Pokljuka: smučarskotekaška ljubezen

Smučarji tekači smo tesno povezani s Pokljuko. Gobarji pravijo enako. Vikendaši so skrivnostni, ker ne marajo turistov. Domačinom je pa vseeno za vse.
Fotografija: Planina Javornik je najlepša poleti, še lepša pa pozimi. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Odpri galerijo
Planina Javornik je najlepša poleti, še lepša pa pozimi. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Smučarji tekači smo tesno povezani s Pokljuko. Gobarji pravijo enako. Vikendaši so skrivnostni, ker ne marajo turistov. Domačinom je pa vseeno za vse.

Domačini so povsod, razen na Pokljuki jih ni. Če se boste peljali ali boste hodili čez Zatrnik, Gorjuše, Koprivnik, Podjelje … vsi tam živeči imajo Pokljuko za svojo. To ni nič narobe, če se dolinci ne bi vmešavali. Dolinci so Pokljuko ovrednotili kot največjo zaokroženo gozdno površino v Triglavskem narodnem parku. In potem je tu še divji petelin, ki kroji usodo marsikaterega rekreativnega športnika.
 

Smučar tekač se na Pokljuki spozna


Tam ravnine ni, tečeš in tečeš, višinci se pa kar lepijo na noge. Skoraj vse življenje sem tesno povezan s Pokljuko. Spoznal sem jo prek športa, kakopak, potem tudi prek orožja in potem spet prek športa in potem je sledila še romantika in zdaj jo že dolgo spoznavam prek zimske in letne rekreacije. Priporočam jo vsem, ki še niste bili tam zgoraj na Gorenjskem.

Na Pokljuki sem bil zadnji pripadnik JLA v bivši skupni državi. Ne bom razlagal, kaj ta kratica pomeni. Moja naloga in naloga sotrpinov je bila učenje, usposabljanje vojakov za zimo, zimovanje. To je bila odlična služba, če ne bi bilo to na pragu državljanske vojne.
Smreke, vsepovsod smreke in tekaške proge. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Smreke, vsepovsod smreke in tekaške proge. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

To usposabljanje je zajemalo marsikaj koristnega in zanimivega. Moral sem jih naučiti smučati, kar je bilo najtežje pravzaprav, moral sem jih naučiti preživeti v naravi, medtem ko je bilo tudi –25 stopinj. Moral sem jih naučiti zgraditi iglu na vrhu Viševnika, boriti se po snegu do pasu, biti zmrznjen celih štirinajst dni, daleč od kasarne. Da, včasih je bila Pokljuka znana le po tem, da je tam zgoraj vojaška utrdba in nič drugega, mogoče še en hotelček tri kilometre nižje. Nikoli ne bom pozabil obrazov, katerih oči so prvič v življenju sploh videle sneg. In kako boš te ljudi spravil na smuči? In kako se bodo oni borili, medtem ko bodo smučali z Viševnika? Vojak iz Budve je zlomil obe nogi v dveh sekundah, ko se je spustil po klančini, krajši od smuči. Kompliciran zlom gležnja in nekompliciran zlom goleni.
Če bi ta hotel znal govoriti, bi ... FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Če bi ta hotel znal govoriti, bi ... FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Veliki pokljuški rop


Letos mineva točno trideset let od vojnega stanja na Pokljuki. Najprej smo zbrali skoraj tisoč vojakov, da bi jih naučili vojaškega zimovanja, potem smo jih pospremili nazaj v dolino in spet ostali sami s smrekami. Nekje v aprilu so nas »domobranci«, tako smo v JLA imenovali teritorialce oziroma Teritorialno obrambo Slovenije, oropali. To so bili tisti lovci, ki niso imeli samo lovskih pušk, ampak tudi separatistične namene. Skratka, oropali so nam orožarno, ker je tenisač, ne bom ga imenoval, zaspal že dve uri pred dogodkom. Močno smo ga okrcali naslednje jutro. Ampak nam ni žal ukradenega orožja, ti lumpi so nam vaditeljem pokradli rossignolke, salomonke, elanke, vse pancerje in palice! Seveda, niti dotaknili se niso vojaških smučk z rdečo zvezdo in luknjo na špici.
Del vojašnice, v kateri smo bivali <em>učitelji skijanja</em>. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Del vojašnice, v kateri smo bivali učitelji skijanja. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Takrat smo se slovenski vojaki v »esembe« vojski zavedli resnosti  prihajajočega zla. Če se sprašujete, kaj so Slovenci tistega leta počeli v vojski na Pokljuki, moram povedati, da je šlo za privilegij vrhunskih športnikov. Kajti, samo vrhunski športniki in »vezisti« so JLA vojaščino služili v najbližji kasarni lastne občine. Torej, če sem bil Kranjčan, nisem mogel k vojakom v kranjsko kasarno, ampak v najbližjo kranjski občini in ta je bila za športnike najbolj prijazna v Tolminu. Iz Tolmina so te po osnovni vzgoji premestili, na primer, na Pokljuko, če si znal smučati, in potem so te lahko premestili še enkrat, tudi v lastno mesto, če je to imelo vojašnico. Si lahko predstavljate, da so me s Pokljuke premestili v kranjsko vojašnico, točno sto metrov od naše domače hiše? In v tej vojašnici sem dočakal vojno. Zdaj, ko to pomislim, bi se lahko šel Tadeja Goloba in napisal masten vojaški roman. Gotovo bi končal v nedeljskem večernem programu.
Pripadniki JLA so se na Pokljuki učili smučati. FOTO: Osebni arhiv
Pripadniki JLA so se na Pokljuki učili smučati. FOTO: Osebni arhiv

Planina Javornik je po mojem mnenju najlepši smučarskotekaški poligon v državi


Nočem orisati vojne pred tridesetimi leti, ampak današnje dogajanje na zimski Pokljuki. Smučar tekač je lahko danes nadvse zadovoljen s snežnim pokrivalom, videzom smrek, tekaško smučino, manjka samo turistična ponudba, vendar okence, kjer plačate vadnino, deluje, in če se ne motim, si lahko tudi izposodite tekaško ali pohodniško opremo. Celodnevna vstopnica stane pet evrov. Parkirišča so ogromna, vendar ob koncih tedna pride tudi ogromno ljudi, ne samo tekačev.
Pokljuške smreke in smučar tekač. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Pokljuške smreke in smučar tekač. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Osnovna tekaška proga je na Rudnem polju, ki ga poznamo iz biatlonskega sveta. Ta je tudi najzahtevnejša, pravimo ji motokros proga. Vendar na tej progi se lahko izognete strmih klancev in prav tako uživate na smučeh.

Bolj kot ta osnovni krog priporočam, da smučate po progi, ki pelje proti planini Javornik. Planina Javornik je najlepša poleti, še lepša pa pozimi. Drugače se je ne da opisati. Tam so proge speljane po rajskem tepihu. Smučar tekač ne potrebuje nič več. No, tisti zagnani potrebujejo najboljše noge, globoka pljuča in urno srce, tisti manj besni bodo uživali v naravi, ki ponuja toplice za tekačevo telo, dezinfekcijo vsakdanjega razmišljanja, snežnogozdno kopel …
Planina Javornik v zimski tihoti. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Planina Javornik v zimski tihoti. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Proga je speljana po vsej planini, ki je pravzaprav planota, poleti pašniki, na katerih je nekaj planšarskih koč. Mir je prepoznavni znak te planine, razgledi tudi, saj pogled sega proti Alpam tudi čez visokorasle smreke. Na planino Javornik pridete hitro, če startate s proge na Rudnem polju, ste tam že čez slaba dva kilometra, ki peljeta po gozdu.
Krog na sami planini je dolg okoli tri kilometre in na njem ne boste smučali po ravnem, vseskozi se blago vzpenja ali blago spušča. Zanimivo je to, da se tekači v celem krogu vidimo med seboj, saj je planina kot neke vrste snežni stadion.
Tekaške proge na Pokljuki. FOTO: Center Pokljuka
Tekaške proge na Pokljuki. FOTO: Center Pokljuka

Tekaške proge na Pokljuki. FOTO: Center Pokljuka
Tekaške proge na Pokljuki. FOTO: Center Pokljuka

Komentarji: