O ženski, ki me je morda hotela prebutati

Prvi dan pod masko. Ženska še vedno srepo zre proti meni, pripravljena je na dvoboj. Noži, sablje, pesti, jezik, nohti, havbice, kislina, živčni plini.
Fotografija: Mlade, sposobne, brihtne, uspešne ljudi, med katerimi pa so mnogi izbrali pot »Samo jaz, briga me za druge.«  FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Mlade, sposobne, brihtne, uspešne ljudi, med katerimi pa so mnogi izbrali pot »Samo jaz, briga me za druge.«  FOTO: Shutterstock

Med sindromoma »Ne j … m« in »Je … se« ni več razlike. In je tudi naslednja štiri leta ne bo.
Danes. Prvi dan zaukazanega zamaskiranja. Zoro ima zdaj dva milijona bratov in sestra. Pol osmih zjutraj, v tristo metrih med domom in parkiriščem sta dve sprehajalki psov in omenjeni sta brez mask, gospa, ki bržkone čaka na prevoz, ima morda maskaro, a je tudi brez maske, pred sosednjim blokom ženska in moški iz avta tovorita veliko stekleno mizo s tistim mat srebrnim kovinskim temeljem. Verjetno bost mizo zaščitila s čipkastim prtom, a sta brez mask. Pred vrtcem je deset ljudi, maska je morda ena, dve.

image_alt
Ni reklama za krokse niti antireklama, drugi in zadnji del


Ok, si rečem, komaj začetek zapovedanega maskenbala je … Itak so v Sloveniji zakoni za to, da se kršijo. Žal je vedo, da takrat, ko zakonov ni več, nastopi anarhija.To je tisti kaos, kjer preživijo najmočnejši. Fizično najmočnejši. Nasilneži.
Večini ljudi, premladih, da bi v bivši Jugi izkusila situacijo, ko se znajdeš med takimi ljudmi in kako je to videti, in preživeti, se sanja ne, kaj to pomeni.

S hčerjo sedeva v avto, snameva si maski, itak sva zaokrožena družina, čaka naju desetminutna vožnja v Šiško. V rikverc se prebijam iz parkinga med čakajočimi za moje parkirno mesto, na katerega nervozno prežijo tisti, ki z avti vozijo mladičke v vrtec, in sem hvaležen nekomu v dostavniku, ki me spusti predse. Pravzaprav sem presenečen.

Ljudem gredo namreč na živce dvajset let stari veliki avti, kot je moj, ki jih vozijo stari dedci. Dan prej mi ga je, starino, uspelo spraviti v registracijo in pomirjen sem, če odmislim stroške, seveda. Dražje kot pogreb, mater mu. Plačaš, da bo zdaj par mesecev stal na mestu ...

Zahvala prijaznežu z vsemi štirimi lučkami, fino je, pomislim, ljudje so še vedno lahko normalni, kljub temu, da je drugačno jutro.
»Maske bodo že prišle na vrsto,« rečem hčeri. Ni povsem prepričana, da bo kmalu tako.

Sto metrov vožnje po polževo do prvega ovinka desno. Po ozkem pločniku na desni, malo pred menoj, se pelje mlada mamica, ki je pravkar oddala otroka, to dokazuje sedež zadaj.

Spretno krmari po ozkem pločniku, ki ga še razpolavljajo ali raztretinjajo zares neumno postavljene svetilke, kot kolesar to njeno spretnost iskreno cenim, a ko pride do prednostne ceste, takrat - ne da bi kamorkoli pogledala - mirno zapelje čez rob pločnika v križišče, čeprav ni ne izvoza s pločnika in ne prehoda za pešce; ta je na drugi strani križišča. Pa bi bilo dobro, če bi bila zebra tudi tu. A je ni.

Kar nekaj nesreč je že bilo v tem križišču. Kar je gospodična storila, je gotova pot v katastrofo. Zdi se, da je le vprašanje časa, kdaj se bosta srečali. Potrobim ji. Takoj dvigne sredinec črno orokavičene roke, vidi se, da ima damske prste, sredinec je zares dolg, niti ozre se ne, prepričan sem, da bo odpeljala naprej; nasmehnem se, temperamentna gospa, a ne - nato pa se ustavi, kot bi se hotela stepsti. Ni presenečena, užaljena je, jezna do konca. Narobe zvezan plutonij na dveh kolesih.

image_alt
Športnik sem, a ne morem zaspati


Imam še kar oko za ljudi, bolj za to, kdo so, torej kaj počnejo, kot kakšni v sebi so, priznam. A za prvo že po kolesu veliko vidim.
Dobro situirana, zagotovo dovolj šolana sodobna mlada ženska, verjamem, da ker se vozi s kolesom, ker je dovolj ozaveščena glede okolja in neumnosti valujoče pločevine v mestu. Nosi masko.

Hči, ki se vsak dan vozi po opravkih s kolesom, danes pa ne, ker večer poprej nisva zmogla natlačiti spuščene pnevmatike, ker športna pumpa ni sedla na avtomobilski ventil, potrebni nastavek pa je šel nekam v svoje življenje, mi je dejala: »Oči, to se ves čas dogaja, večina na biciklih v mestu je takih.« Če bi naredil kaj narobe s pohupom, bi me oštela, tu ni kaj …

Ženska še vedno srepo zre proti meni, pripravljena je na dvoboj. Noži, sablje, pesti, jezik, nohti, havbice, kislina, živčni plini ... Huda, da bi se je še steklina ustrašila. Skoraj že zapeljem za njo, da bi jo opozoril na nevarnost, ki jo skuša, pa se spomnim, da nisem bog in še po njeni govorici telesa začutim, da s pogovorom ne bom dosegel nič.

Skoraj že zapeljem za njo, da bi jo opozoril na nevarnost, ki jo skuša, pa se spomnim, da nisem bog in še po njeni govorici telesa začutim, da s pogovorom ne bom dosegel nič. FOTO: Shutterstock
Skoraj že zapeljem za njo, da bi jo opozoril na nevarnost, ki jo skuša, pa se spomnim, da nisem bog in še po njeni govorici telesa začutim, da s pogovorom ne bom dosegel nič. FOTO: Shutterstock


Spustim šipo in rečem »Zamenjaj baterijo«, kot po navadi naslovim one, ki kolesarijo s telefonom na ušesu in so besne in besni, ker se jim v prednostnem križišču ne umakneš, čeprav prihajajo s stranske ceste, pa še komu, ki se hoče v prometu tepsti brez vzroka. Hči je zadovoljna, ker sem se odločil za odhod s potencialnega bojišča, ne mara ljudi, kot je na fajt pripravljeno ženšče. In kot bi bil lahko tudi kakšen moški, tu razlik sploh ni.

Pa malo razmišljam, tako bolj sam zase ...

Morda gospodična ni od tistih, ki so v skupini »Ne j … m« in ki ne nosijo mask. Verjetno pa je v skupini »Je … se«.
Kar v prevodu pomeni: »Tako kot hočem jaz in nič drugače.« Tu in zdaj, razmišljam, je danes veliko presečišče med »Ne j … m« in Je … se.«
Ne bom modroval o tem, kako vozi, kadar ima v sedežu zadaj otroka, ta bi bila prenizka in preveč na mehko žogo. Ali pa bi moral?

Tile prvi dnevi bodo težki, pomislim, nervoza je še večja kot si bi v prvem jutru zaklepanja življenja mislili.
Ampak s sodobnim slovenskim izrekom, ki ga živi mlajša generacija, presečiščem obeh izrekov s pikicami, za katerega smo seveda krivi predvsem starejši, ki smo jih s svojimi dejanji v zadnjih desetletjih vpeljali v tak način razmišljanja, že v času do novega leta ne bo dobro.

image_alt
Tekači, izvolite učinkovit jedilnik


Pa bom vseeno zapisal. Po dveh urah od trenutka, ko je bila ta vožnja v nevarno križišče, in po pol ure, preživete z vnukinjama, je prišlo za mano. Kako bo šlo čez isto križišče popoldne, še z nekom zadaj? »Nadut 60-letnik s starim avtom v križišču zbil mamico z otrokom na kolesu, še prej pa besno trobil?«

Zadnjič sem bral zelo grd zapis o mestnih kolesarjih. S kolesom se vozim (po mestu ne, ker me je strah ne avtomobilov, pač pa drugih kolesarjev v prometu) kakšnih 33 let. Za Kristusova leta dolgo. Letos imam za seboj 5000 športnih kilometrov, veliko v družbi manj izkušenih kolesarjev. Domišljam si, da o varnosti na kolesu nekaj vem. Dvajset let si iskreno prizadevam, da bi se ljudje na športnih kolesih in kolesih na sploh čim bolj varno vozili. Na kolesarskih maratonih so stvari v zadnjih letih veliko boljše kot so bile, in popoldanske vožnje rekreativcev so zadnja leta mnogo bolj odgovorne do drugih, kot je bilo še pet let nazaj.

Zapis me je prizadel, ker je bil resničen. In ker žal dokazuje to, po moje, da smo sestavili tudi del generacije iz presečišča obeh izrekov.

Mlade, sposobne, brihtne, uspešne ljudi, med katerimi pa so mnogi izbrali pot »Samo jaz, briga me za druge.«
In, kar najbolj boli, sploh ne dvomim, da nisem bil med tistimi, ki je to skupino pomagala ustvariti. Oziroma, videl sem, da se to dogaja, pa sem bil tiho.

Naj naslednjič potrobim ali ne, to je zdaj vprašanje – in če ne bom, bo jasno, da je nekaj gnilega z menoj, v deželi Kranjski.
Ker mi bo mar le zase. Obstaja pa seveda tudi možnost, da sem vse videl povsem narobe.

Da je mlada, odgovorna mamica, ki se vozi s kolesom in ne z avtom, v svojih premišljevanjih, ki jih težijo težke misli, pač zapeljala v križišče in se je troblje ustrašila in instiktivno dvignila »Je … se« prst in se potem še postavila v pretepaški položaj.
To bi bilo najboljše in potem bi se moral za zgoraj zapisano opravičiti, a ne? V ponedeljek se na pot odpeljem po drugi strani. Popeljem se ven iz mesta.

In bom napisal še nekaj. Sem kar dosti okoli, z avtom in na kolesu.
So stvari, ki jih vidiš in slišiš in začutiš v Ljubljani, zunaj nje pa jih skoraj ni. Tudi kolesarji, vseh vrst.

image_alt
Hoditi - Tudi za bolj zdrav hrbet


Polovica mojih prednikov je iz Bežigrada, Ježice in Male vasi, že nekaj generacij, svoje mesto imam neznansko rad, zato mi prejšnjega stavka ni lahko napisati. Naj naslednjič potrobim ali ne, to je zdaj vprašanje?

Tudi, če bi se zjutraj namesto v avtu po cesti pravilno peljal s kolesom in zavil v križišču desno, bi jo nič kriv nabasal, njo in še koga, to je itak jasno.

Takihle juter nas čaka v prihodnje veliko. Navaditi se bo treba nanje. Čim prej. Ker utegne življenje z maskami trajati en cel olimpijski ciklus. Zato, mucki na oblasti, katerikoli že boste tam naslednja štiri leta, ne zapirajte prehitro in za predolgo prizorišč, kjer se ljudje potijo, razmišljajte, kako naj to to še vedno počnejo.

Saj smo že pisali, da ko je človek najprej telesno ok, da je potem tudi tudi bolj gibkega duha. Recimo sposoben mirnega pogovora na križišču.

Velja seveda najprej zame.

Komentarji: