati ali izklopiti na najrazličnejše načine. Kratkoročno nam to tudi uspeva, zato glede pristopa do bolečine niti ne odkrijemo pomanjkljivosti in napačne logike.
Postopoma se na bolečino navadimo, se z njo sprijaznimo in ustvarimo pogoje za nastanek kroničnih bolečin in z njimi povezanih močnih napetosti mišic, preobremenitev veznega tkiva, sklepov in skeleta. Napetost nam otežuje gibanje, užitek ob gibanju in znižuje kakovost življenja.
Iz navedenega lahko razumemo, da je funkcija bolečine v bistvu opozarjanje na entropijo ter nered, ki je v nas in okoli nas. Nerazumevanje te funkcije omogoča razvoj tehnologije, medicine in farmacije, kar nam lajša bolečine; da bi našli zanje pravi razlog, se največkrat niti ne potrudimo. Funkcija bolečine je primerljiva z opozorilno lučko na armaturi avtomobila.
Opozori nas na sistemski nered in s tem usmeri našo pozornost, da uredimo težavo – sami ali poiščemo pomoč strokovnjaka. A medtem ko pri avtomobilu funkcijo opozorilne lučke razumemo, kajti vemo, da ignoriranje ali tolaženje, da bo težava prešla sama od sebe, vodi v čedalje večjo neurejenost in nered z vedno dražjimi posledicami, pri sebi opozoril dostikrat ne prepoznamo.
V preteklosti so imeli ljudje zaradi drugačnega načina življenja do bolečine popolnoma drugačen odnos, saj so vedeli, da dopuščanje neredu, na katerega je človek opozorjen, vodi v čedalje težje preživetje. V časih brez bolnišnic, lekarn, pokojnin in plačane odsotnosti zaradi nezmožnosti za delo je bila urejenost, vestnost in spoštljiv odnos do lastnega telesa nujen in ne samo zaželen.
Tempelj, ki mora biti čist in urejen. Če ni tako, potem kažemo slab odnos do samega sebe in temu primerno je tudi naše počutje. Bolečina je izjemen pripomoček za pravočasno opozorilo in je tudi svarilo pred še večjim neredom, ki sledi, če človek ne ukrepa. Kakovostnejše življenje zahteva določeno mero truda, vztrajnosti ter učenja. Raziskovanje človeku omogoča lažje in bolje urediti sebe in svojo okolico.
Moderni ljudje imajo »debelo kožo«. So manj občutljivi na druge, na vplive močnih stimulansov okolja (reklame, mediji, trgovina, hrup) in na sami sebe. Kožo lahko opišemo kot zunanjo mejo osebnosti, ki je pri vedno več ljudeh pretirana, kar ustvari trdno steno, ki služi kot obramba pred svetom, hkrati pa izolira posameznika od samega sebe in svojega čutnega dela.
V taki osebnosti postane stena močna maska, ki prenese močne pritiske ob ohranitvi pokončne drže in nasmeška na obrazu kljub včasih norim odnosom do časa, energije in okolice.
Taka osebnost je v modernem podivjanem svetu uspešna in nanj bolj prilagojena, a tako stanje zaradi v prejšnjem odstavku omenjenih fizikalnih zakonitosti ne more zdržati dlje časa brez večjih bolečin in bolezni modernega časa. Tako nekdo iz močne, aktivne, delovne, pozitivne, pretirano razpoložene, a plitke in odvisne, prej ali slej poklekne pod stresom in pritiski ter zdrsne v izgorelost, kronično utrujenost, depresijo, avto imunske bolezni in demenco. Tak človek ima nizko energijsko, podhranjeno kožo, ima šibko in krhko mejo, kar jo naredi ranljivo na preobremenitve energij iz okolice.
Način obrambe je skrivanje pred svetom in umik v osamo, ali virtualni svet socialnih omrežji ter psihotičen odnos do okolice.
Če povzamem ta vidik vpliva okolice na življenje, človek pride v resne težave, če je čezmerno stimuliran, ni pa opremljen za učinkovito usmerjanje presežne energije, ki je reakcija na nerealen odnos do okolja, da bi z njo vplival na okolje da bi ga spremenil v manj napetega in stresnega.
Tako da bi ustvarjal drugačne odnose, ki bi spoštovali njegove realne telesne zmožnosti in ciklično potrebo po miru in nizkem zunanjem pritisku, ki edini omogoča parasimpatično stanje tudi, ko nismo močno utrujeni.
Prvi zakon termodinamike pravi, da se energija ne more tvoriti ali uničiti, niti količina energije, ki se v ravnovesni spremembi izgubi, ne more biti večja kot pridobljena energija. Kar pomeni, da se reakcija notranjosti telesa na stanje okolja ne glede na zanikanje ega mora izraziti na tak ali drugačen način. Če se energija ne izrazi primerno in učinkovito skozi gibanje in vpliv na okolico skozi izražanje aktivnih čustev (jeza, ljubezen, veselje), ostane ujeta v njej ali znotraj nje ter povzroča nestabilnosti, nesimetričnost in neučinkovit sistem.
To pa vodi v entropijo, na katero mora sistem opozoriti zavest skozi dovolj močan impulz, ki ga dojamemo kot bolečino in egu dopovedati, da mora to stanje spremeniti.
Ta opozorila zavest občuti kot bolečino ali nelagodje, zaradi intenzivnega pritiska za ureditev stanja s strani telesa, ki realnosti ne more relativizirati, kot to lahko počne zavest v slabem stiku s telesom. Ko ta napetost doseže vrednost, ki jo oseba ne more več prenašati, se moderen človek omrtviči in razvije debelo kožo, anksioznosti ter dviguje simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema.
Išče načine, kako to energijo izraziti na dovoljene ali sprejemljive načine (adrenalinska odvisnost, pretiran šport, zloraba spolnosti …) ali pa popači dihanje in presnovo hrane, da zmanjša ustvarjanje in vrednost življenjske energije in tako zmanjšuje presežek energije v telesu.
Podoben učinek doseže tudi z omamljanjem (odvisnosti od kemičnih substanc, moči, denarja, slave) ali utrujanjem (odvisnost od dela, športa ali vstopanje v utrujajoča razmerja, kjer se takšna oseba pusti izkoriščati in izrabljati).
Ego uporabi zakrčeno telo proti zaznavanju dražljajev z dvigom tonusa prečno progastih mišic, da popači in blokira njegovo zaznavanje notranjega trpinčenja. Večja kot je nevarnost preboja bolečine skozi oklep, več energije se porabi za vzdrževanje maske, ki se jo predstavlja svetu, kar postane način nadzorovanja in zavračanja samega sebe.
Končni učinek dvigovanja preobremenjenosti in neučinkovitosti je, da zapre resničnega čutečega sebe. Ustvari močno senzorno motorno amnezijo in prepreči, da bi telo s svojo inteligenco, intuicijo in globino zaznavanja okolice in notranjosti vplivalo na misli, zavedanje ter odločitve ega, ki usmerja dejanja telesa in osebe kot celote ter definira njeno sedanjost. S tem tudi prihodnost.
Pri učenju AEQ vaj se boste pogosto srečevali z bolečinami, ki jih učenci občutijo med vajami ali po njih. Bolečina vedno opozarja na nered pri gibanju, hkrati je ta nered razlog za bolečino pri somatskem gibu. Razlog za boleč gib je torej premajhna urejenost, nadzorovanost in slaba občutenost, na kar vse nas telo opozori.
Ob tem pa lahko začnemo razumeti, kako napačen odnos do bolečine imamo. In če ga ne spremenimo se bodo opozorila samo stopnjevala saj telo nima druge izbire. In na koncu se stanje potencira do te mere, da nas telo ustavi ne glede na to kako močan ego imamo.
Ego dobiva bitke, telo pa vojno, če je med njima preslaba povezava in je razlika med podzavestjo in zavestjo prevelika.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
Preberite še:
Miselni vzorci med vadbo
Miselni vzorci med vadbo
S tem se pospešeno zmanjšuje usklajenost krajšanja in daljšanja mišic, ko te izvajajo določen gib. Tako postopoma pride do povečane neurejenosti gibanja, dela in s tem življenja.
Neurejenost vodi v neučinkovitost in čedalje močneje vpliva na naše počutje in sposobnosti.
Na kaj nas bolečina opozarja
Na to smo najprej opozorjeni z nelagodjem in odporom. Če stanja ne uredimo, čedalje pogosteje, močneje in dolgotrajneje čutimo bolečino. Če dejanskega vzroka in namena bolečine ne poznamo, jo poizkušamo premagati, ignorirati ali izklopiti na najrazličnejše načine. Kratkoročno nam to tudi uspeva, zato glede pristopa do bolečine niti ne odkrijemo pomanjkljivosti in napačne logike.
Postopoma se na bolečino navadimo, se z njo sprijaznimo in ustvarimo pogoje za nastanek kroničnih bolečin in z njimi povezanih močnih napetosti mišic, preobremenitev veznega tkiva, sklepov in skeleta. Napetost nam otežuje gibanje, užitek ob gibanju in znižuje kakovost življenja.
Iz navedenega lahko razumemo, da je funkcija bolečine v bistvu opozarjanje na entropijo ter nered, ki je v nas in okoli nas. Nerazumevanje te funkcije omogoča razvoj tehnologije, medicine in farmacije, kar nam lajša bolečine; da bi našli zanje pravi razlog, se največkrat niti ne potrudimo. Funkcija bolečine je primerljiva z opozorilno lučko na armaturi avtomobila.
Moderni ljudje imajo »debelo kožo«. FOTO: Shutterstock
Opozori nas na sistemski nered in s tem usmeri našo pozornost, da uredimo težavo – sami ali poiščemo pomoč strokovnjaka. A medtem ko pri avtomobilu funkcijo opozorilne lučke razumemo, kajti vemo, da ignoriranje ali tolaženje, da bo težava prešla sama od sebe, vodi v čedalje večjo neurejenost in nered z vedno dražjimi posledicami, pri sebi opozoril dostikrat ne prepoznamo.
V preteklosti so imeli ljudje zaradi drugačnega načina življenja do bolečine popolnoma drugačen odnos, saj so vedeli, da dopuščanje neredu, na katerega je človek opozorjen, vodi v čedalje težje preživetje. V časih brez bolnišnic, lekarn, pokojnin in plačane odsotnosti zaradi nezmožnosti za delo je bila urejenost, vestnost in spoštljiv odnos do lastnega telesa nujen in ne samo zaželen.
Telo je naš tempelj
Tempelj, ki mora biti čist in urejen. Če ni tako, potem kažemo slab odnos do samega sebe in temu primerno je tudi naše počutje. Bolečina je izjemen pripomoček za pravočasno opozorilo in je tudi svarilo pred še večjim neredom, ki sledi, če človek ne ukrepa. Kakovostnejše življenje zahteva določeno mero truda, vztrajnosti ter učenja. Raziskovanje človeku omogoča lažje in bolje urediti sebe in svojo okolico.
Moderni ljudje imajo »debelo kožo«. So manj občutljivi na druge, na vplive močnih stimulansov okolja (reklame, mediji, trgovina, hrup) in na sami sebe. Kožo lahko opišemo kot zunanjo mejo osebnosti, ki je pri vedno več ljudeh pretirana, kar ustvari trdno steno, ki služi kot obramba pred svetom, hkrati pa izolira posameznika od samega sebe in svojega čutnega dela.
V taki osebnosti postane stena močna maska, ki prenese močne pritiske ob ohranitvi pokončne drže in nasmeška na obrazu kljub včasih norim odnosom do časa, energije in okolice.
Ko ta napetost doseže vrednost, ki jo oseba ne more več prenašati, se moderen človek omrtviči in razvije debelo kožo, anksioznosti ter dviguje simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema. FOTO: Shutterstock
Taka osebnost je v modernem podivjanem svetu uspešna in nanj bolj prilagojena, a tako stanje zaradi v prejšnjem odstavku omenjenih fizikalnih zakonitosti ne more zdržati dlje časa brez večjih bolečin in bolezni modernega časa. Tako nekdo iz močne, aktivne, delovne, pozitivne, pretirano razpoložene, a plitke in odvisne, prej ali slej poklekne pod stresom in pritiski ter zdrsne v izgorelost, kronično utrujenost, depresijo, avto imunske bolezni in demenco. Tak človek ima nizko energijsko, podhranjeno kožo, ima šibko in krhko mejo, kar jo naredi ranljivo na preobremenitve energij iz okolice.
Način obrambe je skrivanje pred svetom in umik v osamo, ali virtualni svet socialnih omrežji ter psihotičen odnos do okolice.
Če povzamem ta vidik vpliva okolice na življenje, človek pride v resne težave, če je čezmerno stimuliran, ni pa opremljen za učinkovito usmerjanje presežne energije, ki je reakcija na nerealen odnos do okolja, da bi z njo vplival na okolje da bi ga spremenil v manj napetega in stresnega.
Tako da bi ustvarjal drugačne odnose, ki bi spoštovali njegove realne telesne zmožnosti in ciklično potrebo po miru in nizkem zunanjem pritisku, ki edini omogoča parasimpatično stanje tudi, ko nismo močno utrujeni.
Prvi zakon termodinamike pravi, da se energija ne more tvoriti ali uničiti, niti količina energije, ki se v ravnovesni spremembi izgubi, ne more biti večja kot pridobljena energija. Kar pomeni, da se reakcija notranjosti telesa na stanje okolja ne glede na zanikanje ega mora izraziti na tak ali drugačen način. Če se energija ne izrazi primerno in učinkovito skozi gibanje in vpliv na okolico skozi izražanje aktivnih čustev (jeza, ljubezen, veselje), ostane ujeta v njej ali znotraj nje ter povzroča nestabilnosti, nesimetričnost in neučinkovit sistem.
To pa vodi v entropijo, na katero mora sistem opozoriti zavest skozi dovolj močan impulz, ki ga dojamemo kot bolečino in egu dopovedati, da mora to stanje spremeniti.
Ko ego ugrabi telo
Ta opozorila zavest občuti kot bolečino ali nelagodje, zaradi intenzivnega pritiska za ureditev stanja s strani telesa, ki realnosti ne more relativizirati, kot to lahko počne zavest v slabem stiku s telesom. Ko ta napetost doseže vrednost, ki jo oseba ne more več prenašati, se moderen človek omrtviči in razvije debelo kožo, anksioznosti ter dviguje simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema.
Išče načine, kako to energijo izraziti na dovoljene ali sprejemljive načine (adrenalinska odvisnost, pretiran šport, zloraba spolnosti …) ali pa popači dihanje in presnovo hrane, da zmanjša ustvarjanje in vrednost življenjske energije in tako zmanjšuje presežek energije v telesu.
Ego uporabi zakrčeno telo proti zaznavanju dražljajev z dvigom tonusa prečno progastih mišic, da popači in blokira njegovo zaznavanje notranjega trpinčenja. FOTO: Shutterstock
Podoben učinek doseže tudi z omamljanjem (odvisnosti od kemičnih substanc, moči, denarja, slave) ali utrujanjem (odvisnost od dela, športa ali vstopanje v utrujajoča razmerja, kjer se takšna oseba pusti izkoriščati in izrabljati).
Ego uporabi zakrčeno telo proti zaznavanju dražljajev z dvigom tonusa prečno progastih mišic, da popači in blokira njegovo zaznavanje notranjega trpinčenja. Večja kot je nevarnost preboja bolečine skozi oklep, več energije se porabi za vzdrževanje maske, ki se jo predstavlja svetu, kar postane način nadzorovanja in zavračanja samega sebe.
Končni učinek dvigovanja preobremenjenosti in neučinkovitosti je, da zapre resničnega čutečega sebe. Ustvari močno senzorno motorno amnezijo in prepreči, da bi telo s svojo inteligenco, intuicijo in globino zaznavanja okolice in notranjosti vplivalo na misli, zavedanje ter odločitve ega, ki usmerja dejanja telesa in osebe kot celote ter definira njeno sedanjost. S tem tudi prihodnost.
(Samo)pomoč? Vaje
Pri učenju AEQ vaj se boste pogosto srečevali z bolečinami, ki jih učenci občutijo med vajami ali po njih. Bolečina vedno opozarja na nered pri gibanju, hkrati je ta nered razlog za bolečino pri somatskem gibu. Razlog za boleč gib je torej premajhna urejenost, nadzorovanost in slaba občutenost, na kar vse nas telo opozori.
Ob tem pa lahko začnemo razumeti, kako napačen odnos do bolečine imamo. In če ga ne spremenimo se bodo opozorila samo stopnjevala saj telo nima druge izbire. In na koncu se stanje potencira do te mere, da nas telo ustavi ne glede na to kako močan ego imamo.
Ego dobiva bitke, telo pa vojno, če je med njima preslaba povezava in je razlika med podzavestjo in zavestjo prevelika.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
