Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Glasba sama od sebe ne izvede političnega dejanja

Oktobra sta v Ljubljano po večletnih prizadevanjih dospela vodilna ameriška muzikologa Martha Feldman in Seth Brodsky.
Dr. Martha Feldman in dr. Seth Brodsky FOTO:  Jože Suhadolnik
Dr. Martha Feldman in dr. Seth Brodsky FOTO:  Jože Suhadolnik
Ivana Maričić
24. 12. 2023 | 06:00
25:02

V nadaljevanju preberite:

Predavatelja na Univerzi v Chicagu se muzikoloških vprašanj lotevata nekonvencionalno, v prvi vrsti s spajanjem pojmovnika za mišljenje vsega glasbenega s koncepti, uvoženimi iz drugih akademskih disciplin.

Od kod ta nenadna potreba muzikologije, da bi se pogosteje vključila v javni diskurz?

Feldman: Prej omenjeni slonokoščeni stolp, v katerega smo se muzikologi nekoč zapirali, ne drži več vseh niti v rokah, če jih je sploh kdaj. Zaradi nenehnih finančnih pritiskov, porasta dvoma o veljavi in pomembnosti humanistike ter hitrega rahljanja njenega ugleda se ta danes sooča s številnimi izzivi, lahko bi rekli tudi grožnjami. Bivanje in delovanje v oddaljenih varovanih utrdbah ni več dopustno, če je sploh kdaj bilo. Odpiranje navzven pa ni zgolj posledica želje po ponovni legitimizaciji humanistike, temveč tudi odgovor na radikalno drugačne potrebe mlajše generacije. Ta namreč od starejših kolegov zahteva, da uveljavijo svoje družbeno poslanstvo, del česar pa je tudi vključevanje v javno razpravo.

Brodsky: Z muzikologijo sem se prvič srečal v člankih nedavno preminulega titana ameriške muzikologije Richarda Taruskina. Za New York Times ni prispeval le življenjepisov skladateljev, temveč jih je skušal razumeti znotraj konkretnega družbenega konteksta. O Šostakoviču je, denimo, pisal kot o disidentu, glasniku ljudstva pod obleganjem takratne oblasti, njegove simfonije pa naj bi vsebovale skrita, kodirana sporočila. Združil je torej analizo politične klime takratne Sovjetske zveze z analizo njegove glasbe, kar me je povsem prevzelo. Tovrstni prispevki v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so simbolizirali določeno spoštovanje in institucionalno moč humanistike in novinarstva v Združenih državah. Vendar pa njun status danes ni več enak, pojav tako imenovane »javne muzikologije« pa je odziv na novonastalo situacijo.

Ne gre torej za to, da muzikologija nikoli ne bi bila del javnega diskurza, temveč za to, da sta novinarstvo in humanistika izgubila prestiž in veljavo. S tem pa se je porodila potreba po doseganju tudi širšega občinstva.

 

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine