V nadaljevanju preberite: 

(Neo)kolonializem je kompleksen pristop, ključna je perspektiva, kdo gleda kam, od kod. Boubacar Boris Diop zre proti Franciji precej srepo, medtem ko razmišlja, kako brezizhodno je zapečatila usodo nekdanjih kolonij. V prizadevanjih predsednika Emmanuela Macrona, da bi za nazaj popravil, kar bode v oči, pa tudi vidi več leporečnosti kot iskrenosti ... A čas teče naprej, ne nujno nekdanjim velikanom v prid.

Pisatelj, novinar in založnik Boubacar Boris Diop je avtor izjemno pretresljive in svetovno odmevne knjige o ruandskem genocidu Murambi, knjiga o okostjih, ki je v prevodu Marjete Novak Kajzer izšla pri založbi /*cf. Pred nekaj leti je za Delovo zunanjepolitično redakcijo pisal pronicljive kolumne o Afriki, zdaj končuje nov roman, kot direktor založbe EJO pa si prizadeva za izdajanje literature v nacionalnih afriških jezikih, denimo v wolofu. Kakor pravi, deluje založniško na dolgi rok, za prihodnost, četudi je sprva bralcev manj, kot si je želeti. A ne more biti cilj komercialni uspeh, denar, v življenju je treba meriti precej plemeniteje.
Z Boubacarjem Borisom Diopom sva se med Ljubljano in Dakarjem, ki ga od začetka pandemije skorajda ni zapustil, povezala prek zooma, in se pogovarjala v francoščini, v kateri »vedno pišem, govorim pa navadno ne«. Njegov notranji svet je docela senegalski, v Franciji, do katere je nadvse kritičen, se ni nikoli izobraževal, in tudi o zunanjem svetu verjame, da se vse vrti okrog jezika, začne in konča z njim, politično prav tako.