Nasveti za starše pred nakupom otroškega kolesa
Pravilna izbira otroškega kolesa je pomembnejša, kot se zdi na prvo misel. Ne, kolo ni samo prevozno sredstvo, je veliko več.
Odpri galerijo
Igrivi stik s prvim kolesom je najboljši recept za dolgo ljubezen med otrokom in kolesom. FOTO: Shutterstock
Začne se s triciklom z repom, palico, ki jo drži starš in jo spusti malce nižje, da se prednje kolo ne dotika tal … Tako gremo vsi skupaj hitreje do trgovine.
Potem pride na vrsto poganjalček. Ne vem, čigav izum je to. Naj bi bil koristen povratek v zgodovino kolesarjenja. Kdo je že izumil kolo brez pedalov? Hrbtenica menda be trpi, otrok se s poganjalčkom lažje nauči voziti kolo. Kar seveda sploh ni res, še večje težave ima po tem, ko mu dodate pedalki in ubožček ne ve, zakaj se uporabljajo, ali se jih celo boji. In tako spet pristane na triciklu in takoj zatem na štiriciklu, če se tako reče kolesu z 12-palčnima gumama in privijačenima kolescema. In potem oče odvijači vedno najprej levega in potem se otrok krivi tako močno, da pomoč oziroma bistvo poganjalčka ponikne. Dnevi, ko en pomožni kolešček moti celo ulico, je dobro znan in potem pride končno tista faza, ko se ta pomočnik le še na desnem ovinku dotakne asfalta.
Potem prideta na vrsto 16-palčni in zatem 18- in končno 20-palčni gumi. Da, tako se ločijo otroška kolesa.
Pri dvajsetici večina staršev zagreši hudo napako. Teh napak ne oproščamo kolesarski kvazi in resnični strokovnjaki. V tem obdobju izgubimo največ potencialnih kolesarjev tekmovalcev. Da, kupijo jim tista čudna, pretežka mini, 20-colska gorska kolesa, predvsem zato, ker imajo spredaj vzmeti in se to otrokom zdi strahotno imenitno. Nekatere znamke imajo še pod sedežem drugo vzmet, kar je še sploh imenitno. In škoda je storjena. Ker lastniki teh koles ne postanejo tekmovalci v gorskem kolesarstvu, ampak se jim kolesarjenje precej zameri. Tako kolo je tako težko in okorno, vzmeti sploh ne delujejo ali pa se takoj pokvarijo, pa še menjalnika odlomijo s prvo vejo in … konec zgodbe, naslednja kolesa so samo še transporterji do šole. Škoda.
Če bi v tistem obdobju otroku kupili kolo BMX in ga potem vsaj sedemkrat na teden peljali na kak poligon, bi ta otrok pridobil krasne kolesarske veščine, ki bi pripomogle k temu, da bi do zadnjega diha lahko sam sebe imenoval kolesar. Sedemkrat na teden? Ok. Če jih mučite z nogometom in glasbeno šolo in taborniki in smučanjem in … in …, zakaj jih ne bi še s krasnim bike parkom? Ne ustrašite se, dragi starši, ni nujno, da jih sedemkrat na teden peljete na poligon, tudi če jih ne boste nikoli, bodo otroci sami našli pot do tja, le BMX jim kupite ob pravem času.
In potem? Kaj pride potem na vrsto? Dirt? Da, dirt, malo večji BMX, ker nimamo prevoda za dirt. To je za otroke, ki so ugotovili, da je BMX pramajhen izziv, vendar bi težko rekel, da je to boljša odločitev, če se spomnimo, da je BMX postal olimpijski šport. Gorska kolesa so krasna, sploh zdaj, ko so se odcepila drug od drugega, specializacija in podobne reči in zato priporočam tistega, s katerim voziš čez drn in strn, čeprav niti s spustašem nisem na vi. Otrok to nujno potrebuje!
Ne, pes ne moli taco proti tekmovalnemu kolesarstvu, ampak proti splošni kolesarski izobrazbi. Veste, ko mulci v petem razredu opravljajo vozniški izpit za bicikel, jih niti ne podučijo z zgodovino teh krasnih instrumentov, samo cestnoprometne predpise jih naučijo in pošljejo krožit po naselju za šolo. Ne povedo jim niti tega, da je kolesarjenje najbližje letenju. Ne čez balanco. Ne povedo jim niti, da je kolo tisto, s katerim bodo prvič odšli daleč od domačega dvorišča, a to ne bo nihče vedel. Ne povedo jim niti, da je kolo treba vzdrževati tako kot čevlje. Dobijo pa nalepko, ki potrjuje, da znajo voziti kolo znotraj prometa.
In? Če premagajo vse starševsko neznanje, potem se iz kakega otroka še človek izcimi. Človek, ki rad vozi kolo. Ubogi so tisti, ki vozijo mamino kolo in so povsem ravnodušni, ko izstopijo iz predavalnice in vidijo samo še praznino v kolesarskem stojalu, niti preščipnjene ključavnice, ker so tako leni, da ga niti ne zaklenejo. Ker vedo, da je to mamina starina. Fotr niti kolesa nima, ker je džek z audijem …
Lahko pa da otrok dozori v zrelo osebo in vzljubi specialke. Eh, o takem otroku bi lahko napisal roman. Tu lahko govorimo celo o geniju, mar ne? Ne, to ni šala. Manj je mladih specialkarjev kot pa maminih genialcev, nadarjenih učencev, ki niti dober dan sosedu ne znajo reči. Veliko manj. A so, hvala bogu so. Ni jih na dirkah v ciklokrosu, a so vsaj na tistih asfaltnih. Pomembno je, da so, in pomembno bi bilo, da ta sestavek prebere vsak starš. Da, tisto obdobje pri 20 palcih je najpomembnejše!
Še nekaj kot p. s., namreč, vedite mladci, v naročju moškega bicikla se furajo najboljše pupe! Nimate moškega kolesa … takega z ravno štango? Potem nimate nič. Prosite dedija, naj gre v klet ponj …
Potem pride na vrsto poganjalček. Ne vem, čigav izum je to. Naj bi bil koristen povratek v zgodovino kolesarjenja. Kdo je že izumil kolo brez pedalov? Hrbtenica menda be trpi, otrok se s poganjalčkom lažje nauči voziti kolo. Kar seveda sploh ni res, še večje težave ima po tem, ko mu dodate pedalki in ubožček ne ve, zakaj se uporabljajo, ali se jih celo boji. In tako spet pristane na triciklu in takoj zatem na štiriciklu, če se tako reče kolesu z 12-palčnima gumama in privijačenima kolescema. In potem oče odvijači vedno najprej levega in potem se otrok krivi tako močno, da pomoč oziroma bistvo poganjalčka ponikne. Dnevi, ko en pomožni kolešček moti celo ulico, je dobro znan in potem pride končno tista faza, ko se ta pomočnik le še na desnem ovinku dotakne asfalta.
Potem prideta na vrsto 16-palčni in zatem 18- in končno 20-palčni gumi. Da, tako se ločijo otroška kolesa.
Pri dvajsetici večina staršev zagreši hudo napako. Teh napak ne oproščamo kolesarski kvazi in resnični strokovnjaki. V tem obdobju izgubimo največ potencialnih kolesarjev tekmovalcev. Da, kupijo jim tista čudna, pretežka mini, 20-colska gorska kolesa, predvsem zato, ker imajo spredaj vzmeti in se to otrokom zdi strahotno imenitno. Nekatere znamke imajo še pod sedežem drugo vzmet, kar je še sploh imenitno. In škoda je storjena. Ker lastniki teh koles ne postanejo tekmovalci v gorskem kolesarstvu, ampak se jim kolesarjenje precej zameri. Tako kolo je tako težko in okorno, vzmeti sploh ne delujejo ali pa se takoj pokvarijo, pa še menjalnika odlomijo s prvo vejo in … konec zgodbe, naslednja kolesa so samo še transporterji do šole. Škoda.
Če bi v tistem obdobju otroku kupili kolo BMX in ga potem vsaj sedemkrat na teden peljali na kak poligon, bi ta otrok pridobil krasne kolesarske veščine, ki bi pripomogle k temu, da bi do zadnjega diha lahko sam sebe imenoval kolesar. Sedemkrat na teden? Ok. Če jih mučite z nogometom in glasbeno šolo in taborniki in smučanjem in … in …, zakaj jih ne bi še s krasnim bike parkom? Ne ustrašite se, dragi starši, ni nujno, da jih sedemkrat na teden peljete na poligon, tudi če jih ne boste nikoli, bodo otroci sami našli pot do tja, le BMX jim kupite ob pravem času.
In potem? Kaj pride potem na vrsto? Dirt? Da, dirt, malo večji BMX, ker nimamo prevoda za dirt. To je za otroke, ki so ugotovili, da je BMX pramajhen izziv, vendar bi težko rekel, da je to boljša odločitev, če se spomnimo, da je BMX postal olimpijski šport. Gorska kolesa so krasna, sploh zdaj, ko so se odcepila drug od drugega, specializacija in podobne reči in zato priporočam tistega, s katerim voziš čez drn in strn, čeprav niti s spustašem nisem na vi. Otrok to nujno potrebuje!
Ne, pes ne moli taco proti tekmovalnemu kolesarstvu, ampak proti splošni kolesarski izobrazbi. Veste, ko mulci v petem razredu opravljajo vozniški izpit za bicikel, jih niti ne podučijo z zgodovino teh krasnih instrumentov, samo cestnoprometne predpise jih naučijo in pošljejo krožit po naselju za šolo. Ne povedo jim niti tega, da je kolesarjenje najbližje letenju. Ne čez balanco. Ne povedo jim niti, da je kolo tisto, s katerim bodo prvič odšli daleč od domačega dvorišča, a to ne bo nihče vedel. Ne povedo jim niti, da je kolo treba vzdrževati tako kot čevlje. Dobijo pa nalepko, ki potrjuje, da znajo voziti kolo znotraj prometa.
In? Če premagajo vse starševsko neznanje, potem se iz kakega otroka še človek izcimi. Človek, ki rad vozi kolo. Ubogi so tisti, ki vozijo mamino kolo in so povsem ravnodušni, ko izstopijo iz predavalnice in vidijo samo še praznino v kolesarskem stojalu, niti preščipnjene ključavnice, ker so tako leni, da ga niti ne zaklenejo. Ker vedo, da je to mamina starina. Fotr niti kolesa nima, ker je džek z audijem …
Otrok nujno potrebuje kolo! FOTO: Shutterstock
Lahko pa da otrok dozori v zrelo osebo in vzljubi specialke. Eh, o takem otroku bi lahko napisal roman. Tu lahko govorimo celo o geniju, mar ne? Ne, to ni šala. Manj je mladih specialkarjev kot pa maminih genialcev, nadarjenih učencev, ki niti dober dan sosedu ne znajo reči. Veliko manj. A so, hvala bogu so. Ni jih na dirkah v ciklokrosu, a so vsaj na tistih asfaltnih. Pomembno je, da so, in pomembno bi bilo, da ta sestavek prebere vsak starš. Da, tisto obdobje pri 20 palcih je najpomembnejše!
Še nekaj kot p. s., namreč, vedite mladci, v naročju moškega bicikla se furajo najboljše pupe! Nimate moškega kolesa … takega z ravno štango? Potem nimate nič. Prosite dedija, naj gre v klet ponj …
