V članku preberite:
Strah je seveda nekaj, kar se kritičnega misleca gotovo lahko polasti ob javni artikulaciji neke ideje. Toda ta strah za kritično misel ni usoden. Usoden je lahko strah, ki se nas polasti, še preden je kritična misel sploh imela priložnost, da se razvije. In okoliščine, v katerih živimo že skoraj tri leta, so tiste, ki so spodbujale in še spodbujajo prav takšen strah. Bolezen in vojna sta zagotovo fenomena, na katera se ljudje moramo najprej odzvati s strahom: strah je obrambni mehanizem. Toda kot tak se strah ne sproži po racionalnem premisleku, temveč nehote, nagonsko. Percepcija grožnje izzove ohromelost, beg ali boj. Hujša ko se zdi grožnja, bolj verjetno je, da nas bo strah paraliziral ‒ dobesedno ali v prenesenem pomenu. Strah ohromi telo, otopi pa tudi sposobnost za racionalno kritično mišljenje. Paraliza ni spodbudna za kritično mišljenje, a ravno tako to nista ne beg ne boj, če naj bo kritično mišljenje družbenotvorno in ne destruktivno. Prvi pogoj za kritično mišljenje je torej, da strah premagamo, kolikor je le mogoče, kajti kot pravi Giorgio Agamben: strah je slab svetovalec. In tudi če se zdi nemogoče znebiti vtisa, da je grožnja realna in velika, se je vsekakor treba nenehno spraševati, ali smo grožnjo locirali v pravem izvoru, kajti brez tega se bomo težko ustrezno zaščitili.
