Kolesar iz leta 1912 je zaslužil 3 in pol milijone evrov, ampak to ni pomembno

Nismo vsi kolesarji bebci, le malo smole imamo včasih.
Fotografija: Kolesar Jeana Metzingerja. FOTO: Arhiv Delo/Polet/ Peggy Guggenheim zbirka
Odpri galerijo
Kolesar Jeana Metzingerja. FOTO: Arhiv Delo/Polet/ Peggy Guggenheim zbirka

Ko je bila leta 2012 v muzeju Peggy Guggenheim razstavljena slika Na kolesarski stezi, je bil Tadej Pogačar na pol bosopet, Primož Roglič pa se kolesom vozil za veselje.

Lani februarja pa so sliko Jeana Metzingerja »Kolesar« (Le cycliste) pri Soheby's prodali za več kot tri milijone evrov in pol.

image_alt
Zadnji dan svetovnega prvenstva v Roubaixu

V časih, ko se pod svojimi hribi menimo, koliko zaslužita prvi in tretji na svetu, ki sta tudi pri nas uvrščena tako, da je tretji na svetu pri nas prvi, in prvi na planetu pri nas drugi, je dobro vedeti, da kolesarstvo ni bilo dolgo le del športa delavskega razreda, pač pa tudi del umetnosti.

In v času, ko smo videli fantastičen Pariz-Roubaix, in prvič ženske kolesarke na delu trase, in ko smo kmalu zatem spremljali dirkališčno kolesarstvo v Roubaixu, je primerno, da zapišemo še nekaj malega o kolesarstvu in umetnosti.

Vrnimo se v Benetke in k Peggy Guggenhaim in njenemu muzeju in letu 2012. In odprtju razstave Kolesarjenje, kubo-futurizem in 4. dimenzija.

Kaj so tistega leta poleti napisali na umetniških staneh Wall Street International?

Hitrost in četrta dimenzija

Na kolesarski stezi Jeana Metzingerja se osredotoča na sliko, ki jo je leta 1945 pridobila Peggy Guggenheim in je zdaj stalno na ogled v njenem muzeju v Benetkah.

Natanko sto let po nastanku slike Na kolesarski stezi (1912) razstava razkriva, kako je Jean Metzinger (1883 ‐1956) prilagodil avantgardni slikovni jezik kubizma tematiki, ki združuje priljubljen šport s poskusi upodabljanja hitrosti in v barvi definiranja četrte dimenzije.

Metzinger je manj slaven kot sodobnika Pablo Picasso in Georges Braque. Zastopal je vidno mesto med kubisti, ki so skupaj razstavljali v Salle 41 Salona Neodvisnih, leta 1911 v Parizu – na dogodku, na katerem se je kubistično gibanje izkristaliziralo v dojemanju pariške umetnosti pri umetnostnokritiških krogih.

Na kolesarski stezi je delo umetnika, ki je osrednjega pomena za naše razumevanje kubizma, enega najbolj izvirnih slikovnih stilov v umetnosti dvajsetega stoletja. Metzinger je skupaj z Albertom Gleizesom objavil Du Cubisme (1912), prvo knjigo, dolgo poročilo o ciljih in metodah kubizma.

Na kolesarski stezi ponazarja zadnje metre dirke Pariz-Roubaix in prikazuje njenega zmagovalca leta 1912, kolesarja Charlesa Crupelandta.

Zadnji tlakovani odsek (300 m) slovite dirke, tik pred velodromom v Roubaixu, se imenuje Espace Charles Crupelandt. FOTO: Arhiv Delo/Polet
Zadnji tlakovani odsek (300 m) slovite dirke, tik pred velodromom v Roubaixu, se imenuje Espace Charles Crupelandt. FOTO: Arhiv Delo/Polet

Kolesar brez nog

Pri Poletu smo malo pobrskali, kdo je bil na sliki upodobljeni gospod. Charles Crupelandt (23. oktober 1886, Wattrelos, Nord - 18. februar 1955, Roubaix) je bil francoski profesionalni cestni kolesar. Zmagal je na etapah Dirke po Franciji, vendar sta bila njegova največja uspeha zmagi na dirki Pariz–Roubaix leta 1912 in 1914. Zadnji tlakovani odsek (300 m) slovite dirke, tik pred velodromom, se imenuje Espace Charles Crupelandt.

Crupelandt je bil francoski državni prvak. Odlikovan vojni veteran. Kriminalec. Neuspešnež. Zlomljen človek. Lokalni junak. Bik severa, so mu rekli ... Kot vojak je šel v prvo svetovno vojno, bil je hudo ranjen, in se vrnil kot junak z odlikovanjem Croix de Guerre.

Pozno julija 1914 se je odločil odpotovati v Nemčijo na tekmovanje na berlinskem velodromu. Glede na to, da bo Nemčija 1. avgusta 1914 napovedala vojno Franciji, to ni bila pametna izbira, pišejo pri The Beauty of cycling, po naše pri Lepoti kolesarstva.

Charles Crupelandt leta 1913. FOTO: Arhiv Wikipedia 
Charles Crupelandt leta 1913. FOTO: Arhiv Wikipedia 

Crupelandt je iz Berlina pobegnil z vlakom, le nekaj dni, preden je Nemčija začela invazijo na Belgijo in Francijo. Pobegnil je tako, da se je pretvarjal, da je doma iz nevtralne Nizozemske, obenem pa se je zaradi strahu, da bi ga prepoznali, skril v stranišču na vlaku. Takrat tega še ni vedel, toda tista dirka v Berlinu je bila njegova zadnja dirka kot kolesarske zvezde.

Tri leta po vojni pa je prekršil zakone in spoznali so ga za krivega, takratna kolesarska zveza Union Vélocipédique ga je dosmrtno diskvalificirala, morda tudi na prigovarjanje tekmecev v kolesarstvu. Zakaj je šlo? Kljub visokemu ugledu kolesarske zvezde in vojnega heroja so ga aretirali zaradi kraje in trgovanja na črnem trgu z avtomobilskimi akumulatorji. Časi so bili težki.

Crupelandt je verjetno storil, kar je moral storiti, da je preživel, vendar ga je eno samo slabo dejanje uničilo. Pripovedi o tem, kdaj je bil točno aretiran, so različne, vendar je zadnja leta vojne preživel v zaporu. Crupelandt je kasneje ponovno tekmoval, vendar v okviru neuradne kolesarske zveze, zmagal je na državnih prvenstvih v letih 1922 in 1923.

Po karieri je imel je najprej kolesarsko trgovino in nato okrepčevalnico, a se mu ni izšlo. Sledila je revščina. Svoje zadnje dni je preživel v Roubaixu, nekdanjem prizorišču njegove športne slave, in včasih cvetočem mestu, ki je bilo zdaj v zatonu zaradi propada tekstilnih tovarn. Bil je reven in bolan, slep zaradi sladkorne bolezni. Mesece pred smrtjo se je bolezen poslabšala. Crupelandt je doživel najbolj brutalno usodo, ki bi se morala kdaj zgoditi kolesarju šampionu. Umrl je leta 1955, slep in z amputiranimi nogami.

Beneški dogodek za zgodovino

Pa nazaj k slavi slike in zapisu poznavalcev likovne umetnosti. Dirka Pariz-Roubaix si je prislužila več vzdevkov: Pekel severa, zaradi izjemnih težav s kolesarjenjem po tlakovanih cestah severne Francije, Kraljica klasike, Velikonočna dirka.

Metzingerjeva slika je bila prva v modernistični umetnosti, ki je predstavljala poseben športni dogodek in njegovega prvaka. V podobo je slikar zložil svoje koncepte večkratne perspektive, simultanosti in časa, v skladu s svojim prepričanjem, da je četrta dimenzija ključnega pomena za novo umetnost, ki bi lahko konkurirala klasični francoski tradiciji Jacquesa-Louisa Davida in Jean-Auguste-Dominiquea Ingresa.

Na kolesarski stezi. FOTO: Arhiv Delo/Polet/Peggy Guggenhaim zbirka
Na kolesarski stezi. FOTO: Arhiv Delo/Polet/Peggy Guggenhaim zbirka

Metzinger je pripadal skupini intelektualcev in umetnikov, vključno z Guillaumeom Apollinairejem, Albertom Gleizesom in Františkom Kupkom, ki so pogosto obiskovali gospodinjstvo bratov Duchamp, Marcela Duchampa, Raymonda Duchampa-Villona in Jacquesa Villona v Puteauxu, predmestju Pariza, in jih je navdihnilo njihovo občudovanje Mauricea Princeta, znanega kot matematika kubistov; razpravljali so o zadevah, kot so nevklidska geometrija, teoretična matematika, zlati (pre)rez in nevidne dimenzije. Kombinacija športne tematike, ki opisuje novo strast v francoski popularni kulturi, in ambicioznega intelektualnega in vizualnega aparata, ki je osrednjega pomena za nastajajoče kubistično gibanje, kvalificira Na kolesarski stezi kot mojstrovino.

Razstava je nastala zaradi navdiha kuratorja Erasmusa Weddigena, ki je prvi odkril identiteto kolesarja v sliki in njen natančen datum nastanka. Vključevala je še Metzingerjevi sliki dirkalnih kolesarjev in tretjo, nedavno ponovno odkrito sliko, ki obravnava temo časa in četrto dimenzijo ter pomeni konec Metzingerjevega raziskovanja dinamike gibanja.

Ta dela so bila prvič skupaj razstavljena javnosti. Razstavljene so bile tudi slike kolesarjev italijanskih futuristov – Umberta Boccionija, Fortunata Depera, Gina Severinija in Maria Sironija.

Lani februarja so sliko Jeana Metzingerja »Kolesar« (Le cycliste) pri Soheby's prodali za več kot tri milijone evrov in pol. FOTO: Arhiv Delo/Polet/Peggy Guggenhaim zbirka
Lani februarja so sliko Jeana Metzingerja »Kolesar« (Le cycliste) pri Soheby's prodali za več kot tri milijone evrov in pol. FOTO: Arhiv Delo/Polet/Peggy Guggenhaim zbirka

Edinstvene oblike kontinuitete v prostoru (1913) Boccionija in dela Marcela Duchampa so predstavlja elastičnost prostora po umetniško. Slike Georgesa Braquea in Louisa Marcoussisa so ponazarjale prisotnost peska kot volumetrične tretje dimenzije v umetnosti.

Razstava, o kateri pišemo, je dokumentirala strast do kolesarskih dirk takrat in zdaj, zlasti do dirke Pariz-Roubaix, z zgodnjimi in modernimi kolesi, ki jih je posodila zbirka Ivana Bonduellea, dolgoročno izposojena od Musée Régional du Vélo 'La Belle Echappée', La Fresnaye-sur-Chédouet, Museo del Ciclismo Madonna del Ghisallo, in oblikovalca Marca Mainardija iz Studio Dimensione Servizi. Poleg tega je bil razstavljen dirkalni cikel Fabiana Cancellare, zmagovalca dirke Pariz-Roubaix v letih 2006 in 2010.

Nismo vsi kolesarji bebci, le malo smole imamo včasih, bi človek lahko zapisal na koncu. In da kolesarstvo nikoli ni bilo za pusije, niti na platnu ne. Naj živijo nesmrtni Kolesar, Charles Crupelandt in Jean Metzinger.

Komentarji: