Tour ni le rumen in moški, je tudi ženski. Zelo ženski
Zadnji julijski dan se je končal Tour de France Femme avec Zwift, ki je žensko profesionalno kolesarstvo predstavil v najatraktivnejši podobi doslej.
V soboto in nedeljo so kolesarke odpeljale brutalni gorski etapi, ki za siceršnja tekmovanja niso ravno stalnica, in v ospredje so končno lahko prišle tudi hribolazke.
Med njimi tudi naša Urška Žigart, ki je v soboto dosegla celo osmo in v nedeljo osemnajsto mesto.
Sijajna Urška Žigart, smola Urše Pintar
Urška se je z dobrima vožnjama v gorskih etapah zavihtela na končno skupno 29. mesto; le tri mesta je zaostala za Nizozemko Marianne Vos, ki so ji rumeno majico vodilne v skupni razvrstitvi vzeli ravno sobotni in nedeljski vzponi. TDFF je presegel vsa pričakovanja organizatorjev, ki samozavestno že zrejo v prihodnje leto, prav tako pa je ponos in zadovoljstvo prinesel tudi za žensko kolesarstvo.
Sobotna etapa je na 127,1 km progi do Le Markstein Felleringa imela kar tri vzpone prve kategorije, Petit Ballon, Col du Platzerwasel in Grand Baloon. Skupno 2.900 m višincev. In dodobra je premešala uvrstitev na vrhu, saj je Marianne Vos morala premoč priznati zmagovalki etape, rojakinji Annemiek Van Vleuten.
Van Vleutenova iz ekipe Movistar je bila sicer že od začetka favoritinja za skupno zmago, a je imela v prvih dneh veliko zdravstvenih težav, razmišljala je tudi o odstopu. Moči so se ji vrnile ravno še pravi čas in s povprečno hitrostjo 32,9 km je v soboto odločno zmagala. Kot izvrstna hribolazka se je izkazala tudi naša Urška Žigart, ki si je z osmim mesto v etapi skupno uvrstitev izboljšala kar za 43 mest; z 89. je napredovala na 46. mesto.
V zadnji, osmi etapi je imela Annemiek Van Vleuten nemalo težav s kolesom, tako da je morala kolo celo menjati, a ga je spet dobila nazaj. Zaradi tega je zaostala za prvimi, a jih je uspešno ujela in na brutalnem, tudi 24 % vzponu na La Super Planche des Belle Filles še utrdila sloves najboljše kolesarke na svetu. Na ta vrh so se letos v svoji sedmi etapi 8. julija povzpeli tudi kolesarji, etapo pa je dobil Tadej Pogačar. In kot zanimivost: Van Vleutenova je za 6,92 km vzpona s povprečnim naklonom 8,6 % potrebovala le štiri minute in 13 sekund več kot Pogi. Po Stravi je 23:50 zdaj najboljši ženski čas vzpona in 19:37 moški.
Prav zadnji dve gorski etapi sta pokazali, za kako dobro pripravljene kolesarke gre na TDFF 2022. Čisto do zadnjega so se namreč borile tudi za končno uvrstitev in iz sebe iztisnile zadnje atome moči, kar se je najbolj obrestovalo še eni Nizozemki Demi Volering in Poljakinji Katarzyini Niewiadomi, ki sta si prikolesarili drugo oz. tretje mesto v skupni razvrstitvi. Urška Žigart se je izkazala še enkrat, prišla na 18. mesto v etapi in se v skupni razvrstitvi zavihtela še za 17 mest; na koncu je osvojila 29. mesto. Še druga Slovenka, Eugenia Bujak, je bila na koncu 103.
Tretja Slovenka Urša Pintar je bila žrtev množičnega padca v začetku dirke, zlomila si je komolec - in z zlomljenim komolcem tistega dne po nesreči vozila še 40 kilometrov! Strokovnjaki pravijo, da sta bila zadnja dva dni po njeni meri ...
Množice gledalcev, izjemno vzdušje
Kakorkoli obračamo, ne moremo mimo dejstva, da je prav ženski Tour de France Franciji, s tem pa tudi celemu svetu, zagotovil kolesarski mesec. Cel julij je bil tako v znamenju tako moškega kot ženskega kolesarstva, in kot je videti, si tega želijo tako športniki kot navijači. Če so bili slednji na moški dirki že povsem samoumevni, pa je njihova množičnost na ženski dirki presenetila tudi največje ljubitelje ženskega kolesarstva.
Če vemo, da je moški Tour preživel tudi že svetovne vojne, pandemije in za šport ne prav spodbudne dopinške škandale in da bo prihodnje leto zabeležil že 110. izvedbo, žensko kolesarstvo pa je v resnici do pred kratkim obstajalo bolj kot ne na obrobju, so bile množice navijačev ob progi na moški ali ženski dirki zelo primerljive.
Prav ženski Tour, bolje rečeno njegovi navijači, je razlike v spremljanju moškega in ženskega športa privedel do najmanjše možne točke, ko v resnici spol nastopajočih sploh ni bil več pomemben. Tako kot prve tri tedne julija so bile tudi zadnji teden rdeče-bele pikčaste majice tako rekoč povsod. Kdor je dirki spremljal preko televizije, je dobil vpogled, da so bili gledalci praktično ob večjem delu vseh tras, ogromne množice oboževalcev pa so se trle tako na štartnih kot na ciljnih prostorih. Že kolesarji so eden za drugim omenjali to bučno podporo navijačev, dobesedno presenetila pa je tudi kolesarke.
Tretjeuvrščena v skupnem seštevku Kasia Niewiadoma je bila navdušena: »Zelo posebno je, ko vidiš ljudi različnih starosti, od mladih otrok in mojih vrstnikov do starejših, kako so zainteresirani. Res je, da v Franciji običajno ne dirkamo veliko, zato nas je tukajšnje navdušenje nad kolesarstvom presenetilo, res je bil prijeten občutek.« Četrta v skupnem seštevku je bila najboljša francoska kolesarka Juliette Labous, ki je bila prav tako presenečena nad navdušenjem gledalcev. »Vedela sem, da bo veliko ljudi, vendar jih toliko nisem pričakovala. Bilo je res neverjetno, zdelo se mi je celo, da je vsak dan več ljudi, ki navijajo. Velikokrat sem slišala svoje ime, zato sem bila še bolj motivirana za dirko in utrujenosti nog skorajda nisem čutila.«
Ob cestah pa niso bili le domačini, navijači so prihajali praktično iz vseh evropskih držav.
Francoska javnost pa ni bila le ob cesti. Finale sobotne sedme etape, kjer je Annemiek van Vleuten prikolesarila do velike zmage, je samo na francoskem kanalu TV3 zaključek etape v živo spremljalo 3,7 milijona ljudi, 2,7 milijona pa je gledalo celotno etapo.
Tudi v sprejemanju in medijski pozornosti TDFF vidi bistven napredek zdaj že nekdanja profesionalna kolesarka Anna van der Breggen: »To je velik korak, res velik korak. Medijska pozornost je nekaj, česar v ženskem kolesarstvu še nismo videli. Seveda še vedno ostajajo razlike med ženskim in moškim kolesarstvom, vendar je bil letošnji TDFF vrhunec v razvoju ženskega kolesarstva.«
2023? Seveda, a ...
Tako niti ni presenečenje, da organizatorji dirke že zrejo v prihodnje leto. Direktorica dirke Marion Rousse je za Cycling Weekly že potrdila, da razmišljajo o povečanju števila članic ekipe s šest na sedem, a je hkrati dodala: »Takih odločitev ne sprejemaš sam. O vsem, tudi o trajanju dirke, se bomo posvetovali z ekipami. A o nečem sem prepričana že zdaj. Tour de France Femme ni bilo darilo ženskemu kolesarstvu, žensko kolesarstvo si preprosto zasluži Tour. To je dokazala prav vsaka letošnja etapa, s karavano, množicami oboževalcev z napisi in zastavami. Želimo si, da žensko kolesarstvo dobi svoje mesto v raznolikem športnem vsakdanu.«
Kako zahteven projekt je bil letošnji Tour de France Femme, ta trenutek vejo le organizatorji. Dejstvo je, da četudi je žensko kolesarstvo v vzponu, glede finančnih možnosti vendarle še zaostaja za siceršnjimi pogoji v vrhunskem športu. A kot je videti iz praks tudi v moškem kolesarstvu, mu k izboljšanju razmer lahko pomaga prav večja prepoznavnost in medijska pozornost, tako da novo obdobje ženskega kolesarstva niti ni tako nesmiselno graditi prav na takšni dirki, kot je TDFF.
Ob vseh pomislekih glede ženske izvedbe Dirke po Franciji pa so verjetno edino smiselni tisti, ki se tičejo varnosti kolesark. Varnost deklet mora biti vedno prva in zadnja skrb vseh vpletenih in prav varnost dirke mora biti tisti ključni element na tehtnici: ženska dirka da ali ne.
Za leto 2023 pa že velja, od 1. do 23. julija bo z novim startom v Bilbau potekal 110. Tour de France za moške, od 23. do 30. julija pa bo potekala 2. izvedba Tour de France Femme.
In verjeti in upati je, da bo odmev letošnjih dirk čutiti tako v športni javnosti kot med mladimi in med rekreativci in da bo kolesarstvo zasijalo v svoji najboljši podobi.
