Na nove začetke!

Večina ljudi novemu letu nazdravi prvega januarja, toda odkar imam otroke, se mi zdi, da to pravzaprav napoči prvega septembra.
Fotografija: Ta teden smo imeli (po zoomu) roditeljski sestanek in razredničarka nas je seznanila z nepri­jet­no resnico. Dve tretjini razreda imata resne težave z branjem, tretjina jih bere tako, kot bi bili prvošolci. FOTO: Jure Eržen/delo
Odpri galerijo
Ta teden smo imeli (po zoomu) roditeljski sestanek in razredničarka nas je seznanila z nepri­jet­no resnico. Dve tretjini razreda imata resne težave z branjem, tretjina jih bere tako, kot bi bili prvošolci. FOTO: Jure Eržen/delo

Spet se je treba na novo prilagoditi vrtčevski in šolski rutini, skombinirati vse šolske in zunajšolske dejavnosti s službo in vsako leto imam občutek, da nekje do novembra lovim sama svoj rep.

Lani seveda ni bilo tako, otroke so nam poslali domov še pred krompirjevimi počitnicami. Ne vem, kako bi lansko jesen in zimo sploh preživela (ali vsaj delala), če nam ne bi na pomoč priskočili obe babici, tašča in moja mama. Slednja se je preprosto odrekla svojemu življenju in se za štiri mesece preselila k nam.

Ni mi treba poudarjati, da je bilo to v nasprotju s priporočili strokovne svetovalne skupine, toda stavila bi zadnji evro, da nobeden od njenih članov nima doma majhnih otrok.

Rezultati zaprtja šol so boleče vidni še letos. Ta teden smo imeli (po zoomu) roditeljski sestanek in razredničarka nas je seznanila z nepri­jet­no resnico. Dve tretjini razreda imata resne težave z branjem, tretjina jih bere tako, kot bi bili prvošolci. Otroci imajo velike težave z grafomotoriko, poštevanka je za večino znanstvena fantastika, nemajhne preglavice jim povzroča celo računanje do 20. Govorimo o otrocih, ki obiskujejo četrti razred.

Nekateri pametujejo, da je edini pravi razlog, da se odločiš za cepljenje, ta, da verjameš, da bo to tebe in druge obvarovalo pred okužbo z novim koronavirusom. Mislim, da ni čisto tako. Jaz sem se recimo cepila predvsem zato, ker nočem nikoli več gledati hčerke, ki doma dan za dnevom joče, ker ne sme iti v šolo.

Zvečer sem med obema otrokoma, ki sta me izmenično brcala v rebra in glavo, zakomirala ob desetih, zjutraj ob kavi pa so me dokončno prebudili bombastični naslovi o gorečem parlamentu, plinskih nabojih in vodnem topu, ki so ga, »če imamo prave informacije«, uporabili tretjič v zgodovini samostojne Slovenije.



Naslednjih deset minut sem porabila, da sem ugotovila, da Slovenija v sredo zvečer vendarle ni dobila svojega Kapitolskega griča, da se je v parlament zataknila goreča bakla, da so v UKC obravnavali pet poškodovanih in da je bilo na parlamentu razbitih 12 šip.

Pomislila sem, da bi bil lahko naslov te kolumne Nad virus s topom, čeprav so bili v resnici vpleteni zanikovalci virusa, ki so se jim pridružili ljudje, ki pač ob vsaki priložnosti – oprostite izrazu – radi delajo sranje.

Pisatelj in mojster groze Stephen King, o katerem pišemo tokrat, je nekoč zapisal: »Pošasti so resnične, in duhovi tudi. Prebivajo v nas in včasih zmagajo.«

Gre za globoko resnično misel in mogoče bi bilo za našo vlado, ki kot da se že leto in pol naslaja nad strašenjem lastnega naroda, koristno, če bi njeni člani prebrali kakšno Kingovo klasiko. Kajti pošasti včasih uidejo izpod nadzora. Velika sreča je, da je v sredo zvečer ostalo pri lažjih poškodbah in poškodovanem steklu. Pošasti bi lahko tudi dosti bolj podivjale.

Morda se na videz res delimo na cepilce in anticepilce, v resnici pa smo v plebiscitarni večini naveličani nebuloz, predpisov, ki so videti, kot bi jih pisal osnovnošolec, ki komaj leze iz razreda v razred, siti žuganja, grozeče retorike, v nebo vpijoče nesposobnosti na eni in neverjetne arogance na drugi strani.

King v Needful Things, prvi knjigi, ki jo je napisal po odvajanju od drog in alkohola, pravi tudi tole: »Zaupanje nedolžnih je lažnivčevo najbolj uporabno orodje.« Zaupanja ni več, cesar je že dolgo gol, da so ljudje v vedno večji stiski, pa ve vsak, ki je v tem tednu stal v kakšni malo daljši vrsti. Grem stavit, da je bil v njej tudi vsaj en človek na robu živčnega zloma.

Dovolite mi, da še sklenem s Kingom. »Optimizem je povsem legitimen odziv na poraz,« pravi pisatelj, ki v torek praznuje rojstni dan. Priznajmo si torej, da smo kot družba in država totalno zavozili. In se potrudimo, da bomo v novem šolskem letu boljši.

Preberite še:

Komentarji: