Pridobitve

Seznam umetnin, ki so v minulem letu bodisi z donacijami bodisi nakupi zapustile trg umetnin ali zbirke v lasti umetnikov in zasebnikov ter prešle v zbirke MG+MSUM, ne razočara. Dolg je, na njem je 41 donacij in 19 odkupov, skupaj 60 enot, kar pa ne pomeni nujno eno delo, pač pa serijo večih. V primeru najobsežnejše pridobitve del Dimitryja Orlača celo 82.
Vojko Urbančič
V zbirke na koncu Cankarjeve ceste in na Metelkovi oziroma Maistrovi v Ljubljani je prišlo marsikaj, dobesedno v razponu od razbitih televizorjev do slona. Ne kakršnega koli, ampak ljubljanskega, s katerim so razširili tudi zbirko elitnega newyorškega muzeja MoMA.
Omenjeno najobsežnejšo donacijo Dimitryja Orlača, ki je v zadnjih 12 mesecih prešla v osrednji nacionalni prototip pretvarjanja »tukaj in zdaj« v umetnostni kanon za prihodnost, si je bilo mogoče v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova do sredine minulega meseca ogledati v živo. Slovenski Parižan, nekdaj tudi Koprčan, letnik 1956, je samosvoj umetnik s tistega pola sodobne umetnosti, ki izpostavlja procesualnost, v njegovem primeru dolgotrajnosti postopkov, časovne dimenzije, ki ga privede do bolj ali manj monokromnih grafitnih slik. Umeščajo ga v širši okvir konkretne umetnosti, njegova donacija pa zajema 26 slik, 25 risb in 31 kolažev iz različnih obdobij in faz njegovega dela.
Na seznamu novih pridobitev je v razveseljivem deležu zastopana fotografija. Druga najobsežnejša donacija zajema 23 del Zore Plešnar, prve dame Mariborskega kroga in slovenske fotografije 70. in 80. let minulega stoletja, v ta čas pa sodijo tudi njene tokrat podarjene fotografije. Fotografska zbirka MG+MSUM se je sicer lani – znova – razširila tudi z donacijo fotografij novopečenega Prešernovega nagrajenca Stojana Kerblerja, tokrat šestih iz novejših ciklov, ter dvema portretoma drugega slovenskega Parižana, Vena Pilona, ki sta opremljena z datacijo pred 1934.
Muzej je z donacijami prejel še dve sliki Andreja Jemca in eno Žarka Vrezca, ki je darilo avtorja, ter šest risb Borisa Jesiha, kar je bilo prav tako darilo avtorja. Z izjemo ene izmed Jemčevih slik iz leta 1960 gre za umetnine, ki so dopolnile zbirko muzeja iz 70. let minulega stoletja. Jesih in Vrezec sta tudi na seznamu odkupov MG+MSUM, namreč tri Jesihove risbe, kupljene od avtorja, in Vrezčev akril, ki so ga odkupili od zasebnice. Znova gre za dela iz 70. let.

Ljubljanski slon in S.L.O.N.

V mednarodnem segmentu odkupov so tri imena. Prvi, Chris Marker (1921–2012), je bil vsestranski francoski cineast, povezan s francoskim novim valom, sicer pa multimedijsko orientiran umetnik z dolgo filmografjo, pisec, esejist in pesnik, fotograf idr. V MG+MSUM so pridobili dva njegova videa, kar ima zanimivo ozadje, povezano tudi z paradnim projektom MG+MSUM, trienalom U3. S prvim, realiziranim davnega leta 1993, in zadnjim, lanskim.
Marker je, ne da bi za to vedela filmska ali širša javnost, v času davnega prvega U3 v režiji Tomaža Brejca v Ljubljani posnel videa Prime Time v begunskih centrih in Slon Tango. Prvega je posnel v begunskem centru na Roški, kjer so si tedanji bosansko-hercegovski begunci uredili začasen televizijski studio za snemanje novic in programa Izbjeglička televizija, drugega, dejansko s slonom, pa v ljubljanskem živalskem vrtu, pri čemer naslov Slon Tango obnavlja tudi pomembno točko iz avtorjeve biografije. Marker je bil namreč kreator in vodilno ime levo usmerjenega filmskega kolektiva Société pour le lancement des oeuvres nouvelles (Družbe za lansiranje novih del), ki so mu namenoma dali ime S.L.O.N., po ruski besedi, katere pomen je enak slovenski. Kolektiv je deloval v letih okrog nemirnega leta 1968, iz njega je leta 1974 nastal nov s podobno ruskim imenom I.S.K.R.A. Markerjev Slon Tango je eno izmed del, s katerimi je zastopan v newyorškem muzeju MoMA, sedaj pa tudi v stalni zbirki MG+MSUM. Kot omenjeno, se pridobitev nanaša tudi na zadnji trienale. Prispevek Nike Autor in Obzorniške fronte k U3 kustosa Vita Havráneka z naslovnim izhodiščem Živo in mrtvo je bil ravno projekt v formi intervencije, ki je zajela nakup in donacijo Makerjevih videov.
Iz konteksta mednarodne zbirke Arteast2000+ sta na seznamu odkupov dve deli. Dekonstrukcija Jugoslavije konceptualno usmerjenega umetnika Balinta Szombathyja iz let med 1974 in 2014, ki ima prav tako pestro zgodovino. Leta 1974 so ga povabili k sodelovanju na razstavi v razstavišču Atelier Torres v New Yorku, ker pa je bilo pošiljanje umetniškega dela tvegano, je organizatorjem poslal le osnutek tega, kar je potrebno izvesti na razstavi. A je naposled delo Tri možnosti navdihnilo niz napačno natisnjenih jugoslovanskih zastav, brez vseh barv, kar ga je kasneje privedlo do lastnih umetniških dekonstrukcij. Tako je na svojevrsten način napovedal razpad Jugoslavije, v kontekst katerega sodi še drugo odkupljeno delo, serija fotografij iz kompleksnega večletnega projekta Iščem moža s potnim listom EU v Srbiji rojene Tanje Ostojić.
Odkupna politika MG'MSUM ostaja orientirana predvsem v sodobnost. Najstarejše lani odkupljeno delo s seznama je ena izmed omenjenih Jesihovih risb iz leta 1970, sicer pa na njem prednjačijo letnice iz aktualnega tisočletja. Med ostalimi domačimi avtorji, ki jim je lansko leto prineslo odkup za osrednjo nacionalno zbirko sodobne umetnosti, so še Tadej Pogačar (velika fotografija znanega projekta na temo seksualnih delavcev CODE: RED Benetke, pohod rdečih dežnikov iz leta 2001), Maja Smrekar v sodelovanju z Manuelom Vasonom (Hibridna družina iz leta 2016, rezultat trimesečne klavzure v ateljeju muzeja Freies Museum v Berlin, med katero je Smrekarjeva pripravila svoje telo za dohranjevanje pasjega mladiča, širši projekt je leto zatem dosegel zlato niko na Ars Electronici), Sašo Sedlaček (video z množičnim odmetavanjem televizorjev The big switch off iz leta 2011), Žiga Kariž (stenska instalacija iz digitalnih printov mala g #1, 2011-17), Uroš Abram (fotografiji iz eksperimentalne serije Made in me, dobesedno s fotografirajem v ustih, 2009), Maja Hodošček,Tadej Vaukman, Jon Derganc, Peter Rauch, Matjaž Ruš in Jane Štravs.