Storila bom vse, da bodo moji otroci izobraženi. To je moj boj za svobodo
Libanon je država z največ begunci na prebivalca na svetu. Neuradna številka je poldrugi milijon.
Odpri galerijo
Begunsko taborišče v bližini mesta Bar Elias na libanonsko-sirski meji. FOTO: Boštjan Videmšek
V Libanonu, državi z največ begunci na prebivalca na svetu, živi – po podatkih Organizacije Združenih narodov za begunce – nekaj manj kot milijon sirskih beguncev. Neuradno je število še bistveno višje, skoraj poldrugi milijon.
V improviziranem begunskem taborišču v bližini mesta Bar Elias na libanonsko-sirski meji so trije razcapani dečki brskali po smetnjakih z oznakami Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR). Toplo spomladansko sonce je imelo v rodovitni dolini Beka poletne učinke. Iz smetnjakov je zaudarjalo. A ne le iz smetnjakov. Nevzdržno je zaudarjalo tudi iz bližnjega, fekalij, pesticidov in plastike polnega potoka, ki teče ob robu enega izmed premnogih begunskih naselij v bližini sirske meje. Ta je za sirske begunce na libanonski strani zaprta že od leta 2015.
A begunci še vedno prihajajo.
Ženske, prav vse zakrite z rutami, so iz cistern natakale vodo. Ta je primerna le za umivanje, kopalnic pa v taborišču – ni. Pitno vodo morajo begunci kupovati, tako kot morajo kupovati tako rekoč vse. Od zdravstvenih storitev do hrane. Od prostora v »šotorih« do prostora za otroke v zasebnih libanonskih šolah – v javnih je prostor za begunske otroke omejen. Namenoma.
Libanon je namreč država z največ begunci na prebivalca na svetu. Drobna in politično ter demografsko izredno vnetljiva država, ki še zdaleč ni zacelila ran svoje državljanske vojne (1975–1990), trenutno uradno gosti nekaj manj kot milijon sirskih beguncev – tistih, ki so se registrirali pri UNHCR. Neuradno je število še bistveno višje, skoraj poldrugi milijon. To je skoraj tretjina celotnega prebivalstva. Če temu številu dodamo še drugo in tretjo generacijo palestinskih beguncev, potomcev staršev in starih staršev, ki so v Libanon zbežali po nastanku izraelske države pred sedemdesetimi leti, je deželo ceder mogoče razglasiti za begunsko državo. Za državo beguncev, ki se je s svojo neverjetno vzdržljivostjo in politično geometrijo čudežno izognila širitvi sirske vojne čez njene porozne in marsikod precej nejasne meje.
»Ne smemo domov … Tudi če bi želeli, se ne bi imeli kam vrniti. Naša hiša je bila poškodovana med bombardiranjem. Iz naše vasi je zbežala večina prebivalcev. Prišli so novi ljudje in se naselili v naše domove. Zdaj je tam mirno, a pričakali bi nas s puškami,« je v temačnem in zatohlem šotoru sredi taborišča povedala 38-letna Fadija al Jasin iz podeželja v bližini Homsa. Fadija je mati enajstih otrok. Osem se jih je rodilo v času vojne, pet v begunstvu. Najmlajša sta petmesečna dvojčka, deček in deklica, ki sta v naročju ene izmed starejših sester pridno »podirala kupčke«.
Fadija je z možem Mohamedom in otroki z doma zbežala pred petimi leti. Prvi dve leti so, kot številni begunski sotrpini, spali zunaj ali v zapuščenih zgradbah. V mesta jim libanonske oblasti v strahu pred ponovitvijo »palestinskega scenarija« – postavitev begunskih taborišč, ki bi postala stalna naselja ali celo manjša mesta – niso pustile. Družina al Jasin je hitro zapravila vse prihranke. Že po nekaj mesecih so si morali izposojati denar, da so lahko preživeli. In še danes, skoraj pet let kasneje, si ga. Po podatkih UNHCR je zadolženih devet izmed desetih beguncev. V mestih, ki so v bližini večjih begunskih taborišč – ta v Libanonu zaradi »palestinske zakonodaje« uradno sploh ne obstajajo – so zrasle številne posojilnice denarja.
»Lahek kredit« je mogoče dobiti kjer koli in kadar koli. Seveda na črno. Vojna ekonomija cveti. Mrhovinarstvo je v življenjski formi. To se še najbolje kaže v ceni, ki jo morajo za bivanje pod plahtami in brez kakršne koli infrastrukture – na zasebni zemlji, seveda – plačevati begunske družine: v povprečju med 80 in 100 evri na »šotor«. Za begunce je to ogromen znesek, še posebej ker je zelo težko najti delo. Država beguncem uradno sicer dovoljuje opravljati le fizična dela, večina ljudi na begu iz vojne v sosednji državi pa tako ali tako dela na črno. Delodajalci nočejo pogodb ali obveznosti. Ljudi, lačnih ljudi, ki so pripravljeni prijeti za kakršno koli delo pod kakršnimi koli pogoji, je ogromno. Na vsako delo – v kmetijstvu ali gradbeništvu – čaka več deset beguncev. Povprečna urna »postavka« je krepko nižja od enega evra. Tisoči in tisoči nikoli niso videli plačila. Mnoge so oropali in prevarali. Ljudje so popolnoma nezaščiteni. Trgovci in lastniki zasebnih klinik, kjer lahko begunci uporabijo »bone pomoči«, serijsko jemljejo provizije. Ljudje so vrženi na dno prehranjevalne verige (ne le) libanonskega gospodarstva. In bivanja.
Po najnovejših podatkih UNHCR pod mejo revščine živi 76 odstotkov beguncev. Pod mejo ekstremne revščine jih »živi« 58 odstotkov.
* * *
»Moj mož vsak dan išče delo. Zjutraj gre v mesto in čaka. Nekajkrat na mesec mu uspe najti kako fizično opravilo. Skoraj v celoti smo odvisni od pomoči UNHCR. Ko plačamo najemnino za šotor, nam ostane le nekaj dolarjev. Včasih ni dovolj hrane. Vsako leto je slabše,« je v družbi enajsterice pripovedovala Fadija, ki je pred vojno delala na ministrstvu za kmetijstvo. V Homsu sta ostala oba njena brata. Eden je pred dvema letoma izginil, drugega so zaprli: »Bombardiranje … Najhuje je bilo, ko nismo vedeli, kam bo padlo. Potem se je razširilo sovraštvo. V Siriji nimamo prihodnosti, vsaj jaz in moj mož ne. Naredila bova vse, da bodo prihodnost imeli najini otroci.«
Podobno kot mnogi drugi begunci se Fadija časov pred vojno spominja z intenzivno nostalgijo. V prvih dveh, treh letih v begunstvu ni bilo tako. Ljudje so jasno in odločno izražali svoja politična stališča. Ni bilo jasno, kako se bo vojna obrnila, in upali so, da se bodo lahko kmalu vrnili domov. Kmalu je danes stvar preteklosti. Domov so danes ruševine. Potem so se obrambni mehanizmi okrepili. Zatekanje v selektivni spomin je namreč edino, kar je mnogim ostalo od doma in domovine. Identiteta je ogrožena. Številne družine so razbite, razkosane. Sedem let in mesec dni vojne je nevzdržno dolga doba. Pol milijona mrtvih. Dva milijona ranjenih. Enajst milijonov razseljenih. Generacija, ki odrašča v vojni. Generacija, ki odrašča v sovraštvu. Generacija, ki je iztrgana iz izobraževalnega sistema. Generacija, ki pozna le bombe in ponižanja begunskih taborišč. Izgubljena generacija.
Otroci. Povsod so otroci. Na ulicah in cestah, na smetiščih in v taboriščih. V tovarnah in na njivah. Pred trgovinami in na parkiriščih. Razcapani, prehitro odraščajoči, izvrženi iz izobraževalnega sistema, prikrajšani za otroštvo, odtrgani od prihodnosti, vidno travmatizirani, asocialni, brez spomina na čas pred vojno. Izgubljena, uničena, ubita generacija. Prekletstvo vojne. Prekletstvo človeštva.
»Ranljivost otrok se povečuje. Pomoči je vedno manj, nastajajo velike luknje. Vse je odvisno od donatorjev. Največja težava je oskrba z vodo. To je res osnova osnov, a vedno slabše je,« nam je v Bejrutu povedala predstavnica Unicefa za Libanon Tania Chapusiat, ki jo trenutno najbolj skrbi izbruh ošpic med otroki. V mestih, ne v taboriščih. Tudi to je posledica krčenja programov pomoči in odhoda številnih ključnih nevladnih humanitarnih organizacij na druga, trenutno med donatorji bolj »priljubljena« krizna žarišča. »Vojna v Siriji traja več kot sedem let. Begunci so tu pet let in več. Še vedno gre za urgentno operacijo. A to ni nič novega, te trajajo tudi deset let. Novo je, da tako majhna država gosti tako veliko ljudi. In med njimi je res ogromno otrok. Ves čas ponavljamo, da se ne sme ustvariti izgubljena generacija. Ogromno denarja gre za izobraževanje, toda vsem potrebam preprosto ne moremo slediti,« je dodala Chapusiatova.
»Storila bom vse, da bodo moji otroci izobraženi. To je moj boj za svobodo,« je v še enem, nekaj sto metrov oddaljenem taborišču – ta se skoraj neprekinjeno »vlečejo« ob eni izmed obmejnih cest – dejala šestindvajsetletna Sfira Nujod, ki je skupaj z možem in petimi otroki iz severnega predmestja Alepa prišla v Libanon pred petimi leti. »Zdaj, ko se je večina humanitarnih organizacij umaknila, je zelo težko. Tu, v kampu, imamo šolo. Večina otrok hodi tja. Toda ta šola ni uradna. V javnih šolah v mestu ni dovolj prostora za vse otroke. Že dve leti nas zavračajo. Zasebne šole si seveda ne moremo privoščiti. A z otroki se učim, ves čas. Nočem, da posedajo in buljijo v prazno. Zapolnim njihov in svoj čas,« je med lupljenjem in rezanjem bučk, ki jih je vzgojila v posodah z zemljo, nadaljevala odločna Sfira, ki je v vojni izgubila očeta.
Tudi njenega moža ni bilo doma. Kot krojač, specializiran za zavese, kroži po Libanonu in ponuja svoje storitve. Doma, v Siriji, je gojil živali in jih prodajal. »Uh … Nekoč smo dobro živeli. Imeli smo veliko hišo in krasen vrt. Vse je raslo. Vsi bi šli radi domov, a ne moremo. Še dolgo ne bomo mogli. Nočem razmišljati o prihodnosti, bojim se je. Ničesar ne morem načrtovati. Kako bi lahko? Tu smo sicer varni, a nas lahko kadar koli vržejo iz taborišča. Komaj smo zbrali za najemnino. Plačati smo morali za leto dni vnaprej … Vzemi ali pusti. To ni pravično,« je nadaljevala Sfira Nujod, ki so jo skupaj z družino čez noč »deložirali« iz prejšnjega zasilnega bivališča v bližini mesta Zahle. Tamkajšnje mestne oblasti so preprosto ukazale, da se morajo vsi kampi izprazniti. Sfira se boji, da se bo to ponovilo tudi v Bar Eliasu, kjer je sicer več kot polovica prebivalcev beguncev. Med tistimi begunci, ki si ne morejo privoščiti niti bivanja pod trohnečimi plahtami, ogromno jih je, na ulicah umazanega in kaotičnega mesta poteka hud boj za preživetje. Dvojni, trojni begunci. Daleč stran od ostankov dostojanstva. Otroško delo, prostitucija, droge, zgodnje poroke. Libanonski zakoni ne prepovedujejo otroških porok – o tem ne odloča država, ampak verske oblasti, katere koli že. Šiitske. Sunitske. Krščanske. Razčlovečenost je sistematizirana.
Vedno je tako.
* * *
»Razmere v taboriščih so vedno slabše, to je dejstvo. Begunci so iz leta v leto bolj ranljivi. Mi se trudimo po najboljših močeh, a naš letošnji proračun je zapolnjen le 10-odstotno. Krčimo programe, veliko ljudi smo morali odpustiti,« je bila na sedežu libanonske podružnice UNHCR v Bejrutu iskrena tiskovna predstavnica organizacije Lisa Abu Haled. »Nikakor ne moremo pomagati vsem, ki bi jim želeli. Krčimo tudi program denarne pomoči, ki je bil zelo učinkovit, denar pa je šel neposredno v libanonsko gospodarstvo. Ta denarna pomoč je namenjena najbolj ranljivim. Izbirati moramo med tistimi, ki nimajo ničesar, to je grozno. Vsak dan se odločamo, kdo bolj potrebuje pomoč. In če Evropa, Združene države in drugi donatorji ne bodo nemudoma priskočili na pomoč, bodo velike težave,« je v novem, sijočem poslopju UNHCR nadaljevala Abu Haledova. Tudi ona zaznava povečane napetosti med lokalnimi skupnostmi in begunci.
Petinštirideset libanonskih mest in vasi je za begunce samovoljno uvedlo »policijsko uro«. Pojavile so se »vaške straže«. »Libanon je beguncem na široko odprl vrata, kljub izkušnjam iz preteklosti. A minilo je več kot sedem let. Država je utrujena, naravni viri so omejeni. Spremenila se je demografska slika. A vseeno je pred Libanonom treba sneti kapo. Ogromno so naredili za begunce, ki jih je tu približno toliko kot v celotni Evropski uniji,« je nadaljevala tiskovna predstavnica UNHCR. Ta se že več let zavzema za legalizacijo begunskega statusa v Libanonu, a oblasti ostajajo neomajne, podobno kot države članice Evropske unije glede preselitve beguncev.
Ne, v Evropi, razen v Grčiji in Italiji, nikoli ni bilo begunske krize. Nasprotno.
»Življenje tu ni vredno človeka. To je sramota,« je v šotoru za druženje zabentil 65-letni Akram Hamed. Skupaj s sosedi iz Vzhodne Gute, ki so jo režimske sile med obračunom z islamističnimi uporniki v zadnjih mesecih spremenile v prah, pepel in kri, je pil kavo, kadil in izgubljal še en dan življenja, ki bi moralo teči drugače. Študiral je v Brnu, v tedanji Češkoslovaški. Kot inženir je delal v sirski vojski. Dobro je živel, on in njegova družina. Bili so hvaležni za vsak miren dan. Leta 1967, med šestdnevno vojno, so jih izraelske sile namreč pregnale z doma na Golanski planoti. Takrat je, star štirinajst let, prvič postal begunec. Pred štirimi leti in eno življenje v izgnanstvu kasneje je bil Akram spet prisiljen bežati, tokrat z otroki in vnuki. Zgodba se je ponovila. Le da je bila tokrat še veliko, veliko bolj kruta. Brat je udaril po bratu, sosed po sosedu. Nekaj dni po tem, ko so skupaj pili kavo ali gledali nogometno tekmo.
»Še vedno ne morem verjeti, da se v Siriji dogaja, kar se dogaja. Da, imeli smo težave tudi pred vojno. Živeli smo v diktaturi, ljudje so izginjali, toda da bi se lahko zgodila taka tragedija, nihče ni niti pomislil. Dobro smo živeli, imeli smo vse. Samo v politiko se nismo smeli vmešavati … Ko so se začeli letalski napadi, sem vedel, da bo slabo. Nekaj časa smo še zdržali, a je bilo vedno huje. Nadzor v Vzhodni Guti so prevzeli uporniki. Nismo hoteli biti ne z njimi ne z režimom. Veliko ljudi se je znašlo v navzkrižnem ognju. Zbežali smo,« je dejal Akram Hamed, ki mu oblasti niso podaljšale begunskega statusa, ker ni mogel plačati 200 dolarjev (!), kolikor je vreden nov pečat na papirju. »Tu zapravljam življenje. Za mlade je še huje … Delam kot taksist. Ko libanonske stranke ugotovijo, da sem Sirec, me nočejo plačati. Nič ne morem ukreniti. To je velika tragedija.«
Iz Hamedovih begunskih tovarišev in sotrpinov iz Vzhodne Gute, njihovega doma, ki ga ni več, so se usule zgod(b)e in prigode. O trojnih cenah zdravstvenih storitev. O podkupninah, ki so najbolj samoumeven del vsakega človeškega stika. O ubijalski birokraciji. O suženjstvu in ceneni delovni sili. O poniževanju na vsakem koraku. O mrazu pozimi in vročini poleti. O blatu v šotorih. O grožnjah. O otrocih, Evropi, domu, vojni, mladosti, davnih radostih …
* * *
»Rad bi šel domov. Vem, da moje hiše ni več, a vseeno. Odšel bom takoj, ko bo mogoče, brez najstarejšega sina. Kmalu bo polnoleten in režim ga bo hotel poslati v vojno. Tega ne bom dopustil. Mnogi, ki bi se že lahko vrnili domov, se ne vrnejo ravno zato, ker nočejo, da bi oblasti njihove sinove poslale ubijat sinove njihovih sosedov, sorodnikov, prijateljev … To je umazana, grda vojna. Ni je še konec. A jasno je, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Izgubili smo navadni ljudje. Čisto vsi navadni ljudje,« je razmišljanje številnih mojih sogovornikov v begunskih taboriščih strnil 45-letni Sajad Almage, ki ga je nedavni napad »zahodnih zaveznikov« na Sirijo močno razjezil. Zakaj je, se sprašuje Sajad, kemično orožje kaj drugačno od »navadnega«. Zakaj? »Igrajo se z našimi življenji. Če bi Američani in Rusi resnično želeli končati vojno, bi bil dovolj le en telefonski klic. Ko si bodo razdelili našo nafto, zemeljski plin in vodo, bo vojne konec,« je jezno dodal nekdanji kmetovalec.
Kmalu po začetku vojne je ostal brez vsega. Najprej so prišli vladni vojaki in oropali njegovo četrt. Pobijanje je bilo vsesplošno. Potem so prišli islamistični uporniki in pokradli vse, kar je ostalo. Vsesplošno pobijanje se je nadaljevalo. Do trenutka, ko Vzhodne Gute ni bilo več. »Devetdeset odstotkov ljudi s to vojno ni imelo ničesar. Znašli smo se vmes. Dvojne žrtve smo. In za nas v Siriji pod Bašarjem al Asadom nikoli več ne bo varno. Ogromno je sovraštva. Vsi smo osumljenci. Vsi smo vnaprej krivi. Še bo tekla kri … Žal.«
* * *
Dvajsetletna Šams al Mohamed je pred šotorom sedela sama. Ni bilo težko opaziti njenih neverjetno žalostnih oči, za katere se je zdelo, da živijo ločeno od njenega krhkega telesa. Težko je bilo vzpostaviti stik. Sramežljivost, pomešana z bolečino. Vdor v zasebni prostor, že zgolj s prisotnostjo. Šams, po slovensko Sonce, je bila videti veliko mlajša. Bila je deklica, ki ni mogla skriti svojih globokih ran, čeprav jih je hotela. Kodeks obnašanja je to od nje zahteval. Hitro je morala odrasti. Vojna ne pozna časa. Preteklik, sedanjik in prihodnjik so eno. Včasih vse skupaj prebije trhla, začasna iluzija. A ne pri Šams. Nikoli več.
Pred nekaj meseci je izgubila sina. Umrl je, star dva meseca. Težave so bile že pri porodu, izjemno šibak je bil. Šams je skupaj z možem, s katerim sta se spoznala severno od Alepa in se po prihodu v begunsko taborišče poročila – iz ljubezni, kar je redko –, skoraj do zadnjega trdo delala na poljih. Pobirala je grozdje, devet ur na dan brez počitka, za pet dolarjev dnevnega plačila. Temu je mogoče reči suženjstvo. Temu je treba reči suženjstvo. Bila je kronično podhranjena, dehidrirana in bolehna. Takšno je bilo tudi novorojeno dete. »Sin se je že rodil bolan … V bolnišnici mu niso mogli pomagati,« je komaj izdavila Šams al Mohamed in objela dveletno hčerko, ki jo ima ves čas na očeh. Ona je njeno življenje.
V improviziranem begunskem taborišču v bližini mesta Bar Elias na libanonsko-sirski meji so trije razcapani dečki brskali po smetnjakih z oznakami Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR). Toplo spomladansko sonce je imelo v rodovitni dolini Beka poletne učinke. Iz smetnjakov je zaudarjalo. A ne le iz smetnjakov. Nevzdržno je zaudarjalo tudi iz bližnjega, fekalij, pesticidov in plastike polnega potoka, ki teče ob robu enega izmed premnogih begunskih naselij v bližini sirske meje. Ta je za sirske begunce na libanonski strani zaprta že od leta 2015.
A begunci še vedno prihajajo.
Ženske, prav vse zakrite z rutami, so iz cistern natakale vodo. Ta je primerna le za umivanje, kopalnic pa v taborišču – ni. Pitno vodo morajo begunci kupovati, tako kot morajo kupovati tako rekoč vse. Od zdravstvenih storitev do hrane. Od prostora v »šotorih« do prostora za otroke v zasebnih libanonskih šolah – v javnih je prostor za begunske otroke omejen. Namenoma.
Libanon je namreč država z največ begunci na prebivalca na svetu. Drobna in politično ter demografsko izredno vnetljiva država, ki še zdaleč ni zacelila ran svoje državljanske vojne (1975–1990), trenutno uradno gosti nekaj manj kot milijon sirskih beguncev – tistih, ki so se registrirali pri UNHCR. Neuradno je število še bistveno višje, skoraj poldrugi milijon. To je skoraj tretjina celotnega prebivalstva. Če temu številu dodamo še drugo in tretjo generacijo palestinskih beguncev, potomcev staršev in starih staršev, ki so v Libanon zbežali po nastanku izraelske države pred sedemdesetimi leti, je deželo ceder mogoče razglasiti za begunsko državo. Za državo beguncev, ki se je s svojo neverjetno vzdržljivostjo in politično geometrijo čudežno izognila širitvi sirske vojne čez njene porozne in marsikod precej nejasne meje.
Begunsko taborišče v bližini mesta Bar Elias na libanonsko-sirski meji.
Ujeti, morda za vedno
»Ne smemo domov … Tudi če bi želeli, se ne bi imeli kam vrniti. Naša hiša je bila poškodovana med bombardiranjem. Iz naše vasi je zbežala večina prebivalcev. Prišli so novi ljudje in se naselili v naše domove. Zdaj je tam mirno, a pričakali bi nas s puškami,« je v temačnem in zatohlem šotoru sredi taborišča povedala 38-letna Fadija al Jasin iz podeželja v bližini Homsa. Fadija je mati enajstih otrok. Osem se jih je rodilo v času vojne, pet v begunstvu. Najmlajša sta petmesečna dvojčka, deček in deklica, ki sta v naročju ene izmed starejših sester pridno »podirala kupčke«.
Fadija je z možem Mohamedom in otroki z doma zbežala pred petimi leti. Prvi dve leti so, kot številni begunski sotrpini, spali zunaj ali v zapuščenih zgradbah. V mesta jim libanonske oblasti v strahu pred ponovitvijo »palestinskega scenarija« – postavitev begunskih taborišč, ki bi postala stalna naselja ali celo manjša mesta – niso pustile. Družina al Jasin je hitro zapravila vse prihranke. Že po nekaj mesecih so si morali izposojati denar, da so lahko preživeli. In še danes, skoraj pet let kasneje, si ga. Po podatkih UNHCR je zadolženih devet izmed desetih beguncev. V mestih, ki so v bližini večjih begunskih taborišč – ta v Libanonu zaradi »palestinske zakonodaje« uradno sploh ne obstajajo – so zrasle številne posojilnice denarja.
Vojna ekonomija
»Lahek kredit« je mogoče dobiti kjer koli in kadar koli. Seveda na črno. Vojna ekonomija cveti. Mrhovinarstvo je v življenjski formi. To se še najbolje kaže v ceni, ki jo morajo za bivanje pod plahtami in brez kakršne koli infrastrukture – na zasebni zemlji, seveda – plačevati begunske družine: v povprečju med 80 in 100 evri na »šotor«. Za begunce je to ogromen znesek, še posebej ker je zelo težko najti delo. Država beguncem uradno sicer dovoljuje opravljati le fizična dela, večina ljudi na begu iz vojne v sosednji državi pa tako ali tako dela na črno. Delodajalci nočejo pogodb ali obveznosti. Ljudi, lačnih ljudi, ki so pripravljeni prijeti za kakršno koli delo pod kakršnimi koli pogoji, je ogromno. Na vsako delo – v kmetijstvu ali gradbeništvu – čaka več deset beguncev. Povprečna urna »postavka« je krepko nižja od enega evra. Tisoči in tisoči nikoli niso videli plačila. Mnoge so oropali in prevarali. Ljudje so popolnoma nezaščiteni. Trgovci in lastniki zasebnih klinik, kjer lahko begunci uporabijo »bone pomoči«, serijsko jemljejo provizije. Ljudje so vrženi na dno prehranjevalne verige (ne le) libanonskega gospodarstva. In bivanja.
Po najnovejših podatkih UNHCR pod mejo revščine živi 76 odstotkov beguncev. Pod mejo ekstremne revščine jih »živi« 58 odstotkov.
* * *
»Moj mož vsak dan išče delo. Zjutraj gre v mesto in čaka. Nekajkrat na mesec mu uspe najti kako fizično opravilo. Skoraj v celoti smo odvisni od pomoči UNHCR. Ko plačamo najemnino za šotor, nam ostane le nekaj dolarjev. Včasih ni dovolj hrane. Vsako leto je slabše,« je v družbi enajsterice pripovedovala Fadija, ki je pred vojno delala na ministrstvu za kmetijstvo. V Homsu sta ostala oba njena brata. Eden je pred dvema letoma izginil, drugega so zaprli: »Bombardiranje … Najhuje je bilo, ko nismo vedeli, kam bo padlo. Potem se je razširilo sovraštvo. V Siriji nimamo prihodnosti, vsaj jaz in moj mož ne. Naredila bova vse, da bodo prihodnost imeli najini otroci.«
Podobno kot mnogi drugi begunci se Fadija časov pred vojno spominja z intenzivno nostalgijo. V prvih dveh, treh letih v begunstvu ni bilo tako. Ljudje so jasno in odločno izražali svoja politična stališča. Ni bilo jasno, kako se bo vojna obrnila, in upali so, da se bodo lahko kmalu vrnili domov. Kmalu je danes stvar preteklosti. Domov so danes ruševine. Potem so se obrambni mehanizmi okrepili. Zatekanje v selektivni spomin je namreč edino, kar je mnogim ostalo od doma in domovine. Identiteta je ogrožena. Številne družine so razbite, razkosane. Sedem let in mesec dni vojne je nevzdržno dolga doba. Pol milijona mrtvih. Dva milijona ranjenih. Enajst milijonov razseljenih. Generacija, ki odrašča v vojni. Generacija, ki odrašča v sovraštvu. Generacija, ki je iztrgana iz izobraževalnega sistema. Generacija, ki pozna le bombe in ponižanja begunskih taborišč. Izgubljena generacija.
Otroci. Povsod so otroci. Na ulicah in cestah, na smetiščih in v taboriščih. V tovarnah in na njivah. Pred trgovinami in na parkiriščih. Razcapani, prehitro odraščajoči, izvrženi iz izobraževalnega sistema, prikrajšani za otroštvo, odtrgani od prihodnosti, vidno travmatizirani, asocialni, brez spomina na čas pred vojno. Izgubljena, uničena, ubita generacija. Prekletstvo vojne. Prekletstvo človeštva.
»Ranljivost otrok se povečuje. Pomoči je vedno manj, nastajajo velike luknje. Vse je odvisno od donatorjev. Največja težava je oskrba z vodo. To je res osnova osnov, a vedno slabše je,« nam je v Bejrutu povedala predstavnica Unicefa za Libanon Tania Chapusiat, ki jo trenutno najbolj skrbi izbruh ošpic med otroki. V mestih, ne v taboriščih. Tudi to je posledica krčenja programov pomoči in odhoda številnih ključnih nevladnih humanitarnih organizacij na druga, trenutno med donatorji bolj »priljubljena« krizna žarišča. »Vojna v Siriji traja več kot sedem let. Begunci so tu pet let in več. Še vedno gre za urgentno operacijo. A to ni nič novega, te trajajo tudi deset let. Novo je, da tako majhna država gosti tako veliko ljudi. In med njimi je res ogromno otrok. Ves čas ponavljamo, da se ne sme ustvariti izgubljena generacija. Ogromno denarja gre za izobraževanje, toda vsem potrebam preprosto ne moremo slediti,« je dodala Chapusiatova.
Izgubljena generacija
»Storila bom vse, da bodo moji otroci izobraženi. To je moj boj za svobodo,« je v še enem, nekaj sto metrov oddaljenem taborišču – ta se skoraj neprekinjeno »vlečejo« ob eni izmed obmejnih cest – dejala šestindvajsetletna Sfira Nujod, ki je skupaj z možem in petimi otroki iz severnega predmestja Alepa prišla v Libanon pred petimi leti. »Zdaj, ko se je večina humanitarnih organizacij umaknila, je zelo težko. Tu, v kampu, imamo šolo. Večina otrok hodi tja. Toda ta šola ni uradna. V javnih šolah v mestu ni dovolj prostora za vse otroke. Že dve leti nas zavračajo. Zasebne šole si seveda ne moremo privoščiti. A z otroki se učim, ves čas. Nočem, da posedajo in buljijo v prazno. Zapolnim njihov in svoj čas,« je med lupljenjem in rezanjem bučk, ki jih je vzgojila v posodah z zemljo, nadaljevala odločna Sfira, ki je v vojni izgubila očeta.
Tudi njenega moža ni bilo doma. Kot krojač, specializiran za zavese, kroži po Libanonu in ponuja svoje storitve. Doma, v Siriji, je gojil živali in jih prodajal. »Uh … Nekoč smo dobro živeli. Imeli smo veliko hišo in krasen vrt. Vse je raslo. Vsi bi šli radi domov, a ne moremo. Še dolgo ne bomo mogli. Nočem razmišljati o prihodnosti, bojim se je. Ničesar ne morem načrtovati. Kako bi lahko? Tu smo sicer varni, a nas lahko kadar koli vržejo iz taborišča. Komaj smo zbrali za najemnino. Plačati smo morali za leto dni vnaprej … Vzemi ali pusti. To ni pravično,« je nadaljevala Sfira Nujod, ki so jo skupaj z družino čez noč »deložirali« iz prejšnjega zasilnega bivališča v bližini mesta Zahle. Tamkajšnje mestne oblasti so preprosto ukazale, da se morajo vsi kampi izprazniti. Sfira se boji, da se bo to ponovilo tudi v Bar Eliasu, kjer je sicer več kot polovica prebivalcev beguncev. Med tistimi begunci, ki si ne morejo privoščiti niti bivanja pod trohnečimi plahtami, ogromno jih je, na ulicah umazanega in kaotičnega mesta poteka hud boj za preživetje. Dvojni, trojni begunci. Daleč stran od ostankov dostojanstva. Otroško delo, prostitucija, droge, zgodnje poroke. Libanonski zakoni ne prepovedujejo otroških porok – o tem ne odloča država, ampak verske oblasti, katere koli že. Šiitske. Sunitske. Krščanske. Razčlovečenost je sistematizirana.
Vedno je tako.
* * *
»Razmere v taboriščih so vedno slabše, to je dejstvo. Begunci so iz leta v leto bolj ranljivi. Mi se trudimo po najboljših močeh, a naš letošnji proračun je zapolnjen le 10-odstotno. Krčimo programe, veliko ljudi smo morali odpustiti,« je bila na sedežu libanonske podružnice UNHCR v Bejrutu iskrena tiskovna predstavnica organizacije Lisa Abu Haled. »Nikakor ne moremo pomagati vsem, ki bi jim želeli. Krčimo tudi program denarne pomoči, ki je bil zelo učinkovit, denar pa je šel neposredno v libanonsko gospodarstvo. Ta denarna pomoč je namenjena najbolj ranljivim. Izbirati moramo med tistimi, ki nimajo ničesar, to je grozno. Vsak dan se odločamo, kdo bolj potrebuje pomoč. In če Evropa, Združene države in drugi donatorji ne bodo nemudoma priskočili na pomoč, bodo velike težave,« je v novem, sijočem poslopju UNHCR nadaljevala Abu Haledova. Tudi ona zaznava povečane napetosti med lokalnimi skupnostmi in begunci.
Petinštirideset libanonskih mest in vasi je za begunce samovoljno uvedlo »policijsko uro«. Pojavile so se »vaške straže«. »Libanon je beguncem na široko odprl vrata, kljub izkušnjam iz preteklosti. A minilo je več kot sedem let. Država je utrujena, naravni viri so omejeni. Spremenila se je demografska slika. A vseeno je pred Libanonom treba sneti kapo. Ogromno so naredili za begunce, ki jih je tu približno toliko kot v celotni Evropski uniji,« je nadaljevala tiskovna predstavnica UNHCR. Ta se že več let zavzema za legalizacijo begunskega statusa v Libanonu, a oblasti ostajajo neomajne, podobno kot države članice Evropske unije glede preselitve beguncev.
Ne, v Evropi, razen v Grčiji in Italiji, nikoli ni bilo begunske krize. Nasprotno.
Dvojni, trojni begunci
»Življenje tu ni vredno človeka. To je sramota,« je v šotoru za druženje zabentil 65-letni Akram Hamed. Skupaj s sosedi iz Vzhodne Gute, ki so jo režimske sile med obračunom z islamističnimi uporniki v zadnjih mesecih spremenile v prah, pepel in kri, je pil kavo, kadil in izgubljal še en dan življenja, ki bi moralo teči drugače. Študiral je v Brnu, v tedanji Češkoslovaški. Kot inženir je delal v sirski vojski. Dobro je živel, on in njegova družina. Bili so hvaležni za vsak miren dan. Leta 1967, med šestdnevno vojno, so jih izraelske sile namreč pregnale z doma na Golanski planoti. Takrat je, star štirinajst let, prvič postal begunec. Pred štirimi leti in eno življenje v izgnanstvu kasneje je bil Akram spet prisiljen bežati, tokrat z otroki in vnuki. Zgodba se je ponovila. Le da je bila tokrat še veliko, veliko bolj kruta. Brat je udaril po bratu, sosed po sosedu. Nekaj dni po tem, ko so skupaj pili kavo ali gledali nogometno tekmo.
Begunci v taboriščih izgubljajo še en dan življenja, ki bi moralo teči drugače.
»Še vedno ne morem verjeti, da se v Siriji dogaja, kar se dogaja. Da, imeli smo težave tudi pred vojno. Živeli smo v diktaturi, ljudje so izginjali, toda da bi se lahko zgodila taka tragedija, nihče ni niti pomislil. Dobro smo živeli, imeli smo vse. Samo v politiko se nismo smeli vmešavati … Ko so se začeli letalski napadi, sem vedel, da bo slabo. Nekaj časa smo še zdržali, a je bilo vedno huje. Nadzor v Vzhodni Guti so prevzeli uporniki. Nismo hoteli biti ne z njimi ne z režimom. Veliko ljudi se je znašlo v navzkrižnem ognju. Zbežali smo,« je dejal Akram Hamed, ki mu oblasti niso podaljšale begunskega statusa, ker ni mogel plačati 200 dolarjev (!), kolikor je vreden nov pečat na papirju. »Tu zapravljam življenje. Za mlade je še huje … Delam kot taksist. Ko libanonske stranke ugotovijo, da sem Sirec, me nočejo plačati. Nič ne morem ukreniti. To je velika tragedija.«
Iz Hamedovih begunskih tovarišev in sotrpinov iz Vzhodne Gute, njihovega doma, ki ga ni več, so se usule zgod(b)e in prigode. O trojnih cenah zdravstvenih storitev. O podkupninah, ki so najbolj samoumeven del vsakega človeškega stika. O ubijalski birokraciji. O suženjstvu in ceneni delovni sili. O poniževanju na vsakem koraku. O mrazu pozimi in vročini poleti. O blatu v šotorih. O grožnjah. O otrocih, Evropi, domu, vojni, mladosti, davnih radostih …
* * *
»Rad bi šel domov. Vem, da moje hiše ni več, a vseeno. Odšel bom takoj, ko bo mogoče, brez najstarejšega sina. Kmalu bo polnoleten in režim ga bo hotel poslati v vojno. Tega ne bom dopustil. Mnogi, ki bi se že lahko vrnili domov, se ne vrnejo ravno zato, ker nočejo, da bi oblasti njihove sinove poslale ubijat sinove njihovih sosedov, sorodnikov, prijateljev … To je umazana, grda vojna. Ni je še konec. A jasno je, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Izgubili smo navadni ljudje. Čisto vsi navadni ljudje,« je razmišljanje številnih mojih sogovornikov v begunskih taboriščih strnil 45-letni Sajad Almage, ki ga je nedavni napad »zahodnih zaveznikov« na Sirijo močno razjezil. Zakaj je, se sprašuje Sajad, kemično orožje kaj drugačno od »navadnega«. Zakaj? »Igrajo se z našimi življenji. Če bi Američani in Rusi resnično želeli končati vojno, bi bil dovolj le en telefonski klic. Ko si bodo razdelili našo nafto, zemeljski plin in vodo, bo vojne konec,« je jezno dodal nekdanji kmetovalec.
Kmalu po začetku vojne je ostal brez vsega. Najprej so prišli vladni vojaki in oropali njegovo četrt. Pobijanje je bilo vsesplošno. Potem so prišli islamistični uporniki in pokradli vse, kar je ostalo. Vsesplošno pobijanje se je nadaljevalo. Do trenutka, ko Vzhodne Gute ni bilo več. »Devetdeset odstotkov ljudi s to vojno ni imelo ničesar. Znašli smo se vmes. Dvojne žrtve smo. In za nas v Siriji pod Bašarjem al Asadom nikoli več ne bo varno. Ogromno je sovraštva. Vsi smo osumljenci. Vsi smo vnaprej krivi. Še bo tekla kri … Žal.«
* * *
Dvajsetletna Šams al Mohamed je pred šotorom sedela sama. Ni bilo težko opaziti njenih neverjetno žalostnih oči, za katere se je zdelo, da živijo ločeno od njenega krhkega telesa. Težko je bilo vzpostaviti stik. Sramežljivost, pomešana z bolečino. Vdor v zasebni prostor, že zgolj s prisotnostjo. Šams, po slovensko Sonce, je bila videti veliko mlajša. Bila je deklica, ki ni mogla skriti svojih globokih ran, čeprav jih je hotela. Kodeks obnašanja je to od nje zahteval. Hitro je morala odrasti. Vojna ne pozna časa. Preteklik, sedanjik in prihodnjik so eno. Včasih vse skupaj prebije trhla, začasna iluzija. A ne pri Šams. Nikoli več.
Pred nekaj meseci je izgubila sina. Umrl je, star dva meseca. Težave so bile že pri porodu, izjemno šibak je bil. Šams je skupaj z možem, s katerim sta se spoznala severno od Alepa in se po prihodu v begunsko taborišče poročila – iz ljubezni, kar je redko –, skoraj do zadnjega trdo delala na poljih. Pobirala je grozdje, devet ur na dan brez počitka, za pet dolarjev dnevnega plačila. Temu je mogoče reči suženjstvo. Temu je treba reči suženjstvo. Bila je kronično podhranjena, dehidrirana in bolehna. Takšno je bilo tudi novorojeno dete. »Sin se je že rodil bolan … V bolnišnici mu niso mogli pomagati,« je komaj izdavila Šams al Mohamed in objela dveletno hčerko, ki jo ima ves čas na očeh. Ona je njeno življenje.
