V nadaljevanju preberite:

Kakšen je značaj te živali? »Izjemno je pameten, kot pameten človek. Medved je tudi oportunist, vedno bo izbral najlažjo pot. V zadnjih dvajsetih letih sem imel več kot tri tisoč bližnjih srečanj z medvedi, srečeval sem jih na sprehodih, na poti do opazovalnic, in moram priznati, da mi je bilo le dvakrat ali trikrat neprijetno. Preden se sploh zaveš, da je tam nekje, medved ponavadi že zbeži.« Zelo dobro voha in sliši, vidi pa slabo. Je kratkovidna žival. Je tudi zelo prilagodljiv – zvok traktorja ga ne moti in se ga ne boji, ko pa zasliši človeški glas, pobegne.

Predvsem pa je medved od nekdaj veljal za zavetnika zdravilcev, saj obstajajo različne mitološke zgodbe o tem, kako so ljudje opazovali medveda, ko je smukal zdravilna zelišča, in se od njega učili. Ker je vso zimo prespal, so verjeli tudi, da pozna rastline, ki uspavajo. Najtežje obdobje za medveda se je začelo v času srednjega veka, ko je cerkev začela deliti rastline, živali in tudi ljudi na dobre in slabe. Zveri so začeli takrat množično pobijati, ne le pobijati, tudi kruto mučiti; menda so od takrat medvedi v Evropi agresivnejši, predvsem pa ob srečanju s človekom veliko bolj previdni, kot so bili nekoč.

Mišljenje sodobnega človeka, ki ločuje ljudi, živali, rastline, duhovnost in znanje na natančno ločene kategorije, je bilo tistim, ki so živeli z naravo, tuje. Medveda niso videli le kot divjo žival, ki živi gozdu, temveč tudi v svojih vizijah in sanjah, kjer je bil prav tako resničen. Duh medveda, ki je vodil šamana v zanosu in pri ritualih, je bil na različnih koncih sveta stalnica in modreci so vedeli, da jim govori v jeziku, ki ga bodo, če ga bodo dobro poslušali, tudi razumeli.