Catherine Velika

Catherine Deneuve je na festivalu v Benetkah prejela zlatega leva za življenjsko delo.
Fotografija: V filmu La chamade, posnetem po romanu Utrip srca Françoise Sagan. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
V filmu La chamade, posnetem po romanu Utrip srca Françoise Sagan. FOTO: Reuters

Lepota Catherine Deneuve je večna. Njen obraz je kot filmsko platno, nanj lahko projiciramo svoje želje in čustva, tudi tista najbolj skrita. Je ledeno hladna plavolaska, za katero režiserji verjamejo, da skriva ognjenike poželenja.

Ni dolgo nazaj, ko sem spet gledala Cherbourške dežnike, ki jih je leta 1964 posnel režiser Jacques Demy. V filmu, v katerem so tako žive barve, kot da bi jih sanjal Almodóvar, igralci vse dialoge odpojejo, zato so ljubezenske scene še bolj romantične. Catherine Deneuve je bila takrat, ko je igrala v njem, stara komaj dvajset let. To je zgodba o fantu in dekletu, ki se zaljubita, ona zanosi, on gre v vojsko v Alžirijo, potem se ona poroči z drugim in on z drugo. Vsak od njiju ima svoje življenje. V zadnji sceni, v kateri sneži, se glavna junaka spet srečata na bencinski črpalki, scena ni žalostna, a gledalcu zlomi srce. Kako je možno, da je vsa ljubezen še vedno tu, a je ni več?

Legenda pravi, da so tudi moški iz kina odhajali objokani. Za to vlogo je dobila zlato palmo. V intervjujih je rada povedala, da brez Demyja nikoli ne bi postala igralka, saj je bila zelo sramežljiva, on pa je verjel vanjo. »Ko si mlad, je pomembno, da spoznavaš zanimive in nadarjene osebnosti, ki ti dajo moč.«

Najbolj zaželena lepotica dneva

Že naslednje leto jo je k sodelovanju povabil Roman Polanski. Film Odvratnost je neprijeten in klavstrofobičen, nekakšna uvertura v Podnajemnika, ki ga je posnel deset let kasneje. To je zgodba o mladi lepi ženski, ki čez poletje ostane sama v stanovanju, v katerem počasi razpada pečeni zajec in v katerem se začnejo kopičiti trupla moških, ki jih ubije, ker si jo poželijo. Polanski je zanj prejel berlinskega srebrnega medveda.

V filmu Lepotica dneva
FOTO: AFP
V filmu Lepotica dneva FOTO: AFP

Že na začetku kariere je bilo jasno, da jo zanimajo nenavadni filmi in nenavadni režiserji. Zgodbe o tem, da moški ne morejo več ukrotiti ženske, ker je njen notranji svet – zunanjega je imel v oblasti on – močnejši od realnosti. V teh dneh sem si ogledala kar nekaj posnetkov njenih starih intervjujev, v enem s svojim angelskim obrazom pove: »Moje obsesije so zasebne, moje strasti so znane.«

Kot da bi jo slišal, jo je leta 1967 k sodelovanju povabil španski mojster Luis Buñuel. Lepotica dneva še danes buri duhove, saj govori o Séverine, mazohistični meščanski ženski, ki želi izplavati iz dolgočasnega zakona z erotičnimi sanjarijami, a potem se odloči za skrivno življenje – popoldne dela v bordelu in postane najbolj zaželena lepotica dneva. Buñuel se je moral zaradi cenzure odpovedati nekaterim prizorom, a bistvo je ostalo. V bordel zahaja tudi debelušen Azijec. S sabo vedno prinese skrinjico, v kateri nekaj brenči, in ko jo odpre in dekletom pokaže, kaj je v njej – gledalec tega ne vidi –, vse od groze otrpnejo, le Séverine pokaže precej zanimanja in skupaj z njim in skrinjico izgine v sobo. Kaj je bilo v njej, so vedno spraševali Buñuela, še posebej je to zanimalo ženske. In on jim je vedno odgovarjal: »Kar hočete.« In res. To je film o seksualnih fantazijah, o nezavednem, o nadrealističnem, o domišljiji in njeni moči. Zmagal je na beneškem filmskem festivalu.

Nisem sofisticiran človek. Sem divjakinja

Dve leti kasneje sta spet sodelovala. Tristana je njena najboljša vloga, so prepričani filmofili. Buñuel je bil takrat že precej naglušen, in kot je pripovedovala Catherine Deneuve, ni veliko komuniciral z igralci, a vendar so ustvarili prav takšne like, kot si jih je želel. To je zgodba o mladi lepotici, ki jo po mamini smrti posvoji starejši moški in si jo vzgoji za ljubico, dokler ne sreča fanta in z njim pobegne. Potem zboli, odrežejo ji nogo, zapusti ljubimca in se vrne k pokvarjenemu starcu, močnejša, kot je kdaj bila. Zgodba o Francovi diktaturi in diktaturi ženske želje. Pred nekaj leti, ko je izšel roman Ni je več Gillian Flynn, v katerem je glavna junakinja manipulativna morilka, so literarni svet preplavile tako imenovane antijunakinje, ki niso skrbne, ljubeče, ubogljive žrtve, kot so to ponavadi ženske v umetnosti, ampak so vse kaj drugega. A liki, ki jih je v 60. letih odigrala Catherine Deneuve, so bil že takrat takšni.

Na canskem filmskem festivalu. FOTO: Stephane Mahe/Reuters Pictures
Na canskem filmskem festivalu. FOTO: Stephane Mahe/Reuters Pictures

Oblečena v brezčasen suknjič Yvesa Saint Laurenta, čigar muza je bila, in s hladnim nedostopnim nasmeškom v nekem intervjuju pove: »Nisem sofisticiran človek. Samo videti sem tako. Nisem nekdo, ki bi ga zanimal status v družbi. Sem divjakinja.«

Za film Zadnji metro režiserja Françoisa Truffauta je prejela cezarja za glavno žensko vlogo. S Truffautom sta bila ljubimca. Rekel je, da je v njej nekaj, kar se želi predati, a vendar ne dovoli, da ji začnemo odpenjati gumbe na obleki.

Njene ljubezenske zgodbe so znane, od kratke zveze z Rogerjem Vadimom, s katerim ima sina, do Marcella Mastroiannija, ki je oče njene hčere, in kot rada pove, njena največja ljubezen. Poročena je bila z britanskim fotografom Davidom Baileyjem; ko sta se ločila, je povedala, da se ji zdi zakonska zveza zastarela institucija. »Ljubim moške, vendar imam najraje svobodo in neodvisnost. In vedno rada tvegam. Bolje je narediti napako kot obžalovati, da nečesa nisi storil. To, kar si želim, je ljubiti in živeti.«

Obožuje stvari, ki izginjajo

Leta 1983 je ob Davidu Bowieju in Susan Sarandon nastopila v vampirskem filmu Lakota režiserja Tonyja Scotta. »Rada imam zgodbe o vampirjih, tako erotični so.« Leta 1992 je v tako žalostnem filmu Indokina odigrala lastnico plantaže, ki se zaljubi v mlajšega vojaka, in bila nominirana za oskarja. Sledilo je še kar nekaj uspešnic, od muzikala 8 žensk do filma Resnica, v katerem je zaigrala skupaj z Juliette Binoche.

Stara je 78 let. Obožuje kino. Obožuje kajenje. Stvari, ki izginjajo.

Leta 2018 je dvignila prah, ko je skupaj še z nekaterimi znanimi Francozinjami podpisala javno pismo, ki je bilo objavljeno v Le Mondu, v njem pa so zapisale, da je lepo, če moški zapeljujejo ženske, in gibanje #jaztudi označile za gonjo proti moškim, ki je za sabo povleklo tudi pretirano puritanstvo in svetohlinstvo. »Kot ženske se ne prepoznavamo v takem feminizmu.« Pismo je doživelo kritike in ogorčenje. Catherine Deneuve je kasneje razložila, da se je pod pismo podpisala, ker ima rada svobodo in ne mara tega, da si vsakdo pridružuje pravico, da sodi in obsoja. Opravičila pa se je, če je prizadela žrtve spolnih zlorab. V časniku Liberation je zapisala, da ji je žal, če je užalila žrtve teh »ostudnih dejanj«.

                                                                               * * *

Njena najljubša zgodovinska osebnost je George Sand. Njena največja ljubezen je narava. Če bi lahko kaj spremenila pri sebi, bi bila to prihodnost. Njen največji dosežek je divji in čudoviti vrt. Če bi se po smrti še enkrat vrnila na zemljo, bi bila limonovec. Kaj je najbolj privlačna stvar pri moškem? »Biti mora inteligenten, šarmanten, imeti mora dober smisel za humor in biti mora prijazen in dober. Te stvari se mi zdijo najbolj privlačne pri moških in pri ženskah.«

Preberite še:

Komentarji: