V dirigentski garderobi je bil Janša, v solistični pa Bavčar

V treh desetletjih se je večkrat pošalil, da je bil generalni direktor štaba Slovenske vojske. In resnica ni prav daleč. Cankarjev dom (CD) je bil »železobetonski bunker« operativnega vodenja slovenske teritorialne obrambe. Celotno drugo preddverje je bilo spremenjeno v tiskovno središče, iz katerega so novinarji v svet pošiljali novice o rojstvu nove države. Za brezhibno tehnično podporo je skrbela tehnična služba CD, najnižja etaža naše osrednje kulturne hiše pa se je večkrat spremenila v zaklonišče. Mitja Rotovnik je bil ves čas zraven. In motite se, če mislite, da v tistih vročih dneh ni nosil obleke in kravate.

Gospod Rotovnik, ko se je začela vojna za Slovenijo, je bil Cankarjev dom star slabih deset let in vi prav toliko njegov direktor. Kakšno programsko sezono so prekinili junijski dogodki in koga ste morali takrat na hitro odpovedati?

Odpovedane so bile prav vse načrtovane kulturno-umetniške prireditve in vsi kongresi. Spominjam se odpovedi koncerta slavne španske sopranistke Montserrat Caballé, ki jo je glasbena urednica Monika Kartin zelo težko pridobila, saj so jo želele številne opere in koncertna prizorišča po svetu.

Večkrat ste za šalo dejali, da ste bili poveljnik štaba Slovenske vojske. Vendar Cankarjev dom ni bil srce osamosvajanja, če uporabim vaše besede, po nekem golem naključju, kajne?

Ko se je gradnja CD končevala, je počasi zmanjkovalo denarja. V nekem trenutku je vodja gradnje, Janez Zemljarič, predlagal sijajno rešitev: da mesto rezervirana sredstva za gradnjo protiatomskega zaklonišča preusmeri v Cankarjev dom, kjer bi tako zaklonišče lahko vgradili v načrt. Predvidene garderobe za umetnike je bilo mogoče izvesti tako, da bi opravljale tudi funkcijo atomskega zaklonišča. Pozneje so nas umetniki pogosto spraševali, zakaj so vrata tako težka, velikanska, masivna, torej nenavadna, in zakaj imajo zapleten mehanizem za zapiranje. No, ja, tudi voda je tu pa tam pricurljala vanje zaradi »utrujenosti« Erjavčeve ulice, saj so garderobe oziroma zaklonišča delno locirana tudi pod njo. Ker mesto še ni imelo dokončno izbrane lokacije za zaklonišče, je bil predlog hitro sprejet. Bil je zanimiv, saj bi ključne državne ustanove dobile zaklonišče v neposredni soseščini. Finančna stiska z gradnjo garderob je bila rešena, politika pa je ugodno rešila problem zaklonišča. Že po desetih letih se je odločitev o dvojni namembnosti prostora, namenjenega za garderobe, izkazala za daljnovidno, saj je bil ta »železobetonski bunker« za potrebe operativnega vodenja slovenske teritorialne obrambe dobesedno pri roki in kot naročen.
In tako je v kulturni kleti pristal državni vrh, Janša, Bavčar, Kacin, teritorialci ...


V dirigentski garderobi ja dobil pisarno minister za obrambo Janez Janša, v solistično garderobo se je »naselil« Igor Bavčar, v druge garderobne prostore, ki jih ni malo, pa se je vselila vodilna vojaška struktura, z načelnikom teritorialne obrambe, Janezom Slaparjem. Tako je ostalo še precej časa po desetdnevni vojni z JLA.

Za brezhibno tehnično podporo »gostovanja« vodilne slovenske vojaške strukture je ves čas zgledno skrbela tehnična služba CD pod vodstvom njenega direktorja Saša Kranjca. Ob večernih druženjih na konferencah ISPA z direktorji svetovnih kulturnih centrov, oper, filharmonij, agencij in teatrov sem se pošalil, da to, kar sem bil jaz v času osamosvajanja Slovenije, verjetno nikoli ne bo nihče izmed njih. Rekel sem jim, da sem bil »generalni direktor štaba Slovenske vojske«. Seveda sem moral to potem na široko pojasnjevati.

Prispevek Cankarjevega doma pri osamosvajanju se zdi nepogrešljiv, a pravzaprav o vsem tem vemo malo. Čeprav smo vsi sedeli pred televizorji in spremljali tiskovne konference iz Linhartove dvorane.

Medtem ko je vodilna struktura slovenske teritorialne obrambe delovala v popolni tajnosti, je bilo drugo preddverje njegov najbolj odprt prostor v svet. Tam so v Linhartovi dvorani potekale znamenite tiskovne konference v režiji ministra Jelka Kacina, ki so se jih udeleževali številni novinarji z vsega sveta, razmere v prvi vojni v srcu Evrope po drugi svetovni vojni pa so jim pojasnjevali vsi ključni slovenski politiki. Celotno drugo preddverje je bilo spremenjeno v tehnično odlično usposobljeno tiskovno središče, iz katerega so novinarji v svet pošiljali najnovejše novice. Profesionalna kongresna ekipa CD pod vodstvom Božene Zakrajšek je bila kos vsem še tako podrobnim zahtevam za delovanje tiskovnega središča.



V najbolj napetih trenutkih vojne za Slovenijo se je pred morebitnim napadom letal JLA v zaklonišče spremenila tudi tehnična etaža, ki je najgloblje pod zemljo. Ko se je v mestu oglasil alarm za splošno nevarnost, so iz neposredne okolice v CD prihiteli prebivalci in uslužbenci ustanov. Nameščali smo jih kar med strojno opremo, ki je namenjena preskrbi CD z vodo, elektriko, ogrevanje ali hlajenje dvoran, ter v prostore, namenjene za skladiščenje scenskih rekvizitov.

Spominjam se, da se je alarm, ki je napovedoval nevarnost napada, nekoč oglasil, ko so sestankovali v predsedstvu RS. Milan Kučan je v tehnično etažo takoj pripeljal vse sodelavke in sodelavce, kjer so nato, skupaj z več kot tisoč okoliškimi ljudmi, ki so se zatekli v CD, v strahu pričakovali morebitni napad. Ni ga bilo.

V tem napetem času so očitno morale brezhibno delovati vse službe CD. Tako tehnične kot ...

... priprava kulturno-umetniškega programa za novo sezono. Spominjam se opoldneva, ko sva se s sodelavko Jelko Stergel, direktorico filmskega festivala CD, v moji pisarni pogovarjala o finančnih problemih festivala. Nenadoma je strahovito počilo. Oba sva prebledela, misleč, da se je začelo bombardiranje. A je bilo le letalo JLA, ki je prebilo zvočni zid tik nad CD in hotelo ustrahovati mesto. Prestrašili so mesto, toda duha svobode in osamosvajanja jim ni uspelo zatreti! Iz vsega povedanega lahko sklenem, da je Cankarjev dom v napetih dneh osamosvajanja opravljal zelo pomembno vlogo.

Očitno je k temu dobro pripomogla tudi Ravnikarjeva arhitektura.

Njegova arhitekturna zasnova je bila z vidika izvajanja osamosvojitvenih dejanj naravnost vizionarska. Skoraj vsak njegov kotiček, še posebno vsaka od štirih etaž so bili droben prispevek za srečen zaključek v bistvu zelo burnega vojnega dogajanja. Zaposleni v CD smo vedeli, da so bile zamere v Srbiji, predvsem zaradi zborovanja v Gallusovi dvorani v podporo štrajku kosovskih rudarjev in drugih osamosvojitvenih dogodkov, tako velike, da bi v primeru hujših zapletov JLA najprej bombardirala prav CD. Na neki poseben način je bil morda eden od simbolov naroda, ki se je osamosvajal, saj so bili v njem že v osemdesetih letih številni dogodki, ki so napovedovali kulminacijo zgoščenega osamosvojitvenega dogajanja pred 30 leti. O tem priča tudi spominska plošča pred vhodom v Cankarjev dom.

Junija 1991 si vas ne morem predstavljati v obleki in s kravato, kar je bila sicer vedno vaša uniforma, a zlahka vas vidim, kako tekate po hiši gor in dol ter urejate zadeve.

Prav nasprotno, toliko gostov, predvsem tujih novinarjev, je bilo navzočih – večkrat tudi do tisoč – da sem še naprej zgledno skrbel za svoj zunanji videz.

Oktobra 1991 smo v Delu pisali, da je bilo to najslabše leto v zgodovini CD in da je padla v vodo izvedba vseh mednarodnih kongresov. Bilo naj bi jih kar 15.

Največji izpad je doživela prav kongresna dejavnost, ki se je v osemdesetih ugodno razvila. Kdo pa bo hodil na kongrese na vojno območje! Začeti je bilo treba znova, saj sta za pridobitev kongresa potrebni najmanj dve leti, tako da smo potrebovali najmanj štiri leta, da smo spet postali zanimiv organizator kongresov. Uspelo nam je, a zdaj je covid-19 spet uničil, pa tako dobro je kazalo ...

Kdaj se je Cankarjev dom iz vojaškega vrnil v kulturno okolje? Kdaj se je stanje normaliziralo?

Okrevanje je bilo precej hitro. Koprodukcijski programi z domačimi kulturnimi zavodi, nevladnimi organizacijami, društvi in umetniki so se vrnili že takoj jeseni. Enako je veljalo za vsakoletne ciklične hišne produkcije, za filmski in jazz festival, razstave, kulturno-vzgojne prireditve in tako dalje. Takoj sta se v Gallusovo dvorano vrnila tudi Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTVS. Skupaj s SNG Opero in SNG Dramo pa smo že načrtovali koprodukcije, med njimi uprizoritev Kogojevih Črnih mask in Shakespearovega Kralja Leara, ter ju pozneje tudi izvedli. Precej težje je bilo z gostovanji iz tujine, saj se je vojna na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini razplamtela šele po slovenski.

Dvaintrideset let ste vodili Cankarjev dom in nekaj let ste že v pokoju. A skupaj z Borutom Smrekarjem in Vesno Čopič ste še kar nekaj časa pripravljali predlog temeljite reforme slovenskega kulturnega sistema. Nekako utihnili ste. Kaj se je zgodilo s tem gradivom?

SRČ še vedno deluje, le precej razočarana trojka smo zaradi popolnega nezanimanja političnih strank in ministrstva za kulturo, ker nočejo spoznati, kako zelo nujne so spremembe kulturnega sistema. Ta je vse bolj nepregleden in neučinkovit; pa še krivičen in zaprt je, predvsem ko gre za vključevanje novih umetniških praks, drugačnih poslovnih modelov v produkciji kulture, sploh mladih in še posebno do prihajajočih novih generacij. Kulturni sistem bi moral postati zavezan sodobnemu pojmovanju in vlogi javnega interesa za umetnost in kulturo na vsej črti, od ključnih dokumentov, instrumentov in orodij, ki zahtevajo nov, času in demokraciji potreben pogled. Delujoči kulturni sistem je popolnoma nebogljen že pri odgovoru na vprašanje, kako mora biti vanj vključena stroka, torej ekspertiza, kako civilna družba in, seveda, kako politika.
 

Ampak komu to stanje očitno ustreza?

Neizpodbitno dejstvo je, da tak, »razštelan« kulturni sistem, kakršnega imamo, najbolj ustreza politiki oziroma vladajočim koalicijam.Zanimivo bo videti, kako bodo politične stranke pred bližnjimi volitvami opredelile svoje vizije – bom povsem natančen: ne samo o splošnem govorjenju o zagotavljanju, pač pa o drugačnem procesiranju javnega interesa za umetnost in kulturo.