Vračanje v gibanje po poškodbi mišice
V nasprotju s srčno mišico in gladkimi mišicami v votlih organih in žilah so skeletne mišice edine, ki jih lahko zavestno napnemo in sprostimo. Pri tem se pojavlja povečano tveganje, da se omenjeno tkivo poškoduje.
Večina skeletnih mišic se na enem koncu drži prve kosti, na drugem pa se s tetivo (kito) pripenja na drugo.
Ko se mišica skrči in s tem skrajša, pride do giba v smeri krčenja. Če je zunanja sila enaka sili krčenja, do giba ne pride, vendar mišica skrbi, da dve kosti in vmesni sklep ostanejo v nepremičnem položaju; če je sila večja od sile krčenja, pa prihaja do tako imenovanega ekscentričnega krčenja – režim, ko se mišica razteza ob hkratnem stanju njene napetosti (z namenom krčenja), je pogost v marsikateri športni dejavnosti in pomeni največje tveganje za spontano poškodbo med aktivnostjo. Ta se najpogosteje zgodi na prehodu med mišico in tetivo, ni pa vedno tako.
Zdravljenje je odvisno od vzroka
Poškodba se lahko zgodi zaradi: a) enkratnega dogodka – akutna poškodba (udarec, ureznina, prevelik razteg mišice ali prevelika sila med aktivnostjo mišice); b) več ponavljajočih se dogodkov – kronična poškodba (pretirana dolgotrajna ali večkratna obremenitev z največkrat prekratkim vmesnim odmorom). Za mišico je najhujše pretrganje mišičnih vlaken, stanje ob poškodbi pa je odvisno od dveh dejavnikov: 1) kolikšen delež mišice je pretrgan; 2) dodatni zapleti (npr. oddaljenost pretrganih delov, večja oteklina, ki povečuje bolečino, zmanjšuje prekrvitev in upočasnjuje celjenje; raztrganine na več mestih, pretrganje drugih mišic in preostalega sosednjega tkiva; poškodba kosti ali živcev). Natančnejša ocena poškodbe se opredeli s kliničnim pregledom in ustrezno dodatno diagnostiko.
Ukrepi, prilagojeni stanju in stopnji zdravljenja
Manj ko je dodatnih zapletov, bolj predvidljivo in krajše je zdravljenje. Telesni dejavniki – operativno zdravljenje, starost, telesna zmogljivost, druge bolezni in prejšnje poškodbe – vplivajo na trajanje in učinek zdravljenja. Ob poškodbi se ne pretrga le mišica, temveč tudi žilice, živci, ovojnice in preostalo tkivo v njej, zato je celjenje tudi boleče in preveč zapleteno za reševanje le s počitkom. Zdravljenje poškodovanega mesta mišice se ne glede na vzrok poškodbe zgodi v treh temeljnih stopnjah:
1) vnetje – prvih nekaj dni po poškodbi – zgodijo se procesi začetnega celjenja in odstranjevanja nepotrebnih snovi z mesta poškodbe; prisotni so rdečica, zvišana temperatura predela poškodbe, bolečina, tudi v mirovanju, in izguba funkcije mišice > gibanje v tej fazi je pretežno pasivno v območju, ki ne povzroča bolečine – temeljni cilj je zmanjšati vnetje in oteklino; smiselna je aktivna izvedba vaj za sosednja tkiva in sklepe, da se prepreči pretirano zniževanje zmogljivosti in se dodatno prekrvavi poškodovani del;
2) celjenje – od dva do pet tednov po poškodbi – vnetje se opazno zmanjša, moč mišice je še vedno precej zmanjšana; bolečina se pojavi, ko je na tkivo vršen upor, še posebno v položaju, ko se na novo oblikovano tkivo začne raztezati (skrajne lege); pomembna je čimprejšnja obremenitev, da se prepreči pretirano brazgotinjenje tkiva, zaradi katerega ima mišica opazno slabšo funkcijo in se ob prepoznem ukrepanju ne povrne niti blizu izvornemu stanju > cilj v tej fazi je povečati mišično moč, prožnost in obseg gibanja.
Ob upoštevanju postopnosti se poleg vaj za sosednje mišice in sklepe vpeljejo aktivne vaje za prekrvitev in razvoj moči poškodovane mišice. Postopoma se povečuje obseg giba, vendar ga še vedno določa pojav bolečine. Vaje se začne izvajati v razmerah brez premika v sklepu, izvajajo se v različnih kotih in z manjšim uporom – tudi v tem primeru je pogoj za izvedbo odsotnost bolečine.
Napredek z vidika celjenja in povečanja moči v tej fazi lahko že po enem do dveh tednih po poškodbi pripelje do izvedbe vaj za moč s premikom v sklepu in postopnega obremenjevanja poškodovane mišice z večjo dodatno težo. Poleg vaj za moč se doda vaje za povečevanje obsega gibanja, ki jih posameznik izvaja aktivno (z lastno silo in nekajsekundnim zadrževanjem v skrajni legi) in pasivno (vaje raztezanja, ko brez lastne sile zadrži položaj v skrajni legi npr. 30 sekund).
3) preoblikovanje strukture tkiva – ob blagih poškodbah se lahko zaključi po štirih tednih, ob večjih pa lahko traja več mesecev – zadnja stopnja pomeni odsotnost vnetja in zaceljeno tkivo, ki pa ima drugačno strukturo (brazgotinjenje) > vaje za bližnje sklepe se ohrani, povečata se njihova težavnost in količina; temeljni cilj je zmanjšanje brazgotine in izboljšanje zmogljivosti poškodovane mišice, v tej fazi z vidika vadbe moči pridejo na vrsto srednje in višje obremenitve poškodovane mišice, vendar mora biti poudarek na enakomerni hitrosti izvedbe, postopnosti obremenitve in ustreznem odmoru.
Poleg mišične moči je nujno razvijati mišično gibljivost in uporabo mišice sočasno s sosednjimi mišicami in sklepi. V tej fazi je lahko zaradi visokih sil na mesto brazgotine med izvedbo prisotna znosna bolečina, ki pa praviloma postopoma izzveni. Pomembno je sicer, da upoštevamo strokovne smernice, pa vendar se pri njih bolj osredotočamo na stanje (kazalnike stanja in počutja) kot samo časovno opredelitev posamezne faze.
Zmanjševanje bolečine, oblika poškodovanega mesta, povečevanje mišične moči in gibljivosti so štirje temeljni kazalniki, glede na katere se usmerja in ustrezno prilagaja proces vračanja po poškodbi. Če se začne zmogljivost poškodovanega predela slabšati in se pojavljajo pogosti znaki novega vnetja, je trajanje posamezne faze in cilje z vidika gibanja nujno prilagoditi stanju posameznika.
Pri kroničnih poškodbah je najprej treba ugotoviti morebitne vzroke za njihovo ponavljanje, šele nato se iščejo rešitve in določi postopek izboljševanja stanja. Dve najpogostejši stanji za težave sta lahko kronično vnetje ali kronična utrujenost mišice, med katerima pa moramo pred ukrepanjem ločiti.
