Mrhovinarji nad Evropo

Kako je mogoče, da je za 326-milijonsko Ameriko milijon in pol priseljencev na leto potreba, za 510-milijonsko EU pa je dober milijon priseljencev v treh letih največji varnostni problem?
Fotografija: Zadnji Trumpov poskus doseganja razkola znotraj EU je bil ukrep odpovedi zgodovinskega dogovora z Iranom in uvedba sankcij vsem, tudi zaveznikom, ki se ne bi podredili njegovemu ukazu, zoper katerega ni ugovora. FOTO AP
Odpri galerijo
Zadnji Trumpov poskus doseganja razkola znotraj EU je bil ukrep odpovedi zgodovinskega dogovora z Iranom in uvedba sankcij vsem, tudi zaveznikom, ki se ne bi podredili njegovemu ukazu, zoper katerega ni ugovora. FOTO AP

Združene države Amerike so od začetka sedemdesetih vsako leto sprejele v povprečju skoraj milijon priseljencev. Samo v zadnjih dveh letih se je kljub drugačnim napovedim ameriškega predsednika priselilo skoraj tri milijone ljudi, skupno število priseljencev v ZDA pa je naraslo na 44 milijonov in predstavljajo 13,5 odstotka celotnega prebivalstva ZDA, ki ima od letos 326 milijonov prebivalcev. Povečan prihod priseljencev sovpada s padanjem stopnje brezposelnosti, ki se v ZDA zdaj spušča pod štiri odstotke, torej na raven polne zaposlenosti prebivalstva.

Evropa je imela še ob začetku 20. stoletja več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva, od lani pa v njej živi že manj kot šest odstotkov človeštva. Za povrh je v veliki večini držav EU brezposelnost izjemno nizka, v povprečju v EU znaša vsega 7,1 odstotka. V Nemčiji kot vodilni sili EU pa je stopnja brezposelnosti letos marca padla na 3,4 odstotka, kar je stopnja, ki že ogroža stabilnost gospodarstva.

Medtem ko je v ZDA priseljenstvo zgodovinski temelj države in še vedno aktualna demografska in zlasti gospodarska nuja, je za EU priseljenstvo nerešljiv problem, saj jo vsak dan politično pretresa in ogroža v temeljih ter ustvarja vsaj ta hip nerešljive spore med državami.

Kdor išče raj na zemlji, 
ga v EU ne bo našel

Kako je mogoče, da je za 326-milijonsko Ameriko milijon in pol priseljencev na leto potreba in korist, za 510-milijonsko EU pa je dober milijon priseljencev v treh letih največji varnostni problem in grožnja evropski civilizaciji? Odgovor je lahko nenavadno preprost; Amerika je država in v zadevah varovanja meja in urejanja priseljenstva lahko deluje kot država, EU pa ni država in ne more delovati kot država. Za veliko večino vseh drugih znanih pojasnil pa se skrivajo ideološke floskule za ceneno zavajanje ali strašenje ljudi za dosego kratkoročnih političnih ciljev, bodisi skrajno levih bodisi skrajno desnih politikov, ki se namesto z dejstvi raje ukvarjajo drug z drugim. Ni naključje, da EU nasprotujejo tako skrajno desne kot tudi skrajno leve politične sile v Evropi.

V Evropi smo nekoč zmogli udejanjati modrosti mož, kakršen je bil Jean Monnet, ki je videl dlje od vaških plotov. »V Evropi ne bo miru, če se bodo države vrnile h konceptom nacionalne suverenosti, k politikam prestiža in ekonomskega protekcionizma. Evropske države so prešibke, da bi vsaka zase svojim prebivalcem zagotavljale blaginjo in razvoj.«



Prav na tej podlagi je Monnet predlagal oblikovanje evropske zveze, ki bo ekonomska celota. EU je kljub krizi, uvoženi iz Amerike leta 2008, živela najuspešnejše desetletje, odkar obstaja, se utrdila kot drugo najmočnejše gospodarstvo sveta (s preostalimi državami Evrope je prvi trg sveta), prestala politične pretrese migrantske krize in brexita in bo morda preživela tudi izzive protekcionistične politike ZDA. Morda pa ne.

EU je nepopolna in je polna birokratskih zablod, a kdor išče raj na zemlji, ga tu ne bo našel. Namesto Monneta imamo danes Viktorja Orbána, ta hip najpopularnejšega evropskega politika, še zlasti med volivci nekdanjih komunističnih držav, kar ni naključje. Najprej zato, ker se v mentaliteti ljudi teh držav avtoritarnost ohranja kot vrednota, drugič pa zato, ker je Orbán v primerjavi s posebnežem, predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem, ki menda vodi EU, kot rock zvezda v primerjavi z obrabljenim gramofonom.

Grde besede, grozeči tviti 
in pritisk na gumb

Orbán pravi takole: »Ne mislim, da nam naše članstvo v EU ne dovoljuje gradnje neliberalne države, vzpostavljene na nacionalnih temeljih.« S tem zagovarja natanko tisto, pred čimer je Monnet svaril. Predsednika Rusije in ZDA, Vladimir Putin in Donald Trump, ne moreta biti srečnejša, kot če vidita rasti vpliv nasprotnikov EU in obet novega nastanka nacionalnih držav.

Temu lahko hitro sledi ukinitev schengna in obnova nacionalnih meja zaradi »boljše zaščite« pred priseljenci, nazadnje pa še odprava evra in vrnitev nacionalnih valut, ki dopuščajo igranje z inflacijo in tlakujejo pot v dolžniško odvisnost. Viktor Orbán seveda ni osamljen, povsem enako mislijo mnogi, od Marine Le Pen v Franciji pa obeh zmagovitih politikov v Italiji, Mattea Salvinija in Luigija Di Maia, do skrajne desnice v Nemčiji in na Nizozemskem, predvsem pa skoraj vse nacionalno desne stranke nekdanjih komunističnih držav.

Medtem ko ruski predsednik odkrito podpira skrajno desne protievropske politike, se ameriški predsednik pretresanja EU loteva strateško. V prvem večjem intervjuju, ki ga je dal za marčevsko številko Playboya leta 1990, je Trump orisal svoje gospodarske poglede: »Obdavčil bi vsak mercedes, ki se privali k nam, in vse japonske izdelke, in potem bi imeli še boljše zaveznike.« Zato zdaj v goreči želji, da z vsemi sredstvi izniči velik primanjkljaj v menjavi Amerike z EU – gre za skoraj 120 milijard dolarjev –, ni ukrepal v smeri domačih spodbud za večji izvoz, ampak je posegel po zamisli iz bizantinske ekonomije; namesto da se pogajam z vsemi (evropsko komisijo), bom raje spodbudil razdor med politično že tako trhlo EU, se pogajal z vsako državo posebej in vsaki vsilil svoje pogoje.

Trump vse to dosledno in predvidljivo počne že od prvega dne in z domala vsakodnevnimi grožnjami drži svet v nenehni napetosti, kakršne ne poznamo že vse od vročih dni hladne vojne. Silvio Berlusconi je iskreno priznal: »Prestrašim se vsakokrat, ko severnokorejski diktator reče kaj grdega o Ameriki ali Trumpu, ta pa odgovori z grozečimi tviti, en dan se bo razkačil in stisnil tisti gumb ...«

Zadnji Trumpov poskus doseganja razkola znotraj EU je bil ukrep odpovedi zgodovinskega dogovora z Iranom in uvedba sankcij vsem, tudi zaveznikom, ki se ne bi podredili njegovemu ukazu, zoper katerega ni ugovora. Nekoč je bil antični Rim, zdaj je Washington, od koder prihaja novodobni Roma locuta, causa finita, Rim je spregovoril in pravda je končana.

Amerika vse bolj spominja na nekdanjo sovjetsko dominacijo nad vzhodnim blokom, Bela hiša pa na centralni komite, ki s podpisovanjem aktov določa usodo milijonov ljudi. Iran je bil navidezni cilj, prava tarča je EU. Enotnost EU se je za hip zamajala, a je vsaj za zdaj vzdržala.

Podobno velja za Trumpovo odločitev o selitvi ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, kjer enotnost EU ni vzdržala v celoti in se je slovesnosti, ki jo je spremljal krvav obračun izraelske vojske s palestinskimi protestniki, udeležilo četvero članic EU, preostale pa ne. Upati je, da gre za izjemo, ki potrjuje pravilo. Če ne, bodo svoje delo opravili mrhovinarji nad Evropo, tisti ptiči, o katerih je bistvo izpovedal že Plutarh: »Mrhovinarji so najpravičnejši med pticami, nikoli ne napadejo niti najmanjšega živega bitja.« Samo pospravijo, kar je razpadlo.

Več iz te teme:

Komentarji: