Skok v leto 2022

V urah, ko je pet strank podpisovalo novo koalicijsko pogodbo, je zvezdniška družba slovenskega gospodarstva, Akrapovič d. d., sporočila, da bo izplačala celoten bilančni dobiček, kajti poslovno okolje naj bi postajalo preveč nepredvidljivo za reinvestiranje zaslužka. Zasluženi denar naj bi plasirali drugam. Nekam, kjer so zadeve bolj predvidljive.

Ni treba biti mojster branja med vrsticami, da razbereš, kaj muči mojstra proizvodnje izpušnih sistemov. Ker je v preddverju vladne koalicije tudi stranka, ki se imenuje Levica, obstaja strah, da bi se pogoji za kapital hudo poslabšali, davki bi šli v zrak, javni sektor bi se razbohotil, gospodarstvo pa bi vse to plačevalo in ob tem krvavelo.

Z desnega pola slovenske politike prihaja v angleščini napisan komentar, češ da sedanjo koalicijo podpira levica venezuelskega tipa, to pa naj bi bila resna grožnja ne le ekonomiji, temveč tudi demokraciji. No, kdor je bral zgodnja dela Janeza Janše, zbrana v knjigi Na svoji strani, bo ugotovil, da je bil sedanji voditelj slovenske desnice v svojih mladih letih konceptualno bližje leninističnemu robu levice, kot je danes Luka Mesec. Ameriška gospodarska zbornica, delujoča v Sloveniji, Levico v istem tednu vabi k dialogu. Levica pa AmChamu odgovarja, da ne namerava hoditi na raport k ameriškemu kapitalu, in ameriški gospodarski zbornici očita, da je sodelovala pri torpediranju zdravstvene reforme Baracka Obame. Drugi zvezdnik slovenskega kapitalizma, Ivo Boscarol, napoveduje, da bi morda dejavnost preselil.

Nervoza? Izsiljevanje kapitala? Sporočilo, da bo kapital spakiral kovčke, šparovčke in delovna mesta, če ne bo tako, kot pričakuje investitor? Nikakor. Kapital pač ima pravico, da gre tja, kjer se počuti dobro. In če se v okolju, ki industriji ultralahkih letal namenja solidne državne subvencije, ne počuti dovolj dobro, bo šel v kraje, kjer subvencij ni, so pa morda davki za odtenek nižji in je z gradbenimi dovoljenji manj težav.

Situacija je nervozna, razloga za paniko pa ni. Dokler kitajski kapital hrepeni po vstopu v Slovenijo, pred vrati pa so še južnoafriški, turški, japonski, nemški in še kakšni investitorji, je to znak, da globalni kapital Slovenijo jemlje za varno, prijetno, dovolj predvidljivo okolje. Ki pa ima, o tem ni dvoma, nekaj hib.

A hibe čuti tudi slovenski srednji sloj, delavstvo in mladina, ki delo išče v tujini.

Blaga nervoza pa bi bila lahko tudi dober katalizator družbenega dialoga. Natančneje, pogovora treh. Solidni razvojni preboji v Sloveniji so bili v zadnjih treh desetletjih možni le takrat, ko je tekel produktiven pogovor politike, dela in kapitala. Če bi leta 2022, ko naj bi se končal mandat prihajajoče vlade, ena od treh stranic družbenega dialoga triumfirala, bi bil to za celoto slab znak. Če zmagovalca družbene razprave in družbenih napetosti ne bo, bo to znak, da gre bolje skupnost kot celoti.
Zakaj v Slovenijo prihaja kitajski kapital? Med drugim zato, ker v Sloveniji obstaja kar nekaj visokokvalificiranih, kreativnih strokovnjakov. Vendar bo razvojni preboj možen, ko bo količina kreativnosti v skupnosti višja. Zato je v življenjskem interesu domačega kapitala, da iz šol in fakultet prihajajo mladi, ki jih bo razganjalo od kreativnosti. Če bi izobraževalni sistem zatrl še en program ostrega zategovanja pasu, kakršnega smo spoznali na začetku desetletja, kreativnosti prihajajočih generacij ne bo. Že na srednji rok programi zategovanja pasu ne morejo biti v interesu kapitala, ker bo zategovanje pasu zgolj zadavilo kreativne potenciale znanosti, kulture in izobraževanja.

Razcveta kreativnosti in razvojnega preboja ne bo niti, če bi obnovljeni politični razred poskušal uveljavljati premoč v odnosu do drugih družbenih podsistemov. Politični razred je oblast dobil za to, da v družbo vnaša pravila in skrbi, da se ta izvajajo, ne pa za to, da gospodarstvo in javni sektor jemlje kot vzvod za krepitev lastne moči. Preboj je možen le, če politični razred ne bo invazivno posegal v sfere, ki niso v opisu del in nalog politične oblasti.

In tretjič – dialog z (domačim) kapitalom, ki ga organizira politična oblast, bi moral biti tudi v interesu sindikatov. Kakorkoli obračamo, kitajski, japonski, turški, južnoafriški, nemški ali ameriški kapital bo manj sentimentalen od domačega.
Šarec je ob sestavljanju vlade pokazal, da je dovolj potrpežljiv. Enako potrpežljivost bi moral pokazati tudi, ko se bo loteval odnosov med sindikati in investitorji. Če enim in drugim ponudi perspektivo varnosti, vladavine prava, ki zagotavlja predvidljivost, in dvig družbene kreativnosti, bi mu lahko celo uspelo.