Največje inovacije v svetu športne opreme

Predstavljajte si, da vam veriga na kolesu neprestano pada in se zapleta med pedala in okvir kolesa. Predstavljajte si, da morate na vrh pettisočaka splezati s slabim in neprimernim nahrbtnikom. Predstavljajte si, da pozimi ne bi mogli plavati ali se predajati vodnim užitkom. Predstavljajte si, da še vedno veslate v lesenem čolnu, ki so ga vlaga, voda in življenje pošteno premikastili. Predstavljajte si, no, saj veste.

Z revijo Outside predstavljamo nekaj največjih inovacij v svetu športne opreme, ki so naše izkušnje z aktivnostjo in gibanjem spremenile za vedno.

1927: Smučarski robniki

Robniki na smučeh so spremenili šport za vedno in odprli nepredstavljive možnosti smučarjem, ki so lahko zdaj vijugali s kratkimi in agresivnimi zavoji in se obenem lahko kadar koli kontrolirano zaustavili.

V 20. letih prejšnjega stoletja se je avstrijski računovodja Rudolf Lettner skoraj ubil z nerodnimi lesenimi smučmi, ki jih ni uspel nadzorovati. Navdih je dobil po kovinskih koncih smučarskih palic navdih prenesel tudi na smuči in v prakso. Inovacijo je patentiral leta 1926.

1937: Kolesarski menjalnik

ni podpisa

Naporni kolesarski vzponi kar naenkrat niso bili le domena najboljših in najbolj zmogljivih kolesarjev, ki so se s športom ukvarjali profesionalno, z mehanizmom, ki je omogočil menjavo prestav med gibanjem, so lahko tudi najtežje vzpone začeli premagovati običajni ljudje.

Tullio Campagnolo se je poigraval s sistemom za menjavo prestav okoli leta 1930, Lucien Charles Hippolyte Juy pa je mehanizem dokončno razvil in ga prvi predstavil širši publiki, nov mehanizem za kolesa pa je bil leta 1938 predstavljen tudi na komercialnem kolesarskem trgu.

Kolesarji na dirki Tour de France so mehanizem prvič uporabili že leto prej.

1945: Aluminijasti kanuji

ni podpisa

Danes aluminijastih kanujev skoraj ni, saj je svet podobnih vodnih športov sprejel nove načine izdelovanja kajakov in kanujev, materiali za izdelavo so še lažji, še močnejši in bolj vzdržljivi. S prvimi kanuji iz oblikovanega aluminija, so po rekah, jezerih in morjih začele veslati tudi družine, saj so lahko lahek čoln sami postavili na vrh avtomobila, ga privezali, kasneje spustili v vodo in se obenem brezskrbno zaletavali v skale na poti, saj je aluminij predstavljal inovacijo tudi v svetu vzdržljivostnih in lahkih materialov.

Podpredsednik letalskega proizvodnega podjetja Grumman, Willam Hoffman je ob sestavljanju hidroplanov, torej letal, ki lahko vzletijo in pristanejo na vodi, izdelal en plovec preveč in zagledal priložnost. Hoffman je bil zagovornik tovarn, ki so med vojno izdelovale orožje, bojna letala in vozila, a po vojni spremenile namembnost.

1952: Neoprenske obleke

Jack O’Neill je srfanje spremenil v šport, s katerim se lahko ukvarja vsak človek na svetu, v vseh vremenskih razmerah. Njegova ideja: Deskarji lahko ostanejo ogreti, če se zakrijejo z neoprenom. O’Neill je v San Franciscu odprl trgovino z neopremskimi oblekami leta 1952, leto po tem, ko je eden izmed profesorjev na univerzi Berkley ugotovil, da neopren deluje kot izolator in da se temperatura subjekta ne spremeni in ne reagira na vremenske spremembe.

Danes obleke iz neoprena uporabljamo pri praktično vseh vodnih športih.

1967: Nahrbtiniki z notranjim okvirjem

ni podpisa

Sredi šestdesetih let je Greg Lowe razmišljal, kako bi lahko omogočil pohodnikom in plezalcem lažje prenašanje težkih nahrbtnikov, ko se njihova telesa zvijajo preko sten in skal. Lowe je v nahrbtnik vstavil notranji okvir, ki je nahrbtnik avtomatično potisnil tesno k telesu. Dodal je stabilizatorje za rame, trak za okoli pasu in stranske kompresijske trakove, ki so se prilagajali telesu. Zanimivo, da so notranji okviri v nahrbtniki šele na začetku devetdesetih postali stalnica pohodniških nahrbtnikov in opreme, predvsem zato, ker so proizvajalci nahrbtnikov poskrbeli za vedno večje udobje, ki zdaj tudi manj izkušenim pohodnikom dovoljuje, da se na pot odpravijo tudi za več dni skupaj. 

1975: Tekaški čevlji z blaženjem

ni podpisa

Kemik David Schwaber je iznašel peno ali blažilni material, ki je poskrbel za tekaški boom v osemdesetih, takrat, ko se je začel prvi resni rekreativni tekaški razcvet. Peno je poimenoval etilen-vinil acetat ali EVA, ki so jo prvi v tekaških čevljiv uporabili pri proizvajalcu Brooks, ki je material EVA uporabil v tekaškem modelu Villanova.

Material so kasneje začele uporabljati vse tekaške korporacije, a še vedno blaženje tekaških copat buri duhove, saj so nekateri biomehaniki prepričani, da EVA ustvari nestabilno platformo za nogo, zaradi katere hitreje prihaja do poškodb med rekreativnimi tekači.

1989: Gorska kolesa z vzmetenjem

Gorski kolesarji so spremenili način vožnje po neravnih terenih in skalnatih pobočjih, ko je v kolesarskem svetu odjeknila novica o kolesih s sprednjim vzmetenjem, ki je kar naenkrat omogočilo kolesarjem, da gredo še hitreje brez, da poletijo čez krmilo svojega kolesa.

Mehanik motokrosističnih ekip Paul Turner, je vzmetenje na kolesih prvič predstavil na kolesarskem sejmu leta 1987. Dve leti kasneje je Turner s svojim podjetjem RockShox izdelal prvi blažilni sistem na sprednjih vilicah kolesa.

Moderni oblikovalci sistemov blaženja in vzmeti vedno več pozornosti namenjajo dizajnu in uporabnosti vzmetenja, saj želijo kolesarja obvarovati pred prejemanjem povratnih energij na kolesu, ne glede na podlago ali teren. V letu 2015 obstaja vzmetenje, ki se avtomatično prilagaja na tip terena, brez pritiska na gumb.

2006: Telesni senzorji povezani z medmrežjem

ni podpisa

Za moderno revolucijo v svetu teka je leta 2006 poskrbel Nike s svojim pripomočkom Nike+ in za vedno spremenil način pridobivanja tekaških informacij. Tistega leta je Nike začel prodajati majhen tekaški gadget, ki je brezžično prenašal podatke o gibanju in jih analiziral na osebni spletni strani lastnika tekaškega gadgeta Nike+.

Nike je tako začel z revolucijo pri vgrajevanju senzorjev in sistemov za beleženje podatkov, saj zdaj podobne sisteme vgrajuje v teniške loparje, čelade, tekaške čevlje in drugo športno opremo.

Naslovka fotka: Terme Krka