V nadaljevanju preberite:
Njegovo poslanstvo je, da širi zgodbe ljudi. Vendar to niso zgodbe tistih, ki so tu med nami, temveč zgodbe pozabljenih ljudi daleč stran, ki jih nikoli ne vidimo niti ne slišimo. Hrvaški pisatelj in novinar Hrvoje Ivančić (1983) je doslej poročal iz Ugande, Konga, Južnega Sudana, Indije, Pakistana, Sirije, zdaj je v Ukrajini. Spisal je mnoge članke, štiri knjige in posnel več filmov.
Skoraj bi se ujela na najinih potovanjih v Etiopiji, vendar je Hrvoje Ivančić odšel domov ravno nekaj dni pred mojim prihodom. Za pogovor sva se zato dogovorila v Zagrebu, primerjala vtise, nato pa se podala v nemogoče izzive – kako preprosto in strnjeno opisati stanje v državah, ki so daleč od nas in o katerih vemo tako zelo malo, pa čeprav gre za gromozanska ozemlja z mnogimi milijoni prebivalcev.
Podpisal se je pod štiri knjige; najprej je spisal potopis Donavski blues, zatem potopisni roman Samsara – Pot na vzhod, sledila je zbirka kratkih zgodb z Bližnjega vzhoda Za'atar, zadnji je potopis iz Afrike Behind the Mountains of the Moon. Po izobrazbi je zgodovinar, njegove reportaže in knjige so bile večkrat nagrajene, a tarna, da mediji vse bolj zanemarjajo kraljico novinarstva – reportažo. Kljub temu se ne ustavi, saj ga je znova poklicala pot. Prepričan je že bil, da bo spet odšel v Kongo, toda nato se je začelo prelivanje krvi v Ukrajini in v njem se je znova prebudila usodna privlačnost vojne, zato v teh dneh poroča iz Kijeva in Harkova.
- Vse je boljše kot vojna. Prav vse. Toliko mladih življenj uničimo za povsem nevredne cilje. In ko se enkrat požene vojni stroj, ga je zelo težko ustaviti. Nemogoče je, da bo Putin zdaj rekel: »Oprostite, malo sem pretiraval, gremo domov.«
- Pri vojnah so skoraj vedno v ozadju ekonomski razlogi: rudnine, zemlja, morje … Toda ko oblastniki vabijo v vojno lastne ljudi, rabijo močno propagando. In kako jih lažje pripravijo do boja kot ravno z medetničnem sovraštvom? Če boš kot voditelj govoril o plinovodih in rudninah, boš težko mobiliziral ljudi.
- Mnogi v Evropi radi rečejo, da se borijo za evropski način življenja, toda Evropa bo morala sprejeti mlade ljudi z drugih kontinentov, saj drugače ne bomo imeli več delovne sile. Brez drugih se bomo sesedli sami vase. Dejstvo je, da bodo k nam prišli mladi iz Afrike, Bližnjega vzhoda, Indije …
