Volite Ivana Cankarja!
Ko boste šli čez pet tednov na volišča, pomislite na Cankarjevo bojevito socialno razpoloženje, namesto da se križate v nemočnem malodušju!
Odpri galerijo
Ivan Cankar. FOTO: Blaž Samec
Ali je kje kakšen pismen Slovenec, ki še ne ve, da je letos Cankarjevo leto? Če takšen osebek obstaja, je resnično uspešen ignorant vsega javnega življenja ali pa živi v popolni osami in nesreči. Vsi ostali so morali opaziti vsaj to, da se Cankarjevo ime letos izgovarja več kot samo po nemarnem, da so njegove brke in tisto fatalno skodelico kave preglasile močnejše podobe s klanca oglaševalcev kulture.
Lansko jesen so se začele vrstiti napovedi dogodkov in tudi že nekatere izvedbe, največji doslej sta bili uprizoritvi Hlapcev in Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Cankarjeva matična kulturna hiša, v kateri ni nikoli bil, Cankarjev dom seveda, je pripravil festival Cankar o Cankarju, osrednji dogodek bo velika razstava o njegovem življenju, sicer je pa čez dvanajst dni njegov rojstni dan, kar pomeni dodatno koncentracijo obredja. Kmalu pride jesen in za njo 11. december, Cankarjev smrtni dan, ki se bo letos ponovil stotič, kar je razlog za vso to veselico – Cankarjevo leto. Kakšna bo zaključna slovesnost, če sploh bo, se še ne ve; morda bo nova vlada zaslutila priložnost, da se izkaže z doslej nesluteno pozornostjo.
Odhajajoča vlada je Cankarjevo leto razglasila 22. decembra 1916. Imenovala je krepak častni odbor, v katerem je ves državni vrh razen predsednika države, dva ministra, šefi petih najreprezentativnejših domoznanskih ustanov, ljubljanski in vrhniški župan, predsednik SAZU in še dva akademika povrh. Najpopolnejša sestava društva lepih čednosti torej! Po načrtu naj bi se aktiviralo več deset muzejev in galerij po državi, večina knjižnic je ali bo pripravila tematske razstave. V Celju, kjer Cankar nikoli ni bil, razen na vlaku, ko se je vozil na Dunaj, pa bo sploh enomesečna cankarijada s cvetoberom pesnikov sredi maja. Ne vemo še, s čim se bo izkazal Maribor; če nič drugega je bil »njihov« general Maister velik ljubitelj Cankarja. Pričakovati je več spominskih dogodkov, povezanih s pisateljevo literarno in politično dejavnostjo, kar nekaj jih bo v Trstu, kamor je hodil predavat. Napovedane pa so tudi takšne raritete, kot je predavanje z naslovom Bela krizantema v arboretumu Volčji Potok. O kakšnem performansu prekarnih delavcev, ki bi pod vodstvom katerega od borbenih sindikatov uprizoril pasijonske slike iz Hlapca Jerneja in njegove pravice, ne poročajo.
Sploh je treba reči, da ob obilici vsega, kar je, marsičesa tudi ni. Nič ni storjenega za reaktualizacijo njegove proze, ki je v primerjavi z dramatiko zapostavljena. Nobena založba ni poskrbela za reprezentativni izbor njegovih najboljših črtic, kratke proze, ki je jedro njegovega pripovedništva (le Beletrina je ponatisnila Podobe iz sanj). In predvsem je Cankarjevo leto zamujena priložnost, da bi kdaj dobili film o tem omaganem bojevniku, najbolj nadarjenem slovenskem boemu. Njegovo življenje je bilo vsaj toliko razdrapano kot Prešernovo, a bolj pitoreskno, moderno brezdomno in fluidno, sploh pa je zaradi findesièclovskega refleksa bolj kot s čimer koli slovenskim primerljivo z dekadentno senzibilnostjo nekaterih sočasnih evropskih umetnikov, ki »svoje« filme ali cele televizijske serije že imajo: Mahler, Verlaine in Rimbaud, plejada francoskih slikarjev tistega časa, Proust, Wilde, Joyce, Virginia Woolf, Thomas Mann, Zweig ... Bolj filmične biografije, kot je Cankarjeva, Slovenci nimamo.
A morda se je treba zavedati malega čudeža, da Cankarjevo leto sploh je. Država pisatelja ni zatajila, kar najbrž ne pomeni, da obstaja močan kulturniški lobi, očitno pa obstajajo vplivni kulturniki, ki ne šepetajo zaman v politična ušesa. Zadnje vsenacionalno praznovanje velikega umetnika je bila dvestota obletnica Prešernovega rojstva leta 2000. Takrat je bila država še mlada in je hotela pokazati, kaj pomeni častiti nacionalnega heroja v okoliščinah politične samostojnosti. Razsežnosti takratnega praznovanja so bile bistveno razkošnejše od teh, ki jih bo deležen Cankar. Pri tem načrtovalci tokratne celoletne proslave zagotovo niso sledili logiki razlike, ki se vsiljuje sama po sebi: Prešeren je bil iz trdne kmečke hiše, oprl se je lahko tudi na strice duhovnike, dosegel je doktorski naslov in imel redno službo. Cankar nič od tega. Imel je samo talent, bogato izkušnjo revščine in kup nesposobnosti za lagodno življenje; več kot Prešeren. Vendar sta oba dosegla status narodnih svetnikov in ustrezno kanonizacijo, postala sta pomemben del nacionalnega univerzuma – še en dokaz, da je moč umetnosti pravična.
Zaradi umetnosti, zaradi močnih, na več strani sevajočih besed Cankarja tudi slavimo. Njegovo literaturo, se pravi pripovedništvo in dramatiko (poezija je njuno rožnato preddverje), sta zaposlovali dve veliki poglavji. Prvo je duševnost, duša, tista skrita »kamrica srca«, v kateri ni nikoli dovolj dobro pospravljeno, kjer se sprehajajo nage misli in zakrinkane sanje. Duševnost je seveda izrazito človeška kategorija, vsakdo o tem nekaj ve, moč Cankarjeve tovrstne literature pa je v tem, da je tako temeljito obračunaval s seboj – na poligonu lastne duše. Pri njem greh ni samo teološka postavka, greh je vitalno psihološko gibalo, ki je poganjalo tudi njegov ustvarjalni mehanizem. Zaradi greha samega je rad in pogosto grešil. Ni si mogel kaj, da ne bi, saj je znal le na tak način vzdrževati svoje najbolj živo razmerje do sveta.
Prebiranje in poslušanje najtanjših etičnih strun je področje, ki je zaseglo več kot tri četrtine njegove literature. V celoti govorimo, poleg dramatike in polemičnih spisov, o 27 daljših (povest, roman) in okrog 350 krajših (črtica, novela) pripovednih enotah. Najbolj avtobiografsko zgoščene so prozne miniaturke črtice. Seveda ne samo tisti dve ali tri, ki so (bile) namenjene nižjerazrednim šolarjem in ki slovijo kot travmatično jedro strahu pred Cankarjem ter uspešno prekrivajo bralno lenobo. Zaradi tistega peharja suhih hrušk so menda iztirjene cele presite generacije.
Cankar ni bil Dostojevski, a mu je bil zelo blizu. Pravzaprav po intenziteti raziskovanja duševnih labirintov za njim ne zaostaja, zmanjka pa mu panoramske širine tega človeškega fenomena. Seveda poenostavljamo, a vseeno imejmo pred očmi geobiografsko razliko: Dostojevski se je oblikoval v peterburških in drugih ruskih širjavah, Cankar pa je zlezel iz »prečudne« Vrhnike in polhograjskih grap, potem pa je te vertikale na Dunaju samo poglabljal. Res je njegovo pot na začetku močno intonirala Mati, edina luč iz otroštva, res je, da se je dvanajst dunajskih let bodel z Domovino, in res je, da se je zadnja leta še zmeraj mladega, a bolehnega življenja približeval Bogu. Ampak res je tudi to, da je vmes razprostrl šotor na socialdemokratskem terenu, da je nosil v srcu socialno revolucijo, da se je globoko vznemirjal ne zaradi matere, ampak zaradi žensk, da ni obvladal ekonomije lastnega življenja in da je v pomanjkanju ustreznejših kombinacij družil alkohol z obupom. Bil je droben in telesno šibak, a je zelo veliko nosil.
Drugo veliko poglavje njegove literature sestavljata nacionalna in družbena stvarnost. To je tisto, zaradi česar teatri, kadar uprizarjajo Cankarja, zarotniško ponavljajo, kako je »aktualen«, čeprav se predstava potem zaradi prevelike vneme rada izgubi v megli. Oboje, domovino in družbenost, je prežel s samozavestjo, z značajsko lastnostjo, ki je pogosta med marginalci in se ji reče tudi ponos. Bila je dovolj velika, da je vzdržal ob tako mizernem narodiču, kot smo bili takrat Slovenci. Znane besede iz Pohujšanja, da je domovina kakor vlačuga (in kdor jo ljubi, ga zasmehuje), so bile takrat kot danes všečne zaradi pikantne domiselnosti, toda v njih je krvavo resna Cankarjeva izkušnja. Vedel je, da moramo Slovenci doseči politično in duhovno svobodo, toda na obeh frontah je bilo spotikanje silovito. Na prvi so mu očitali jugoslovanske blodnje, na drugi bogotajstvo. Toda pomembno je vplival na slovensko usodo po razpadu Avstro-Ogrske in tudi slovensko krščanstvo z njegovo literaturo ni ostalo praznih rok. Tako kot ne predvojno socialno gibanje. Izkušnjo revščine domačega klanca je postoteril s slikami proletarskega Ottakringa in rodil se je anarhist, ki je povojni socializem obdaril z nazorno miselno in emocionalno ilustracijo. Cankar je res na veliko vrtnaril po svoji in drugih dušah, a je hkrati gojil misel na prevratno podiranje razrednih plotov. Ko boste šli čez pet tednov na volišča, pomislite nanj in na njegovo bojevito socialno razpoloženje, namesto da se križate v nemočnem malodušju! Leta 1907 mu na deželnozborskih volitvah kot socialdemokratskemu kandidatu ni uspelo, zdaj je čas za popravo.
V Cankarjevem letu torej imamo koga in kaj praznovati. Gre za enega tistih tradicionalnih, morda arhaičnih ritualov, ki jih moderni narodi z veseljem ohranjajo. Cankar se v svojem pomanjkanju talenta za ceremonialnost morda obrača v stoletnem grobu, ampak on je svoje opravil, in to temeljito.
Lansko jesen so se začele vrstiti napovedi dogodkov in tudi že nekatere izvedbe, največji doslej sta bili uprizoritvi Hlapcev in Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Cankarjeva matična kulturna hiša, v kateri ni nikoli bil, Cankarjev dom seveda, je pripravil festival Cankar o Cankarju, osrednji dogodek bo velika razstava o njegovem življenju, sicer je pa čez dvanajst dni njegov rojstni dan, kar pomeni dodatno koncentracijo obredja. Kmalu pride jesen in za njo 11. december, Cankarjev smrtni dan, ki se bo letos ponovil stotič, kar je razlog za vso to veselico – Cankarjevo leto. Kakšna bo zaključna slovesnost, če sploh bo, se še ne ve; morda bo nova vlada zaslutila priložnost, da se izkaže z doslej nesluteno pozornostjo.
Izkušnjo revščine domačega klanca je postoteril s slikami proletarskega Ottakringa in rodil se je anarhist, ki je povojni socializem obdaril z nazorno miselno in emocionalno ilustracijo.
Odhajajoča vlada je Cankarjevo leto razglasila 22. decembra 1916. Imenovala je krepak častni odbor, v katerem je ves državni vrh razen predsednika države, dva ministra, šefi petih najreprezentativnejših domoznanskih ustanov, ljubljanski in vrhniški župan, predsednik SAZU in še dva akademika povrh. Najpopolnejša sestava društva lepih čednosti torej! Po načrtu naj bi se aktiviralo več deset muzejev in galerij po državi, večina knjižnic je ali bo pripravila tematske razstave. V Celju, kjer Cankar nikoli ni bil, razen na vlaku, ko se je vozil na Dunaj, pa bo sploh enomesečna cankarijada s cvetoberom pesnikov sredi maja. Ne vemo še, s čim se bo izkazal Maribor; če nič drugega je bil »njihov« general Maister velik ljubitelj Cankarja. Pričakovati je več spominskih dogodkov, povezanih s pisateljevo literarno in politično dejavnostjo, kar nekaj jih bo v Trstu, kamor je hodil predavat. Napovedane pa so tudi takšne raritete, kot je predavanje z naslovom Bela krizantema v arboretumu Volčji Potok. O kakšnem performansu prekarnih delavcev, ki bi pod vodstvom katerega od borbenih sindikatov uprizoril pasijonske slike iz Hlapca Jerneja in njegove pravice, ne poročajo.
Sploh je treba reči, da ob obilici vsega, kar je, marsičesa tudi ni. Nič ni storjenega za reaktualizacijo njegove proze, ki je v primerjavi z dramatiko zapostavljena. Nobena založba ni poskrbela za reprezentativni izbor njegovih najboljših črtic, kratke proze, ki je jedro njegovega pripovedništva (le Beletrina je ponatisnila Podobe iz sanj). In predvsem je Cankarjevo leto zamujena priložnost, da bi kdaj dobili film o tem omaganem bojevniku, najbolj nadarjenem slovenskem boemu. Njegovo življenje je bilo vsaj toliko razdrapano kot Prešernovo, a bolj pitoreskno, moderno brezdomno in fluidno, sploh pa je zaradi findesièclovskega refleksa bolj kot s čimer koli slovenskim primerljivo z dekadentno senzibilnostjo nekaterih sočasnih evropskih umetnikov, ki »svoje« filme ali cele televizijske serije že imajo: Mahler, Verlaine in Rimbaud, plejada francoskih slikarjev tistega časa, Proust, Wilde, Joyce, Virginia Woolf, Thomas Mann, Zweig ... Bolj filmične biografije, kot je Cankarjeva, Slovenci nimamo.
A morda se je treba zavedati malega čudeža, da Cankarjevo leto sploh je. Država pisatelja ni zatajila, kar najbrž ne pomeni, da obstaja močan kulturniški lobi, očitno pa obstajajo vplivni kulturniki, ki ne šepetajo zaman v politična ušesa. Zadnje vsenacionalno praznovanje velikega umetnika je bila dvestota obletnica Prešernovega rojstva leta 2000. Takrat je bila država še mlada in je hotela pokazati, kaj pomeni častiti nacionalnega heroja v okoliščinah politične samostojnosti. Razsežnosti takratnega praznovanja so bile bistveno razkošnejše od teh, ki jih bo deležen Cankar. Pri tem načrtovalci tokratne celoletne proslave zagotovo niso sledili logiki razlike, ki se vsiljuje sama po sebi: Prešeren je bil iz trdne kmečke hiše, oprl se je lahko tudi na strice duhovnike, dosegel je doktorski naslov in imel redno službo. Cankar nič od tega. Imel je samo talent, bogato izkušnjo revščine in kup nesposobnosti za lagodno življenje; več kot Prešeren. Vendar sta oba dosegla status narodnih svetnikov in ustrezno kanonizacijo, postala sta pomemben del nacionalnega univerzuma – še en dokaz, da je moč umetnosti pravična.
Zaradi umetnosti, zaradi močnih, na več strani sevajočih besed Cankarja tudi slavimo. Njegovo literaturo, se pravi pripovedništvo in dramatiko (poezija je njuno rožnato preddverje), sta zaposlovali dve veliki poglavji. Prvo je duševnost, duša, tista skrita »kamrica srca«, v kateri ni nikoli dovolj dobro pospravljeno, kjer se sprehajajo nage misli in zakrinkane sanje. Duševnost je seveda izrazito človeška kategorija, vsakdo o tem nekaj ve, moč Cankarjeve tovrstne literature pa je v tem, da je tako temeljito obračunaval s seboj – na poligonu lastne duše. Pri njem greh ni samo teološka postavka, greh je vitalno psihološko gibalo, ki je poganjalo tudi njegov ustvarjalni mehanizem. Zaradi greha samega je rad in pogosto grešil. Ni si mogel kaj, da ne bi, saj je znal le na tak način vzdrževati svoje najbolj živo razmerje do sveta.
Prebiranje in poslušanje najtanjših etičnih strun je področje, ki je zaseglo več kot tri četrtine njegove literature. V celoti govorimo, poleg dramatike in polemičnih spisov, o 27 daljših (povest, roman) in okrog 350 krajših (črtica, novela) pripovednih enotah. Najbolj avtobiografsko zgoščene so prozne miniaturke črtice. Seveda ne samo tisti dve ali tri, ki so (bile) namenjene nižjerazrednim šolarjem in ki slovijo kot travmatično jedro strahu pred Cankarjem ter uspešno prekrivajo bralno lenobo. Zaradi tistega peharja suhih hrušk so menda iztirjene cele presite generacije.
Cankar ni bil Dostojevski, a mu je bil zelo blizu. Pravzaprav po intenziteti raziskovanja duševnih labirintov za njim ne zaostaja, zmanjka pa mu panoramske širine tega človeškega fenomena. Seveda poenostavljamo, a vseeno imejmo pred očmi geobiografsko razliko: Dostojevski se je oblikoval v peterburških in drugih ruskih širjavah, Cankar pa je zlezel iz »prečudne« Vrhnike in polhograjskih grap, potem pa je te vertikale na Dunaju samo poglabljal. Res je njegovo pot na začetku močno intonirala Mati, edina luč iz otroštva, res je, da se je dvanajst dunajskih let bodel z Domovino, in res je, da se je zadnja leta še zmeraj mladega, a bolehnega življenja približeval Bogu. Ampak res je tudi to, da je vmes razprostrl šotor na socialdemokratskem terenu, da je nosil v srcu socialno revolucijo, da se je globoko vznemirjal ne zaradi matere, ampak zaradi žensk, da ni obvladal ekonomije lastnega življenja in da je v pomanjkanju ustreznejših kombinacij družil alkohol z obupom. Bil je droben in telesno šibak, a je zelo veliko nosil.
Drugo veliko poglavje njegove literature sestavljata nacionalna in družbena stvarnost. To je tisto, zaradi česar teatri, kadar uprizarjajo Cankarja, zarotniško ponavljajo, kako je »aktualen«, čeprav se predstava potem zaradi prevelike vneme rada izgubi v megli. Oboje, domovino in družbenost, je prežel s samozavestjo, z značajsko lastnostjo, ki je pogosta med marginalci in se ji reče tudi ponos. Bila je dovolj velika, da je vzdržal ob tako mizernem narodiču, kot smo bili takrat Slovenci. Znane besede iz Pohujšanja, da je domovina kakor vlačuga (in kdor jo ljubi, ga zasmehuje), so bile takrat kot danes všečne zaradi pikantne domiselnosti, toda v njih je krvavo resna Cankarjeva izkušnja. Vedel je, da moramo Slovenci doseči politično in duhovno svobodo, toda na obeh frontah je bilo spotikanje silovito. Na prvi so mu očitali jugoslovanske blodnje, na drugi bogotajstvo. Toda pomembno je vplival na slovensko usodo po razpadu Avstro-Ogrske in tudi slovensko krščanstvo z njegovo literaturo ni ostalo praznih rok. Tako kot ne predvojno socialno gibanje. Izkušnjo revščine domačega klanca je postoteril s slikami proletarskega Ottakringa in rodil se je anarhist, ki je povojni socializem obdaril z nazorno miselno in emocionalno ilustracijo. Cankar je res na veliko vrtnaril po svoji in drugih dušah, a je hkrati gojil misel na prevratno podiranje razrednih plotov. Ko boste šli čez pet tednov na volišča, pomislite nanj in na njegovo bojevito socialno razpoloženje, namesto da se križate v nemočnem malodušju! Leta 1907 mu na deželnozborskih volitvah kot socialdemokratskemu kandidatu ni uspelo, zdaj je čas za popravo.
V Cankarjevem letu torej imamo koga in kaj praznovati. Gre za enega tistih tradicionalnih, morda arhaičnih ritualov, ki jih moderni narodi z veseljem ohranjajo. Cankar se v svojem pomanjkanju talenta za ceremonialnost morda obrača v stoletnem grobu, ampak on je svoje opravil, in to temeljito.
