V nadaljevanju preberite:

Stalinova večplastnost je bila pošastna. To nadvse zgovorno kaže dogodek z večerje v Kremlju ob obletnici oktobrske revolucije leta 1932, ko je Stalinova mlada, a depresivna žena Nadja Alilujeva (spoznala sta se, ko se je utapljala v Kaspiju, saj ji je takrat rešil življenje) po srditem sporu z možem naredila samomor. Z damsko pištolo, ki ji jo je prav tistega večera podaril brat Pavel. Stalina je Nadjina smrt izjemno prizadela. Ob njenem truplu se je zjokal kot otrok. Tudi sicer je bila ena njegovih najljubših pesmi Njen mili grobek sem iskal, a ni ga zlahka najti … Ko so jo peli, je jokal. Toda kljub tovrstnim emocionalnim izbruhom je bil povsem brezčuten do milijonov ljudi, žrtev njegove politike.

Rojen je bil kot Josip Visarionovič Džugašvili. Leta 1878 v gruzinskem Goriju, ki je bil bliže Bagdadu kakor pa carskemu Sankt Peterburgu. Pravili so mu Soso. Kasneje Koba. Po junaku romana Aleksandra Kazbegija Očetomorilec. Kot Stalin se je prvič podpisal leta 1913. Takrat so bila namreč v modi industrijska imena. Vjačeslav Skrjabin se je v tistih časih denimo preimenoval v Molotova (molot v ruščini pomeni kladivo), Džugašvili pa v Stalina (stal pomeni jeklo). Pravijo, da si je ime sposodil pri lepi boljševikinji Ljudmili Stal, ki mu je bila tedaj zelo pri srcu. Molotov mu je ostal zvest do konca, čeprav mu je Stalin zaprl ženo Polino Žemčužino, ki je bila v sovjetski vladi nekaj časa celo ministrica. V uradnih zaporniških papirjih so jo vodili kot Objekt št. 12.