Izpit iz eksistencializma

Dober je tale Jackson Pollock, mar ne? Dekle, ki jo Allan Felix (Woody Allen) nagovori v filmu Zaigraj še enkrat, Sam (Play it again, Sam), nepremično stoji pred delom velikega umetnika. »Res je,« odgovori z monotonim glasom, iz katerega je čutiti neizprosno depresijo. »Kaj vidiš v njem?« nadaljuje Felix, ki nič več ne gleda v sliko. »Potrditev negativnosti univerzuma,« odgovori dekle z nespremenjenim glasom. »Odurno osamljeno praznino obstoja. Ničnost. Prisilo nad človekom, da živi v neplodni, brezbožni večnosti kot droben plamen, ki migota v neizmerni praznini, izpolnjeni z ničimer drugim kot s smetmi, grozo in ponižanji, iz česar nastaja nekoristno temni plašč v črnem kozmosu absurda.« »Kaj počneš v soboto zvečer?« se Allan Felix še naprej vsiljuje dekletu. Ta pa, kot da bi uživala ...