Iskrena Manca Košir: Ljubezen vse premaga, tudi smrt!

Na pogovor z njo sem se pripravljal dolga leta v upanju, da se bom končno opogumil in jo povabil na 'zmenek'. Med nama je, to si upam trditi, neka pristna privlačnost, ki sem jo prvič zaslutil, ko mi je namignila, ali bi si dopisovala po vzoru njenih knjig, v katerih je zaobjela Moška, Ženska in ostala pisma. Čeravno sem prekipeval od samozavesti, so se mi ob misli, da bi si dopisoval z Manco Košir, zatresle hlače. Te so se šibile tudi tokrat, med oblikovanjem vprašanj zanjo, saj sem se počutil kot bruc pred zagovorom prvega izpita. Opogumljali so me spomini na najina spontana srečanja in tista kratka sporočilca, ki si jih pošljeva, kadar se drug drugega dotakneva s kakšnim čutnim zapisom v reviji ali navdihujočim televizijskim nastopom. Čeprav so naju aktualne razmere prisilile, da sva sedela vsak na svojem koncu Ljubljane in se družila le virtualno, sva se ves čas gledala globoko v oči in se skoznje zazrla naravnost v dušo. Njena je bolj pisana od mavrice, zato ni presenetljivo, da je s svojim angažmajem ob spremljanju umirajočih celo žalni črnini vdihnila nove odtenke.
Fotografija: Manca ne pozna tabujev, saj z enakim žarom govori o ljubezni in bolezni, o smrti in življenju. Foto: osebni arhiv 
Odpri galerijo
Manca ne pozna tabujev, saj z enakim žarom govori o ljubezni in bolezni, o smrti in življenju. Foto: osebni arhiv 

Ko mi kdo omeni vaše ime, se mi pred očmi pokažejo pisane barve, veselje do življenja, nepopisna energija, zagnanost, vedoželjnost. Hkrati pa ste v zadnjih letih postali zaščitni obraz gibanja Hospic, zaradi katerega vas ljudje povezujejo z umiranjem. Kako si razlagate ti dve nasprotji?

Povsem preprosto! Ker sploh ne gre za nasprotji, temveč za isto, za ŽIVLJENJE. Kot so učili že pred našim štetjem in učijo modreci še danes: res bogato, polno in s hvaležnostjo lahko živimo le, če se zavedamo, da bomo umrli. Da smo minljivi, kot je minljivo vse na tem božjem svetu: rodimo se, živimo, če imamo srečo, se postaramo in potem umremo. To je en proces, en krog življenja, za katerega sem neizmerno hvaležna. Saj zato pa sem tako radoživa, ha, ha ... Kajti to življenje, ki mi je bilo darovano, želim živeti polno, ful gas! To je moja izbira in navsezadnje tudi človeška dolžnost, mar ne? Odvij darilo, ki ti je bilo darovano, oplemeniti ga in obdari z njim še druge, je kozmični zakon, ki ga rada živim.

manca kosir pisateljica in vse ostalo
manca kosir pisateljica in vse ostalo

Bi lahko rekli, da samo nekdo tako zelo živ, poln strasti, kot ste vi, zmore pospremiti nekoga k mirnemu, poslednjemu slovesu?

O, ne, to pa nikakor! Jaz sem že na prvi pogled tako živa zato, ker je tak moj temperament, tega pa ne moremo spremeniti, čeprav bi ga jaz kdaj pa kdaj prav rada, ko vidim, kako grem nekaterim na živce s to svojo živostjo (smeh) ... Ker smo drug drugemu ogledalo, se v moje ogledalo ni nujno zazreti z veseljem, zato bi ga kdo pač razbil ... Torej, kdo lahko pospremi drugega skozi vrata smrti? Tisti, ki je miren v sebi, ki zna biti v tišini odprtega srca in ga ni strah odhajanja. Kdor zna nič početi, samo biti, biti z odhajajočim. Tak je lahko opora, na takega se umirajoči lahko nežno nasloni z zaupanjem, da bo potovanje mirno. Pogosto so taki introvertirani ljudje, tihi samotarji, tisti, ki meditirajo, kontemplativci. No, smo pa tudi izjeme, ki smo malo mešano: jaz sem namreč ekstravertirana in introvertirana, v meni sta obe lastnosti. Zato v življenju potrebujem veliko samote in tihote, hkrati pa grem rada med ljudi in se z njimi pogovarjam. In kako rada objemam drage mi ljudi, to je edino, kar zdaj v tem koronačasu pogrešam.

Kdaj ste se spoprijateljili s smrtjo, se je prenehali bati in z njo razvili nekakšen intimen odnos? Vendarle je spremljanje neznancev med odhajanjem zelo oseben, zaupen proces.

Ah, dragi Tomaž, tole razčistiva kar na začetku pogovora: da se ne bi čisto nič bala smrti, si ne upam trditi, strah pred neznanim je pač človeški. A s spremljanjem umirajočih, z branjem knjig o tem, s pogovarjanjem o hudih rečeh ob bolezni, tudi svojim operiranim rakom se gledava s prijateljico Smrtjo iz oči v oči. Kot je rekel že Platon: filozofiranje je priprava na smrt. Stari Grki so se pogovarjali o modrostih življenja – in taka filozofinja želim biti tudi jaz. A ja, kdaj sva se spoprijateljili s Smrtjo? Se mi zdi, da se je začelo, ko sem 18-letna igrala Janico v filmu Breza. Večina vloge je bila umiranje in potem ležanje na parah. Dolgo in počasi smo to snemali, zato sem imela čas razmišljati ... Potem pa so me položili še v krsto, ki so jo zaprli, in v njej sem v temi ležala ure in ure ... Priporočam to izkušnjo slehernemu, dobra vaja (smeh). Po snemanju Breze sem na to izkušnjo pozabila, dokler ni na smrt zbolel moj duhovni sopotnik, ljubljeni Marjan Rožanc. Njega sem spremljala pol leta sleherni dan in se ob njem največ naučila. Naučila sem se, kaj je pomembno in kaj ni, naučila sem se, kako zelo pomembno je znati reči OPROSTI, HVALA in PROSIM, izreči svoje želje in potrebe ... In spoznala sem, kaj je resnična ljubezen. Darilo mile Janje, Marjanove žene. Ko sem vedela, da bo Marči kmalu umrl, sem ji predlagala, naj neham hoditi k njemu v bolnišnico, naj ona izkoristi ta poslednji čas z njim. Še danes me zmrazi, ko slišim njen glas, ko vidim njene solzne oči in začutim roko, ki jo je položila na mojo: »Manca, naj ostane tako, kot smo vajeni, pol dneva ti, pol dneva jaz. Ne zaradi mene, jaz bi bila srečna, če bi bila zdaj lahko ves dan sama z Marijem, ampak on je tako vesel, ko prideš ti na obisk.« Mi gre na jok, smrk ... Bom malo nehala govoriti, globoko moram dihati ...

In kako je biti ob smrtni uri z neznanimi ljudmi?

Božansko! Ker se duša dotakne duše, srce bije v podobnem ritmu, dokler gre, še diham v enakem ritmu kot odhajajoči ... Zavedam se, da sem v svetem prostoru, najsvetejšem! Zato je biti prostovoljec v hospicu, pa naj spremljamo bolnega doma ali v hiši Ljubhospic, privilegij. Velik privilegij! Občutiti to svetost, ki jo čutimo mi, je kot gledati svetlobo resničnega diamanta. Večina ljudi zre le v takšne ali drugačne ponaredke ...
Na velikem domačem jogiju se je dogajalo vse bistveno, pravi Manca, ki na fotografiji popravlja naloge svojih študentov novinarstva, medtem ko Ladeja bere knjigo mlajši Tini.
Na velikem domačem jogiju se je dogajalo vse bistveno, pravi Manca, ki na fotografiji popravlja naloge svojih študentov novinarstva, medtem ko Ladeja bere knjigo mlajši Tini.

Ljudje vam strašansko radi prisluhnemo, kajti vse, kar rečete, zveni tako preprosto. Zdi se, da tudi z največjimi življenjskimi izzivi, travmami, usodami opravite z neverjetno lahkoto.

Hvala za kompliment, mi veliko pomeni. Zelo veliko! Kajti zanimata me vsakdanje življenje, transcendenčna moč izkušnje. Tako življenje, ki je duhovno bogato, v katerem zmorem čim bolj živeti v skladu z dihom sveta in neba … Mimogrede, dragi Tomaž, preberite zbirko mojih srčnic Iz trebuha in neba, v njih se mi je po navdihu napovedalo, kaj me čaka (smeh) … Dih pa je nekaj nevidnega, kajne? Nekaj lahkotnega, če dihamo tako, kot je v naši resnični naravi. Bolj ko se ego manjša, lažji je naš dih in več navdiha udejanjamo. Mi, ki z ljubeznijo gledamo smrti v njene velike, dobre in mile oči, se presneto dobro zavedamo, da bodo tudi težke stvari minile. In zaupamo, da je vedno, vedno vse dobro in prav. Amen!

Ste ženska nasprotij, saj vas zanimajo vsi poli, različne znanstvene veje. Začeli ste z naravoslovjem, matematiko in fiziko, nadaljevali z družboslovjem, novinarstvom, magistrirali iz socioloških in doktorirali iz filoloških znanosti. Sposobni pa ste se poglobiti tudi v precej mistične, abstraktne pojme, kot je vera. Kako vam uspe vzpostaviti ravnotežje med razumskim in duhovnim, med verjeti in vedeti?

Uf, to je pa zaguljeno vprašanje, zanj bi midva potrebovala dooolgo skupno potovanje ... Pa začniva skicirati to potovanje. Pred znanostjo, v mladosti, sem najprej želela biti manekenka in filmska igralka, to se mi je zdelo največ, kar lahko preprosta suha deklica z izbuljenimi očmi in predolgim vratom, živeča na podeželju, kar je bil takrat Pržan, kdaj doseže. K sreči sem dosegla zelo hitro! Že v prvi gimnaziji sem bila na naslovni strani takrat edine modne revije Maneken in kot fotomodel sem delala skoraj dve desetletji – in takrat sem tudi največ zaslužila v življenju (smeh). Tudi filmska igralka sem postala zgodaj, hvala bogu! Prvič sem odigrala glavno vlogo šestnajst- ali sedemnajstletna gimnazijka v televizijski drami Pravljica na podstrešju. Potem je prišla Breza in z njo slava. Celo Fellinijev producent me je nagovarjal, da bi prišla živet v Italijo. Znani italijanski novinar je v obsežni reportaži (zgodovina dokaze hrani v moji kleti, nekje med škatlami …) napisal naslov Rodila se je nova Greta Garbo. Malo morgen! Če bi bilo to res, bi bila jaz danes igralka, kar nisem. Čeprav rada igram, zdaj z režiserko Nino Blažin snemamo celovečerni dokumentarni film o moji malenkosti. Ima res lep naslov In the Silence of Life – V tišini življenja. Prav zdaj s čudovitimi tihotnimi dopisovalci pišemo novo knjigo epistol Nagovori tišine, da ne bova pozabila pomembnosti mojega pisanja in 21 izdanih knjig (njen tako melodični smeh) ...
Za roman Muriša letošnjega Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka je napisala spremno besedo.
Za roman Muriša letošnjega Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka je napisala spremno besedo.

Ne bova. A me res zanima, kako povezujete znanost in mistiko ...

Imam veliko srečo, da spadam med ljudi, o katerih piše David Epstein v sijajni študiji Razpon (Umco 2020). Nujno moram povedati nekaj o tej knjigi, saj so knjige moja velika ljubezen, brez branja sploh ne bi bila to, kar sem! Počakajte za hip, da poguglam. Takole založnik predstavlja to pomembno knjigo: »Raznovrstneži svojo temeljno življenjsko usmeritev večinoma najdejo pozneje in vijugajo med mnogimi interesi, preden se odločijo za enega samega. Zato so pogosto bolj kreativni, bolj aktivni in najdejo povezave tam, kjer jih bolj specializirani vrstniki ne opazijo.« Sem zmačilen primer 'raznovrstneža'. Moje življenje kaže povezave in to in ono in še kaj tretjega, vse hkrati, hura!
Zdaj vam bom zaupala, katera radijska oddaja je že od otroštva moja najljubša. Pozor! Imenovala se je Kmetijski nasveti, ki so jo preimenovali, ampak jaz še vedno rada poslušam to oddajo. Bila bi imenitna ministrica za kmetijstvo, ker o tej temi morda več vem kot kdo, ki je bil minister (nasmeh) ... Slovenija bi morala postati dežela z ekološkim kmetijstvom – in pika! Zdrava hrana je eden od temeljev zdravega človeka, ki je temelj zdravega naroda. Permakultura je fantastična metoda kmetovanja ...

Oprostite, ker prekinjam vaše predavanje o kmetijstvu, res bi rad slišal, kako povezujete znanost in mistiko ...

Tako kot so delali najboljši kmetje v starih časih in delajo spet zdaj! Z opazovanjem, spoštovanjem naravnih ciklusov, skromnostjo pred stvarnikom in višjimi silami, v zavedanju, da smo vsi eno, vsi povezani in prepleteni. Če zaradi kemijskih svinjarij umirajo čebele, umira tudi delček naše duše, v kateri so čebele doma. Nikola Tesla, ki sem ga občudovala že kot otrok, saj mi je oče pogosto govoril o njem, je eden najboljših primerov dejstva, da sta znanost in mistika prepleteni. Na Slovenskem je to Andrej Detela. Res me znanost zanima že od nekdaj, a privlači me tudi duhovnost, prav navdušena sem bila, ko sem dobila v dar knjigo znanega ameriškega matematika, ki oblikuje matematično formulo boga. Po njegovem mnenju je dolžnost znanosti med drugim tudi dokaz njegovega obstoja. No, to je bilo v osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem bila dejavna v prvi skupini za duhovna gibanja, v kateri je bil tudi omenjeni Detela, Marko Pogačnik in še nekaj bistrih mož in žena, ki smo danes vsi doktorji znanosti ... Takrat smo študirali raznolike duhovne tradicije, veliko smo tudi meditirali. Ne pozabite, da sem na šentviški gimnaziji maturirala z nalogo Razvoj religije v Indiji, ko te še niso obiskali Beatli in še ni bilo modno iti tja. Ja, Indijo sem tudi obiskala, dvakrat ...

Vaš svet je poln skrajnosti, saj ste se znali za ves mesec umakniti v naravo in se postiti daleč stran od civilizacije. Takisto pa ste sinonim družabnosti, ko z vedrino obraza napolnite prostor z ljubeznijo in svetlobo. Se je bilo težko naučiti biti sam?

Hm ... Ne vem, če ni bila moja šola prej naučiti se biti z ljudmi. Ne vem. Mama mi je pripovedovala, da skoraj do četrtega leta skoraj nisem govorila. Resno sem gledala izpod čela in opazovala svet. Kot otrok sem imela tako imenovane 'paranormalne' sposobnosti, paranormalne v narekovaju, ker je itak vse normalno, eni imamo take darove, drugi drugačne, tolči se po prsih zaradi njih je povsem odveč, saj ne gre za naše osebne zasluge! Oče je rad zbiral ’dokaze’, denimo kakšno razglednico znanca, na kateri je pisalo: »Draga Manca, tako je bilo, kot si mi rekla. Res sem šel takoj na pregled, pišem ti iz bolnice, kjer so mi operirali velike ledvične kamne.« Ali: ko so prišle tete na obisk, sem dvema rekla, da naj takoj pokličeta dimnikarja, ker bosta v nasprotnem primeru umrli. Teti sta se smejali, oče pa ju je resno pogledal in ukazal, da morata nemudoma poklicati dimnikarja. Povsem pretreseni sta poročali, da jima je rekel: »To je bil zadnji trenutek, sicer ...«
manca kosir manekenka
manca kosir manekenka

Verjemite ali ne, nikoli nisem hodila na zabave, enkrat sem bila na nekem 'hausbalu' in sem kmalu pobegnila od tam. Nikoli nisem ne kadila ne pila ne jemala drog, čeprav so to okoli mene navdušeno počeli. V mojih novinarskih časih skoraj ni bilo novinarja brez cigarete v ustih ... Bifeji so pa še danes polni takih in drugačnih ’sfaliranih umetnikov’ ... Hočem povedati, da s samoto nisem imela težav, z živahno družbo pa večkrat ...
Ali lahko povem anekdoto iz svojega taborniškega življenja?

Tudi tabornica ste bili?

Navdušena tabornica z obema svojima leto in tri starejšima bratoma vrsto let! Imela sem krasen vod čebelic in redno sem hodila na taborjenja. Takrat smo opravljali izpite za različne veščine in ena najzahtevnejših je bila veščina kurirčka. Dvojega se živo spominjam. Najprej tišine. Pozabila sem, koliko ur ali dni smo morali biti čisto tiho, niti besede nisi smel izreči. Meni je odlično šlo, kakopak. Brata, ki sta mi nenehno nagajala, sta se ponoči priplazila v šotor in me hotela žgečkati po podplatih, da bi spregovorila, pa so ju zalotili in jaz sem ostala molčeča. Morali smo tudi prenesti suho pismo čez potok. Živahna in pogumna brata sta neustrašno zakorakala v vodo, zato sta pismo zmočila in veščine nista opravila. Jaz pa sem hodila počasi ob bregu in opazovala, kje je kakšna skala, na katero bi lahko stopila, kje je voda najbolj plitka ... Mislim, da sem bila deležna vzklikanj, naj neham mencati in grem, lahko pa, da si tole o mencanju zdajle samo domišljam. Saj veste, spomini nikoli ne govorijo resnice, temveč to, kar se mi spominjamo. Resnica pa je, da sem prinesla suho pismo na drugi breg in da sem jaz dobila srebrno zvezdo, moja brata pa le bronasto. To je moja največja življenjska zmaga in največji uspeh vseh časov (sladki smeh).

Na življenjski poti ste se veliko ukvarjali s sabo, otroka pa zaupali svojim staršem, ki so pomagali z vzgojo. Sami bi se verjetno težko posvečali karieri, ciljem in hčerkama ... Vas je zaradi tega preganjal občutek slabe vesti?

Zdaj ste dregnili v rano, ki je kolikor toliko zaceljena, a povsem ne bo nikoli. Ne rana obeh hčera, ki sta bili pogosto brez mame, ne moja, ki mi je zaradi tega krvavelo srce. Ker sem bila med ustanovitelji Nove revije, so mi na fakulteti povedali, da če ne bom doktorirala do določenega datuma, bom še isti dan letela iz službe. Na doktorski študij sem odšla v Nemčijo kmalu po rojstvu druge hčere. Ne bi preživela, se mi zdi, če mi starejša ne bi vedno dala v pižamo ali čevelj pisemca, da me ima zelooo rada, da misli name, da bo pazila sestrico, da ... Jaz pa sem se vlekla za dojko, sebe sem dojila, da sem lahko, ko sem čez vikend prišla domov, podojila mojo ljubo dojenčico. Ob vrnitvi v Nemčijo sem pogosto sedela na lavorju, ker je kri obupa in žalosti lila iz mene. A smo preživeli. Onidve in jaz. Z bolečinami, v katere si upam pogledati zares globoko šele danes ...

A vse ni bilo slabo! Starejša je spoznala z menoj kar nekaj sveta, tudi vrsto imenitnih osebnosti, s katerimi sem delala intervjuje, velika slikarja Zorana Mušiča in Vlada Veličkoviča, denimo. Obe sta dobili pomembno dediščino: širok pogled na svet. Če ne bi živeli tako, kot smo, Ladeja ne bi bila med dobro dvajseterico najpomembnejših žensk – znanstvenic po izboru Bruslja, niti ne bi bila že tretje leto predsedujoča evropski platformi krožnega gospodarstva po izboru Evrope. Tudi Tina najbrž ne bi bila doktorica filozofije, strokovnjakinja za indijske študije in kašmirsko mistično poezijo ... Kajti vse na tem svetu je binarno; je za kaj dobro in za kaj slabo. Biti resnično močan pomeni vzeti in sprejeti oboje v zakup. Gre za en paket!

Navdušujoč je tudi vaš odnos z nekdanjimi partnerji in očetoma vaših hčera. Še vedno se družite ob pomembnih praznikih in držite skupaj. Kakšen je vaš koncept družine?

Družina je zame najpomembnejša skupnost na svetu! Družina ima različne oblike, vsebina pa je že tisočletja enaka: bližina, varnost, zaupanje. Ljubezen. Naj vam za odgovor povem otroško pesmico iz zbirke Skuštranke, ki sva jo v času pomladne karantene napisali s starejšo Ladejo Godina Košir. Najina formula živega življenja je pač ista: ustvarjati, ustvarjati! Takole gre skuštranka z naslovom Družine: Družine so zelo različne./Lahko imaš očka in mamo,/ morda samo mamo/ali pa je očka sam./ Lahko imaš očka in novo mamo/ ali pa mamo in novega očka./ Imaš lahko tudi dve mami ali dva očka,/ to je čisto vseeno./ Važno je, da se tvoj strahec lahko pofočka/ in te nekdo stisne v topel objem. Tudi če nam v zakonu ni dobro šlo in smo se zato razvezali, ostajamo starši naših otrok in to nas tako močno povezuje, da zares narazen ne moremo nikoli, še po smrti ne.

Za konec nam zaupajte svoj pogled na trenutne razmere in kaj bi položili ljudem na dušo, da bi se lažje spopadli s tegobami in premagali zahtevne izzive?

Kar je zdaj, je posledica tega, kar je bilo do sedaj. Uspelo nam je uničiti velik del ekosistema, divje živali prihajajo v naselja, strupi vsepovsod, okoli nas in v nas ... Vrag je odnesel šalo! Svet se radikalno spreminja pred našimi očmi in na nas je, ali bomo stopili na stran teme ali svetlobe. Prišlo bo do velikih sprememb družbene paradigme; pogoltni neoliberalistični sistem in njegovi avtokrati plešejo svoj zadnji ples. Kajti kar se mora spremeniti, se vedno spremeni, kar se mora zgoditi, se zgodi! Bodimo svetloba, bodimo sočutni dobri ljudje in naj nas ne bo strah, to je zdaj najpomembnejše! Živelo življenje, ljubezen vse premaga, tudi smrt!

Komentarji: