Potapljač v psihologijo slehernika
Marko Sosič je bil v prvi vrsti gledališčnik in filmski režiser, a je v matični domovini veliko bolj poznan kot romanopisec.
Odpri galerijo
Marko Sosič (1958–2021). FOTO: Jože Suhadolnik
To pa je res hud udarec za slovensko kulturo, je pretresena pripomnila žena, ko sem ji povedal, da sem na facebooku zasledil objavo urednika in prevajalca Aleša Bergerja, s katero se je poslovil od prijatelja Marka Sosiča. Čeprav je Berger vse prej kot kdo, ki širi lažne novice, zapisu na njegovi časovnici nisem mogel (ali želel) verjeti. Zato sem šel pregledat še spletno izdajo Primorskega dnevnika, ta pa je žalostno vest potrdila.
Nekateri so prepričani, da nas bližnji zapustijo tedaj, ko je za to pravi trenutek. S tako mislijo se je lažje tolažiti, ko odide nekdo, ki je že prehodil življenjsko pot in dosegel svoj cilj, predvsem pa visoko in častitljivo starost. Kot so zapisali svojci v osmrtnici, ki jo je preteklo nedeljo objavil Primorski dnevnik, je Marko iz naše bližine odšel poln idej in načrtov. Naj povem, da edini slovenski dnevnik v zamejstvu in zdomstvu osmrtnice in sožalja objavlja na italijanski način, torej v navpičnih stolpičih. Redkokdaj se zgodi, da je takim objavam v dnevniku namenjena več kot ena stran. Tokrat se je zgodilo, saj so samo izrazi sožalja Markovim svojcem zapolnili skoraj tri četrtine strani.
Ni prezgodaj, da bi govoril ali pisal o tem, kaj bi bilo Marku všeč. Prav gotovo bi bil vesel, ko bi vedel, koliko besed mu namenjamo tisti, ki smo ga poznali. Čeprav je bil v prvi vrsti gledališčnik in filmski režiser, je književnosti posvetil vsaj polovico svojega ustvarjalnega opusa. Kljub temu da je v matični domovini veliko bolj poznan kot romanopisec, je poklicno kariero začel kot radijski režiser v rodnem mestu, in sicer v prostorih deželnega sedeža Rai za Furlanijo - Julijsko krajino, kjer poleg italijanskih delujeta tudi slovenska novinarska in programska redakcija. Režiral je cel kup radijskih iger in raznovrstnih oddaj. Dejansko je bil Marko v začetku devetdesetih (a tudi kasneje) tisti, ki so ga poklicali in mu zaupali, ko je bilo treba kakšno stvar narediti profesionalno, denimo promocijske filme ali odrske produkcije ob pomembnejših zgodovinskih obletnicah.
Po maturi na nekdanji trgovski akademiji, danes Izobraževalnem zavodu Žiga Zoisa v Trstu, je odšel v Zagreb študirat režijo. Prve izkušnje na odrskih deskah je sicer pridobil v svojem kraju, najprej na podstrešju domače hiše, kjer je s prijatelji uprizarjal karikature svetih maš in podobne obrede, nato pa v dvorani Prosvetnega doma na Opčinah. V začetku sedemdesetih se je pridružil Slovenskemu amaterskemu gledališču (SAG), nekakšni samoupravni, predvsem pa – kot se je za tiste čase spodobilo – kritični skupini mladih, s katero se je kasneje sicer razšel. Večkrat je povedal, da se ni vpisal na AGRFT v Ljubljano, ker se je želel distancirati od Tržačanov, ki so za študij izbrali slovensko prestolnico.
Domnevamo lahko, da so za to tičali razlogi tudi drugje, nakazal jih je predvsem v romanih in zbirkah kratkih zgodb na temo nekdanje Jugoslavije. Del njegove družine po materini strani se je namreč v času fašizma preselil v tedanjo Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, njihovi potomci pa so po razpadu Jugoslavije iskali pomoč in zatočišče pri sorodnikih v Italiji. Temo je večkrat obdelal, nazadnje v romanu Kruh, prah, v katerem je opisal pot po zahodni Srbiji in vzhodni Bosni. Njegovo najbolj pretresljivo pričevanje iz tega časa in prostora pa se imenuje Safari Sarajevo. Motiv zanj mu je zaupal že dolgo pokojni znanec, ki je bil v Trstu konec preteklega stoletja zaposlen v gradbeništvu. Kot še danes so ga že tedaj obvladovali srbski priseljenci. Znanec je več kot očitno prišel v stik z napačnimi ljudmi, ti pa so izkoristili njegovo krhkost in ga nekega dne povabili v oblegano prestolnico Bosne in Hercegovine, kjer je za plačilo, predvsem pa povsem nekaznovano streljal na civiliste. Izkušnja je na njem pustila trajne posledice, pokopala ga je mešanica duševne bolezni in alkoholizma.
Sosič se je v svojem literarnem opusu rad posvečal marginaliziranim družbenim skupinam. V romanesknem prvencu Balerina, balerina, za katerega je leta 1998 prejel tržaško literarno nagrado vstajenje, je kot prvi slovenski pisec nasploh zgodbo povedal s pomočjo nezanesljivega pripovedovalca, in sicer dekleta z motnjami v duševnem razvoju. Njegov naslednji roman Tito, amor mijo pa prikazuje pogled na sicer večjezično, a hkrati povsem ločeno stvarnost obmejnega kraja v drugi polovici šestdesetih preteklega stoletja skozi prizmo desetletnega dečka, ki mu je družina postavila stroge zapovedi oziroma omejitve. Svoji naivnosti navkljub (ali prav zaradi te) se pripovedovalec, ki je hkrati tudi fokalizator zgodbe, odloči za neposlušnost in išče priložnosti za pobeg iz svojega malega sveta. Zamejenosti v domači mikrokozmos ne presega le z druženjem z Italijanom, za katerega so mu doma rekli, da je prav gotovo fašist, ampak tudi s poskusi iskanja stika s pokojnimi v onstranstvu.
Čeprav so bili Sosičevi motivi večkrat mračni (svetlo izjemo predstavljajo drevesa, ki se zelo velikokrat pojavljajo v njegovi prozi), je bil Marko Sosič družaben človek. Na literarnih večerih oziroma srečanjih z dijaki je rad pripovedoval o svojih pisateljskih ritualih. Najprej jutranji sprehod, nato pisanje, po kosilu spet pisanje, zvečer pa »prost izhod«. Ob besedilih je torej garal po več ur na dan, in to v uradnih ali neuradnih literarnih rezidencah. Pred nekaj leti se je dlje časa zadržal v Parizu, od koder je za Primorski dnevnik pisal nekakšne bivanjske vtise. Najraje je sicer imel Istro, hkrati pa mu niso bili všeč kraji, ki niso premogli gostilne. Ne da bi ga mučno celodnevno pisanje tako izčrpalo, da bi čutil potrebo po napoju z alkoholnimi pijačami, ampak predvsem zaradi potrebe po človeški družbi in izmenjavi idej, čeprav preprostih in vsakodnevnih.
Pisatelj je Marko Sosič postal ne samo zato, ker se je v srednji šoli kaj hitro zavedel, da mu predmeti, ki obravnavajo književnost, veliko bolj ležijo od družboslovnih ali tehničnih, niti zato, ker se je lahko kalil ob dveh odličnih mentoricah (Zori Tavčar in Ivanki Hergold), ampak predvsem, ker je v sebi ohranil neko prvinskost, skorajda naivnost, ki zaznamuje malodane vse like iz njegovih romanov. Naj bo to balerina, desetletni šolar, begunski otrok ali negovalka iz nekdanje Jugoslavije. Znal se je potopiti v psihologijo vsakogar. Ob tem je kot človek ohranjal določeno mero skrivnostnosti. Vedno si imel občutek, da ni povedal vsega, kar je nameraval.
Zaradi odraščanja v manjšinskem okolju je Sosič odlično poznal pojem zapostavljenosti oziroma drugorazrednosti in ga zato zelo rad upodabljal v svojih delih. Za Slovenca, ki se je rodil na Tržaškem, namreč ni težko razumeti, kako se počuti nekdo, ki ga v Sežani, Postojni ali Ljubljani ozmerjajo s čefurjem. Dovolj pa je, da se zmerjalec premakne za nekaj desetin kilometrov in se bo takoj znašel na nepravi strani oziroma v podrejenem položaju.
Verjetno je surov odnos med domačinom in prišlekom najbolje upodobil v svojem edinem celovečernem filmu Komedija solz iz leta 2016. Oksimoronični naslovi pri njem niso bili redkost, gledališko delo o tržaških plezalcih Emiliu Comiciju, Enzu Cozzolinu in Tiziani Weiss je denimo poimenoval kar Grozljiva lepota. V Komediji solz je podan skrajno problematičen odnos med starim, samskim, osamljenim, predvsem pa zagrenjenim Tržačanom slovenske narodnosti, ki ga na domu redno oskrbuje negovalka iz matične domovine, za katero se naposled izkaže, da je balkanskih korenin. Čeprav negovanec velikokrat žali prišleke, je ne spravi ob živce, še več, na trenutke je videti, da jima bo uspelo prebiti led, ki ju ločuje, a se to vendarle ne zgodi. Upodobitev očitno ni daleč od resnice, ki jo poznamo dandanes, ko vse bolj živimo v paralelnih svetovih in se za silo še vedno nekako toleriramo.
Poleti 2017 sva se z ženo podala na krajšo turo nedaleč od Trsta, v dolino Glinščice, znano po plezalnih stenah, kjer se na nadmorski višini 343 metrov v vrtoglav prepad proži manjši kamniti pomol. Na njem je postavljeno spominsko obeležje že prej omenjenemu alpinistu Emiliu Comiciju. Utrujena od vzpona sva na vetru močno izpostavljenem mestu vseeno našla čas, da sva posnela selfi in mu ga poslala s pripisom, da sva prišla zasledovat grozljivo lepoto. Ob takih priložnostih so bili njegovi odgovori kratki in jedrnati, v slogu »objem obema«, »hvala«, »prisrčen pozdrav«, »se vidimo« in podobno. Nikoli ni brez potrebe dolgovezil. Se je pa zato rad razgovoril v družbi. Žal zaradi njegovega preranega odhoda to ne bo več mogoče. Verjamem, da nas bodo namesto njega poslej še naprej nagovarjala njegova knjižna, gledališka in filmska dela.
Nekateri so prepričani, da nas bližnji zapustijo tedaj, ko je za to pravi trenutek. S tako mislijo se je lažje tolažiti, ko odide nekdo, ki je že prehodil življenjsko pot in dosegel svoj cilj, predvsem pa visoko in častitljivo starost. Kot so zapisali svojci v osmrtnici, ki jo je preteklo nedeljo objavil Primorski dnevnik, je Marko iz naše bližine odšel poln idej in načrtov. Naj povem, da edini slovenski dnevnik v zamejstvu in zdomstvu osmrtnice in sožalja objavlja na italijanski način, torej v navpičnih stolpičih. Redkokdaj se zgodi, da je takim objavam v dnevniku namenjena več kot ena stran. Tokrat se je zgodilo, saj so samo izrazi sožalja Markovim svojcem zapolnili skoraj tri četrtine strani.
Ni prezgodaj, da bi govoril ali pisal o tem, kaj bi bilo Marku všeč. Prav gotovo bi bil vesel, ko bi vedel, koliko besed mu namenjamo tisti, ki smo ga poznali. Čeprav je bil v prvi vrsti gledališčnik in filmski režiser, je književnosti posvetil vsaj polovico svojega ustvarjalnega opusa. Kljub temu da je v matični domovini veliko bolj poznan kot romanopisec, je poklicno kariero začel kot radijski režiser v rodnem mestu, in sicer v prostorih deželnega sedeža Rai za Furlanijo - Julijsko krajino, kjer poleg italijanskih delujeta tudi slovenska novinarska in programska redakcija. Režiral je cel kup radijskih iger in raznovrstnih oddaj. Dejansko je bil Marko v začetku devetdesetih (a tudi kasneje) tisti, ki so ga poklicali in mu zaupali, ko je bilo treba kakšno stvar narediti profesionalno, denimo promocijske filme ali odrske produkcije ob pomembnejših zgodovinskih obletnicah.
Po maturi na nekdanji trgovski akademiji, danes Izobraževalnem zavodu Žiga Zoisa v Trstu, je odšel v Zagreb študirat režijo. Prve izkušnje na odrskih deskah je sicer pridobil v svojem kraju, najprej na podstrešju domače hiše, kjer je s prijatelji uprizarjal karikature svetih maš in podobne obrede, nato pa v dvorani Prosvetnega doma na Opčinah. V začetku sedemdesetih se je pridružil Slovenskemu amaterskemu gledališču (SAG), nekakšni samoupravni, predvsem pa – kot se je za tiste čase spodobilo – kritični skupini mladih, s katero se je kasneje sicer razšel. Večkrat je povedal, da se ni vpisal na AGRFT v Ljubljano, ker se je želel distancirati od Tržačanov, ki so za študij izbrali slovensko prestolnico.
Domnevamo lahko, da so za to tičali razlogi tudi drugje, nakazal jih je predvsem v romanih in zbirkah kratkih zgodb na temo nekdanje Jugoslavije. Del njegove družine po materini strani se je namreč v času fašizma preselil v tedanjo Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, njihovi potomci pa so po razpadu Jugoslavije iskali pomoč in zatočišče pri sorodnikih v Italiji. Temo je večkrat obdelal, nazadnje v romanu Kruh, prah, v katerem je opisal pot po zahodni Srbiji in vzhodni Bosni. Njegovo najbolj pretresljivo pričevanje iz tega časa in prostora pa se imenuje Safari Sarajevo. Motiv zanj mu je zaupal že dolgo pokojni znanec, ki je bil v Trstu konec preteklega stoletja zaposlen v gradbeništvu. Kot še danes so ga že tedaj obvladovali srbski priseljenci. Znanec je več kot očitno prišel v stik z napačnimi ljudmi, ti pa so izkoristili njegovo krhkost in ga nekega dne povabili v oblegano prestolnico Bosne in Hercegovine, kjer je za plačilo, predvsem pa povsem nekaznovano streljal na civiliste. Izkušnja je na njem pustila trajne posledice, pokopala ga je mešanica duševne bolezni in alkoholizma.
Sosič se je v svojem literarnem opusu rad posvečal marginaliziranim družbenim skupinam. V romanesknem prvencu Balerina, balerina, za katerega je leta 1998 prejel tržaško literarno nagrado vstajenje, je kot prvi slovenski pisec nasploh zgodbo povedal s pomočjo nezanesljivega pripovedovalca, in sicer dekleta z motnjami v duševnem razvoju. Njegov naslednji roman Tito, amor mijo pa prikazuje pogled na sicer večjezično, a hkrati povsem ločeno stvarnost obmejnega kraja v drugi polovici šestdesetih preteklega stoletja skozi prizmo desetletnega dečka, ki mu je družina postavila stroge zapovedi oziroma omejitve. Svoji naivnosti navkljub (ali prav zaradi te) se pripovedovalec, ki je hkrati tudi fokalizator zgodbe, odloči za neposlušnost in išče priložnosti za pobeg iz svojega malega sveta. Zamejenosti v domači mikrokozmos ne presega le z druženjem z Italijanom, za katerega so mu doma rekli, da je prav gotovo fašist, ampak tudi s poskusi iskanja stika s pokojnimi v onstranstvu.
Čeprav so bili Sosičevi motivi večkrat mračni (svetlo izjemo predstavljajo drevesa, ki se zelo velikokrat pojavljajo v njegovi prozi), je bil Marko Sosič družaben človek. Na literarnih večerih oziroma srečanjih z dijaki je rad pripovedoval o svojih pisateljskih ritualih. Najprej jutranji sprehod, nato pisanje, po kosilu spet pisanje, zvečer pa »prost izhod«. Ob besedilih je torej garal po več ur na dan, in to v uradnih ali neuradnih literarnih rezidencah. Pred nekaj leti se je dlje časa zadržal v Parizu, od koder je za Primorski dnevnik pisal nekakšne bivanjske vtise. Najraje je sicer imel Istro, hkrati pa mu niso bili všeč kraji, ki niso premogli gostilne. Ne da bi ga mučno celodnevno pisanje tako izčrpalo, da bi čutil potrebo po napoju z alkoholnimi pijačami, ampak predvsem zaradi potrebe po človeški družbi in izmenjavi idej, čeprav preprostih in vsakodnevnih.
Pisatelj je Marko Sosič postal ne samo zato, ker se je v srednji šoli kaj hitro zavedel, da mu predmeti, ki obravnavajo književnost, veliko bolj ležijo od družboslovnih ali tehničnih, niti zato, ker se je lahko kalil ob dveh odličnih mentoricah (Zori Tavčar in Ivanki Hergold), ampak predvsem, ker je v sebi ohranil neko prvinskost, skorajda naivnost, ki zaznamuje malodane vse like iz njegovih romanov. Naj bo to balerina, desetletni šolar, begunski otrok ali negovalka iz nekdanje Jugoslavije. Znal se je potopiti v psihologijo vsakogar. Ob tem je kot človek ohranjal določeno mero skrivnostnosti. Vedno si imel občutek, da ni povedal vsega, kar je nameraval.
Čeprav so bili Sosičevi motivi večkrat mračni (svetlo izjemo predstavljajo drevesa, ki se zelo velikokrat pojavljajo v njegovi prozi), je bil Marko Sosič družaben človek. Na literarnih večerih oziroma srečanjih z dijaki je rad pripovedoval o svojih pisateljskih ritualih.
Zaradi odraščanja v manjšinskem okolju je Sosič odlično poznal pojem zapostavljenosti oziroma drugorazrednosti in ga zato zelo rad upodabljal v svojih delih. Za Slovenca, ki se je rodil na Tržaškem, namreč ni težko razumeti, kako se počuti nekdo, ki ga v Sežani, Postojni ali Ljubljani ozmerjajo s čefurjem. Dovolj pa je, da se zmerjalec premakne za nekaj desetin kilometrov in se bo takoj znašel na nepravi strani oziroma v podrejenem položaju.
Verjetno je surov odnos med domačinom in prišlekom najbolje upodobil v svojem edinem celovečernem filmu Komedija solz iz leta 2016. Oksimoronični naslovi pri njem niso bili redkost, gledališko delo o tržaških plezalcih Emiliu Comiciju, Enzu Cozzolinu in Tiziani Weiss je denimo poimenoval kar Grozljiva lepota. V Komediji solz je podan skrajno problematičen odnos med starim, samskim, osamljenim, predvsem pa zagrenjenim Tržačanom slovenske narodnosti, ki ga na domu redno oskrbuje negovalka iz matične domovine, za katero se naposled izkaže, da je balkanskih korenin. Čeprav negovanec velikokrat žali prišleke, je ne spravi ob živce, še več, na trenutke je videti, da jima bo uspelo prebiti led, ki ju ločuje, a se to vendarle ne zgodi. Upodobitev očitno ni daleč od resnice, ki jo poznamo dandanes, ko vse bolj živimo v paralelnih svetovih in se za silo še vedno nekako toleriramo.
Poleti 2017 sva se z ženo podala na krajšo turo nedaleč od Trsta, v dolino Glinščice, znano po plezalnih stenah, kjer se na nadmorski višini 343 metrov v vrtoglav prepad proži manjši kamniti pomol. Na njem je postavljeno spominsko obeležje že prej omenjenemu alpinistu Emiliu Comiciju. Utrujena od vzpona sva na vetru močno izpostavljenem mestu vseeno našla čas, da sva posnela selfi in mu ga poslala s pripisom, da sva prišla zasledovat grozljivo lepoto. Ob takih priložnostih so bili njegovi odgovori kratki in jedrnati, v slogu »objem obema«, »hvala«, »prisrčen pozdrav«, »se vidimo« in podobno. Nikoli ni brez potrebe dolgovezil. Se je pa zato rad razgovoril v družbi. Žal zaradi njegovega preranega odhoda to ne bo več mogoče. Verjamem, da nas bodo namesto njega poslej še naprej nagovarjala njegova knjižna, gledališka in filmska dela.
