Po enem letu si povsem drugačen
Ja, učimo se borbenosti, tudi za življenje, saj je to pomembno, da gremo laže iz dneva v dan.
Odpri galerijo
Trener boksa Sašo Weixler. FOTO: Mavric Pivk
Sašo Weixler ima kot trener boksa veliko izkušenj. Izhaja iz šole boksa Janeza Galeta, šole »noble arta«, boksa kot umetnosti. Zdaj znanje zelo uspešno prenaša tudi na ljubiteljske boksarje, rekreativce ...
Svoje znanje je plemenitil pri Galetovem učencu Davidu Nagodetu, sijajnem v tehniki. Sašo je slabih osem let tekmovalno boksal v Galetovi asociaciji, osvojil tudi prestižno »jekleno pest«, bil kot študent geodezije udeleženec svetovnega študentskega prvenstva, zdaj je na Univerzi zadolžen za študentski boks. Poleg »noble arta« je spoznal tudi tisti drugi, veliko agresivnejši amaterski boks. Leta 2000 je bil zraven pri ustanovitvi Kluba borilnih veščin Ljubljana (FCL), iz katerega je čez osem let nastal Fight Club Ljubljana.
Z ljubiteljskim boksom, torej boksom za rekreativce, ima veliko izkušenj: od vseh, ki hodijo na vadbo v FCL – to je tudi blagovna znamka –, je 95 odstotkov rekreativcev in le pet tekmovalcev v amaterskem boksu, večina je dijakov in študentov in ljudi, ki so doštudirali. Je zelo izkušen trener, vendar pravi, da se še vedno vsak dan uči. Razmišlja o boksu in se veliko izobražuje.
Zaradi dobrega počutja, zaradi sproščanja, da bi odgnali stres, ki ga povzroča življenje, zato da bi z rekreativnim boksom prišli do kondicije in jo tudi ohranili. Ja, tudi zato, da bi shujšali.
Zelo so zadržani, ko pa se začne vadba tehnike, se naenkrat vsi sprostijo in ugotovijo, da je to zelo zanimiva, intenzivna in predvsem pozitivno naravnana vadba. Zaznajo pozitivno energijo v telovadnici. V FCL je dobra energija.
Na začetku je vse zgolj igra. Vse je igra, nekakšen boks nežnih dotikov, dotik rokavice v rokavico. Nič v telo, kaj šele v glavo. Kmalu spoznajo, kako zelo nadzorovana vadba je ljubiteljski boks, in se sprostijo.
To je enostavno. Ko začnemo spoznavati tehniko, se vsak prilagodi vadbi tako, kot mu ustreza. In drugi se prilagodijo njemu. Na začetku je seveda strah, a se po nekaj treningih izgubi. Vendar je treba povedati, da je tudi strah del igre, imenovane boks. Seveda je več vrst strahu. Vsakdo se boji udarcev, tudi najboljši in najbolj izkušeni. Vendar na začetku ni nobenih težav, saj gre le za nežne dotike. To je dotikalni boks, ne boks udarcev.
Po določenem času nekateri ostanejo pri dotikalnem boksu, drugi hočejo malo več. Kondicijski del vadbe je skupen, ko pa pride do vadbe tehnike in sparinga, igre navidezne borbe, se vsak sam odloči, kaj bo počel.
Že med samo vadbo se v dvojice dobijo tisti, ki imajo enake želje. Nikoli ne bo tekmovalec na polno delal z začetnikom, kje pa. Čeprav so prav tekmovalci najboljši partnerji, saj imajo popoln nadzor nad udarci, nikoli ne udarjajo močno. Pravzaprav je veliko varneje, če začetnik vadi s tekmovalcem, kakor da se začetniki spoprimejo med seboj, ali pa da z začetniki vadi nekdo, ki nekaj malega že zna, vendar še ne nadzira dovolj dobro svojih udarcev. Zelo pomembno je, da imajo trenerji vadbo ves čas pod nadzorom, to je pogoj za dobro boksarsko telovadnico.
Zelo malo. Pri rekreativcih jih v dobri telovadnici praktično ni. Zlasti pri dotikalnem boksu ne. Pri tekmovalcih je kdaj sicer kakšna črnica ali modrica. Če kaj pri tekmovalcih priteče iz nosu, pa to ni poškodba, je del treninga. Veliko manj kakor pri rekreativni košarki zvin gležnja ali nategnjena tetiva pri teku. Ali padec na kolesu.
Napredek je relativna stvar. Nekateri mlajši imajo morda že po treh mesecih vadbe prvi dvoboj. Naš program v FCL je tak, da v enem letu, v slabem letu, predelamo ves osnovni program boksa, vse udarce in obrambe pred njimi, vse to povežemo in potem nenehno preigravamo. Po enem letu lahko odrasel, tudi starejši rekreativec povsem spodobno boksa, kar zadeva dotikalni boks. Očiten je napredek v telesni pripravi, vadeči izgubijo težo, okrepijo si rame in hrbet, vse telo, ker so treningi sestavljeni kot funkcionalna vadba, torej vadba z lastno težo. Naši treningi so zelo raznoliki.
Samozavest zelo naraste. Ne le v telovadnici, tudi zunaj nje, vsak dan. Rekreativni boksarji, ki gredo skozi naš program, so tudi v vsakdanjem življenju veliko bolj samozavestni. Naredijo lahko celo velike življenjske spremembe. Velike korake, ki izboljšajo njihovo življenje. Lahko se zgodijo velike stvari.
Na splošno je to odvisno od trenerja in od ozračja v telovadnici. Naš pristop je tak, da nihče ne sprošča morebitne agresivnosti zunaj vadbe. Agresija gre iz človeka, ko vadi na vreči. Ja, učimo se borbenosti, tudi za življenje, saj je to pomembno, da gremo laže iz dneva v dan. Za agresivnost pa v vsakdanjiku ni potrebe, vsa se porabi že med vadbo, verjemite.
Svoje znanje je plemenitil pri Galetovem učencu Davidu Nagodetu, sijajnem v tehniki. Sašo je slabih osem let tekmovalno boksal v Galetovi asociaciji, osvojil tudi prestižno »jekleno pest«, bil kot študent geodezije udeleženec svetovnega študentskega prvenstva, zdaj je na Univerzi zadolžen za študentski boks. Poleg »noble arta« je spoznal tudi tisti drugi, veliko agresivnejši amaterski boks. Leta 2000 je bil zraven pri ustanovitvi Kluba borilnih veščin Ljubljana (FCL), iz katerega je čez osem let nastal Fight Club Ljubljana.
Z ljubiteljskim boksom, torej boksom za rekreativce, ima veliko izkušenj: od vseh, ki hodijo na vadbo v FCL – to je tudi blagovna znamka –, je 95 odstotkov rekreativcev in le pet tekmovalcev v amaterskem boksu, večina je dijakov in študentov in ljudi, ki so doštudirali. Je zelo izkušen trener, vendar pravi, da se še vedno vsak dan uči. Razmišlja o boksu in se veliko izobražuje.
Tisti, ki prvič pridejo na vadbo k vam, kaj pravijo, kaj jih je prineslo v telovadnico? Za vstop v boksarsko telovadnico je treba zbrati nekaj, recimo temu »predpoguma«?
Zaradi dobrega počutja, zaradi sproščanja, da bi odgnali stres, ki ga povzroča življenje, zato da bi z rekreativnim boksom prišli do kondicije in jo tudi ohranili. Ja, tudi zato, da bi shujšali.
Kako čutite tisto, kar se dogaja v glavah začetnikov na prvi vadbi?
Zelo so zadržani, ko pa se začne vadba tehnike, se naenkrat vsi sprostijo in ugotovijo, da je to zelo zanimiva, intenzivna in predvsem pozitivno naravnana vadba. Zaznajo pozitivno energijo v telovadnici. V FCL je dobra energija.
So kaj presenečeni, ko ugotovijo, da ni nobene agresije, nobenih močnih udarcev, zgolj dotiki?
Na začetku je vse zgolj igra. Vse je igra, nekakšen boks nežnih dotikov, dotik rokavice v rokavico. Nič v telo, kaj šele v glavo. Kmalu spoznajo, kako zelo nadzorovana vadba je ljubiteljski boks, in se sprostijo.
Kako pomagate tistim, ki se takšnih dotikov vseeno bojijo?
To je enostavno. Ko začnemo spoznavati tehniko, se vsak prilagodi vadbi tako, kot mu ustreza. In drugi se prilagodijo njemu. Na začetku je seveda strah, a se po nekaj treningih izgubi. Vendar je treba povedati, da je tudi strah del igre, imenovane boks. Seveda je več vrst strahu. Vsakdo se boji udarcev, tudi najboljši in najbolj izkušeni. Vendar na začetku ni nobenih težav, saj gre le za nežne dotike. To je dotikalni boks, ne boks udarcev.
Po določenem času nekateri ostanejo pri dotikalnem boksu, drugi hočejo malo več. Kondicijski del vadbe je skupen, ko pa pride do vadbe tehnike in sparinga, igre navidezne borbe, se vsak sam odloči, kaj bo počel.
Kako to nadzirate?
Že med samo vadbo se v dvojice dobijo tisti, ki imajo enake želje. Nikoli ne bo tekmovalec na polno delal z začetnikom, kje pa. Čeprav so prav tekmovalci najboljši partnerji, saj imajo popoln nadzor nad udarci, nikoli ne udarjajo močno. Pravzaprav je veliko varneje, če začetnik vadi s tekmovalcem, kakor da se začetniki spoprimejo med seboj, ali pa da z začetniki vadi nekdo, ki nekaj malega že zna, vendar še ne nadzira dovolj dobro svojih udarcev. Zelo pomembno je, da imajo trenerji vadbo ves čas pod nadzorom, to je pogoj za dobro boksarsko telovadnico.
Koliko je pri rekreativnem boksu poškodb?
Zelo malo. Pri rekreativcih jih v dobri telovadnici praktično ni. Zlasti pri dotikalnem boksu ne. Pri tekmovalcih je kdaj sicer kakšna črnica ali modrica. Če kaj pri tekmovalcih priteče iz nosu, pa to ni poškodba, je del treninga. Veliko manj kakor pri rekreativni košarki zvin gležnja ali nategnjena tetiva pri teku. Ali padec na kolesu.
Kako bi ocenili napredek rekreativnega boksarja v enem letu?
Napredek je relativna stvar. Nekateri mlajši imajo morda že po treh mesecih vadbe prvi dvoboj. Naš program v FCL je tak, da v enem letu, v slabem letu, predelamo ves osnovni program boksa, vse udarce in obrambe pred njimi, vse to povežemo in potem nenehno preigravamo. Po enem letu lahko odrasel, tudi starejši rekreativec povsem spodobno boksa, kar zadeva dotikalni boks. Očiten je napredek v telesni pripravi, vadeči izgubijo težo, okrepijo si rame in hrbet, vse telo, ker so treningi sestavljeni kot funkcionalna vadba, torej vadba z lastno težo. Naši treningi so zelo raznoliki.
Kakšne pa so po enem letu razlike v samozavesti, vedenju, miselnosti?
Samozavest zelo naraste. Ne le v telovadnici, tudi zunaj nje, vsak dan. Rekreativni boksarji, ki gredo skozi naš program, so tudi v vsakdanjem življenju veliko bolj samozavestni. Naredijo lahko celo velike življenjske spremembe. Velike korake, ki izboljšajo njihovo življenje. Lahko se zgodijo velike stvari.
Nikoli pa se ne zgodi, da bi kdo naučeno, mislim na udarce, uporabil kje drugje kakor v telovadnici?
Na splošno je to odvisno od trenerja in od ozračja v telovadnici. Naš pristop je tak, da nihče ne sprošča morebitne agresivnosti zunaj vadbe. Agresija gre iz človeka, ko vadi na vreči. Ja, učimo se borbenosti, tudi za življenje, saj je to pomembno, da gremo laže iz dneva v dan. Za agresivnost pa v vsakdanjiku ni potrebe, vsa se porabi že med vadbo, verjemite.
