»Podjetja, ki pri zaposlenih spodbujajo veselje do dela, spreminjajo svet«

Dr. Jayson Boyers z ameriške ustanove Rosemont College o pomembnosti empatije v podjetjih in gospodarstvu.
Fotografija: Dr. Jayson Boyers. Foto: Bryan_karl_lathrop 
Odpri galerijo
Dr. Jayson Boyers. Foto: Bryan_karl_lathrop 

Brez rasti in inovacije podjetja stopicajo na mestu in na koncu propadejo. Tisti, ki ostanejo, so obvladali težko oprijemljivo in pogosto spregledano sposobnost jasnega osredotočenja na prihodnost s pomočjo empatije, verjame Jayson Boyers.

Predsednik zasebne katoliške visoke šole Rosemont Col­lege v ameriški Pensilvaniji je priznan strokovnjak za izobraževanje, v reviji Forbes in drugod je objavljal tudi prispevke o pomembnosti empatije na delovnem mestu. Pogovarjala sva se po zoomu.
 

Zakaj bi v poslovnem svetu sploh potrebovali empatijo, ali niso poslovneži že od nekdaj agresivne, brezobzirne osebnosti tipa A? Zakaj bi se morali zdaj učiti razumevanja do drugih?


Zame – in mislim, da za vsakogar, ki hoče uspeti in obstati v poslu – je zelo pomembno ostati v stiku z vrednostjo, ki jo ta prinaša. Posli cvetijo, ko vsaka interakcija prinese dodano vrednost, in moj učitelj me je že davno naučil, da način, kako delamo eno stvar, vpliva na vse, kar delamo. To je zame empatija. Če skrbite za potrebe svojih zaposlenih in strank, boste vedno skrbeli za dodano vrednost, saj bodo ljudje zvesti vašemu izdelku ali storitvam. Zato je zame empatija vodilna sila za dodajanje vrednosti, ljudje se bodo vedno znova vračali k vašemu podjetju. Brezobzirnost lahko deluje na kratki rok, a ne bo nikoli negovala odnosov, zaradi katerih se stranke vračajo k vam. Pogosto rečem: ali bomo partnerji ali pa bomo propadli. To pomeni, da moramo paziti na odnose, saj se z njimi delajo posli, v odnosih pa ne moremo biti, če smo zoprneži.
 

Po drugi strani vemo za veliko primerov zoprnih, a zelo uspešnih ljudi. Sodelavci televizijske voditeljice Ellen DeGeneres zadnje čase govorijo o ozračju strahu, izpadi Applovega Steva Jobsa so bili legendarni in še bi lahko naštevali.


Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
Rekel bi, da je vsak od teh nekje na svoji poti pozabil, da vse pride za teboj. Ne rečem, da brez empatije ne morete biti uspešni, pravim pa, da ste lahko z njo uspešnejši. Ni pomembno, kako merite uspeh, ob izteku vsakega dne je pomembno, ali se je vaš krog razširil ali pa se je zmanjšal. Odvisno je tudi, kako definirate uspeh. Ne vem, kako je pri Ellen DeGeneres, in nisem bil zraven, ko je deloval Steve Jobs, poslovneži, ki jih občudujem, pa so znali povečati svoj krog in so našli načine za ustvarjanje novih priložnosti za uspeh.

Resnično verjamem, da z delovanjem v poslovnem svetu izražate, kdo ste, in če boste ustvarili čudovito ozračje, ki ceni ljudi, boste povečali svoj krog. Ljudje, ki ne delajo tako, so po nekaterih merilih lahko uspešni, mislim pa, da bi bili z vključevanjem empatije še uspešnejši in bi bil njihov učinek še večji. Več bi pomenili tudi za svojo skupnost. Navsezadnje večji bančni račun ni edino merilo uspeha, je tudi vaš učinek na ljudi, resnično verjamem, da to prinaša še večje zadovoljstvo. Sama matematika dodajanja dolarjev na bančni račun je zelo osamljen način merjenja uspeha.
 

Steve Jobs je moral vmes celo zapustiti svoje podjetje, pa čeprav se je pozneje vrnil, da ga je rešil pred bankrotom. Kateri poslovneži so za vas vzor empatije?


Od voditeljev podjetij, ki delujejo za dobiček, sem občudoval Michaela Carrolla, prvega podpredsednika pri Disney Pub­lishing za kadrovske zadeve. Privabil je številne nadarjene ljudi in založniško vejo podjetja spremenil v zelo uspešno, razumel je, kako ljudje ustvarjajo na delovnem mestu. Bil je eden mojih mentorjev, pri neprofitnih ustanovah je name vtis naredil Jimmy Carter s svojim delom v organizaciji Habitat for Humanity, ki gradi dostopne domove po vsem svetu. Od mlajših pa bi omenil ustanovitelja Zapposa Tonyja Hsieha, ki je brez hierarhije zgradil veliko podjetje, zdaj del Amazona. Če berete njegovo knjigo o sledenju sreči, boste videli, kako je znal iz ljudi izvabiti najboljše.
 

Pri poslih običajno ne pomislimo na sledenje sreči.


Jaz pa mislim, da se to dogaja prav tam. Toliko časa preživimo na delu, in če pri tem ni veselja, ne bo niti ustvarjalnosti in inovativnosti, ne boste imeli ljudi, ki bodo ob težavah priskočili na pomoč. Posli, ki spodbujajo veselje, ljudem dajejo smisel, takšni posli spreminjajo svet in mislim, da bi tudi Steve Jobs povedal, da brez veselja pri delu ne bi mogel ustvariti vsega, kar je.

Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
Težko je, kajne – tudi voditelji smo samo ljudje, pogosto nam spodleti in na kakšen dan se tudi meni ne posreči biti razumevajoč voditelj, kakršen hočem biti. A če lahko večino dni zagotovim empatijo in resnično razumem, kaj ljudje potrebujejo za svoje veselje, bom v vsaki organizaciji, ki jo vodim, ustvarjal vrednost. To verjamem z vsem srcem. Sem tudi velik privrženec zamisli, da lahko daste ljudem kakršno koli delo, na koncu se bodo usmerjali k tistemu, kar imajo radi. Kajti v tistem, kar imajo radi, so tudi dobri, in če lahko to ugotovite, oh my goodness, boste ustvarili vrednost za svoje podjetje na način, ki si ga bodo zapomnili in vam bodo ostali zvesti. Nekateri moji uslužbenci so dobili boljše ponudbe z več denarja, a so ostali z mano, ker imajo radi svoje delo, možnost za inovativnost in ustvarjanje veselja.
 

Se vam zdi to danes pomembnejše kot v preteklosti? Doživeli smo že toliko gibanj za osvobajanje in emancipacijo, ljudje se morda bolj zavedajo svojih psiholoških potreb.


Mislim, da je res tako, in dokaz je tudi ozračje med pandemijo covida-19. Pogovarjava se prek zooma, v poslovnem svetu te dni veliko uporabljamo zoom, a ugotavljamo, da nas tehnologije hkrati povezujejo in ločujejo. Načrtovati moramo, kako spodbujati nove povezave in ustvarjati smiselne interakcije. Eden od načinov za to je skrb za potrebe drugih in priznavanje skupnih vrednot, ugotavljanje načinov za njihovo uveljavljanje med delom.

Ustanoviteljica našega Rosemont Collegea je govorila, da ljudi izobražujete tako, da hodite z njimi. Empatija zagotavlja, da hodite z ljudmi, s katerimi delate. Največjo pohvalo, kar sem jih kdaj dobil, mi je izrekel podrejeni iz podjetja na začetku moje kariere, ki je dejal: »Nikoli se nisem počutil, da sem delal za vas, ampak da sem delal z vami.« Mislim, da je to največji kompliment, ki ga zaposleni lahko da vodji svojega oddelka ali komur koli. Če se počutijo, da ste delali z njimi, da ste skrbeli zanje in za njihove družine, da jim niste samo ukazovali, se, mislim, tudi izplača. Ustvarja dividende za posle in lepše življenje, kar je prav tako pomembno.
 

Ali se danes tega že učijo v šolah, študenti dobivajo na­svete o najboljših načinih vodenja?


Povsod najbrž ne, a kjerkoli sem deloval sam, smo ta vidik poskušali vključiti. Sem velik zagovornik prepričanja, da ne gre le za učenje načel poslovanja, morate biti tudi sposobni vplivati na ljudi. O tem je bilo napisanih veliko člankov. Ljudje morajo verjeti, da vam ni vseeno zanje, da štejejo več od naloge, ki jo opravljajo. Še naprej boste imeli seznam nujnih opravil, a je kritičnega pomena, da so ljudje pred opravili.

Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
Zanimivo je, da boste v času, preden se vrnete za pisalno mizo, med treniranjem ljudi in reševanjem problemov postorili tudi veliko stvari na svojem seznamu – ker ste se sporazumevali. Nič se ne zgodi zunaj odnosov, zato vključujemo empatijo in poglede na razvoj osebnosti. Jasno je, da to vidim v Rosemontu, če ne bi, ne bi delal tukaj, a tudi drugje vidim, da tisti, ki ne cenijo sodelavcev in gledajo zviška na stranke, sčasoma propadejo. Drugi zaradi svoje zavezanosti odnosom in ne le proizvodom ves čas odkrivajo na novo. V ekonomiji, ki se ves čas spreminja, so odnosi pomembni.
 

Bo imel zaradi tega zahodni svet poslovne koristi? Imamo veliko težav zaradi virusa in drugega, videti je, da zahod ni več tako pomemben, vstajata Kitajska in Rusija. Toda, ali vrednote, o katerih govorite, lažje obstajajo v demokracijah, bodo imele te zgodovinsko prednost? Ali je sploh kakšna povezava med tem?


Imel sem čudovite priložnosti za potovanja po vsem svetu. Bil sem na Kitajskem, kjer sem obiskal Kitajski zid in tržnice, obiskal sem Evropo, med drugim Avstrijo in Madžarsko. Ne vem, ali je empatija zahodni ali vzhodni pojem, ne mislim niti, da gre za gospodarstvo, demokracijo, socializem ali karkoli. Mislim, da je empatija izbira, za katero se mora odločati vsakdo sam, odločiti se moramo, kaj bomo cenili.

Pravi voditelji presežejo svoje okolje in se odločijo, da bodo cenili ljudi, to je zame bistvo. Spomnim se, kako sem na Japonskem poskušal razumeti tamkajšnjo kulturo. O tem sem se pogovarjal s prijateljem, ki je delal za številne korporacije. Govorila sva o korporacijski kulturi v različnih državah, a ljudje povsod ostajajo v podjetjih, če voditelji delajo z njimi in jih cenijo. To vidim v vsaki kulturi, vsakem tipu vladavine, v vseh delih gospodarstva. Videl sem zelo mogočne ljudi, ki cenijo svoje sodelavce, in takšne, ki v njih vidijo le objekte, in ne mislim, da ti pustijo trajni vtis. Zato ne vem, ali ima zahod prednosti. Včasih je ujet v dinamiko »mi zmagamo, vi izgubite« in to je lahko kontraproduktivno.
 

Mislite, da bo moralno, etično vodstvo prevladalo? Ga bosta morda zahtevala gospodarstvo in tehnologija?


Da! Veliki ameriški heroj Martin King Luther ml. je dejal, da se vesolje nagiba k pravičnosti, in verjamem, da bodo med razvojem ljudi in družb preživela tista podjetja in države, ki razumejo človeško dostojanstvo in vrednost. Kajti na kratki rok lahko nadzorujete ljudi, čez čas pa jih ne morete več, saj človeška duša ne deluje tako, enkrat stopi prek tega. Ljudem ni mogoče odvzeti notranjega občutka in nenadnega spoznanja, da še kdo deli vaše skrbi, skrbi za družino in prihodnost. Zato delujem v izobraževanju, hočem izobraževati etične voditelje, ki bodo iskali boljše poti. Mislim, da boste v tej in prihodnji generaciji videli veliko skrbi za druge in za pomen odnosov na delovnem mestu. Ko ste soočeni s prihodnjo generacijo, mora biti vaša zgodba prepričljiva.
 

Kaj bi svetovali menedžerjem stare šole, ki ne znajo biti razumevajoči, ki morda niti ne razumejo, kako je to pomembno? Kaj bi lahko bil njihov prvi korak?


Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
Najprej bi morali poiskati načine, da osvobodijo in razvežejo delavce, kajti od tega bodo imeli koristi tudi sami. Starejši menedžerji včasih dvomijo, da bodo tako dobili svoje številke in dosegli svoje cilje, jaz pa trdim prav nasprotno. Če poiščete načine, da ljudje želijo delati pri vas, da lahko pri vas ustvarijo kaj smiselnega, boste presegli svoje cilje. Prvi korak je pre­pričati starejše menedžerje, da se tako ustvarjata vrednost in boljši vtis, da je v njihovem interesu spoštovanje ljudi in pomoč pri njihovem ustvarjanju vrednosti. Lahko se sklicujemo na sebičnost: delajte tako, ker je dobro za vas, na neki točki pa bodo začeli tudi resnično skrbeti za svoje zaposlene. Je kot nova mišica, ki jo je treba trenirati, mislim, da to zmorejo. Če delate z zaposlenimi, če jih motivirate in vas zanima, kaj jih motivira in kaj se dogaja z njimi, bo produktivnost zrasla in vaši cilji bodo doseženi. Morda boste dobili celo inovacije, ki bodo spremenile svet, resnično verjamem v to.
 

Ker vodite izobraževalno ustanovo, me seveda zanima, kako se v sedanji krizi spreminja izobraževanje.


Mislim, da bomo videli spremembe, a bo spet vprašanje, kdo lahko najbolje uravnoteži tehnologije in poskrbi za potrebe študentov. Zato je tako pomembna empatija, za potrebe študentov ne moremo poskrbeti, če jih ne razumemo. Lahko vam povem dober primer: številni naši študentje se že veselijo vrnitve na študij, saj je zanje novo zatočišče in poskrbeti moramo za njihovo varnost, doseči pa moramo tudi tiste, ki hočejo ostati v svojih skupnostih. Vsem moramo omogočiti uspešen študij in jih ne postavljati pred dilemo »oni« proti instituciji. Kar je najboljše zanje, je ne nazadnje najboljše tudi za našo ustanovo. Zato mislim, da bomo študente srečevali tam, kjer pač bodo, včasih bodo v univerzitetnem naselju, včasih pa na drugem koncu države in jih bomo dosegli z novimi tehnologijami. Če bomo to naredili, bomo preživeli in uspevali, tisti, ki ne bodo, pa bodo propadli.

Komentarji: