Vsaka, še tako dolga pot se mora začeti s prvim korakom
Zelo me veseli, da je sklep o spolno občutljivi rabi jezika, katerega predlog sem kot članica topogledne delovne skupine podala tudi sama, senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sprejel z večino. Še bolj pa me veseli dejstvo, da je taisti sklep v slovenski javnosti sprožil tako burno debato.
Odpri galerijo
Foto Jure Eržen/Delo
To je bil konec koncev tudi eden od namenov delovne skupine, ki si je za nalogo zadala spremembo obstoječega stanja na tem področju rabe slovenskega jezika.
S tem seveda ne mislim reči, da me veselijo tudi obtožbe, natolcevanja, grožnje s smrtjo, (ne)namerne napačne interpretacije in predvolilna politična zloraba predloga, ki govori o tem, da bodo pravni in administrativni akti filozofske fakultete v naslednjih treh letih žensko slovnično obliko uporabljali v generičnem, nezaznamovanem smislu, kar pomeni, da bodo veljali za kateri koli spol. Po tem, razmeroma kratkem »uvajalnem obdobju« se bosta v istem smislu uporabljala oba slovnična spola izmenoma. Izvzemši zgoraj naštete eskalacije, ki sodijo v domeno sovražnega govora, me bujni razcvet te debate veseli predvsem zaradi tega, ker menim, da je zanjo napočil skrajni čas.
Kot delavka, zaposlena na filozofski fakulteti, sem namreč že dolga leta opozarjala na neustreznost in diskriminatorno naravo uradno veljavne norme, po kateri naj bi bila moška slovnična oblika generična in vključujoča tako za ženski kot tudi za moški biološki spol (v znameniti opombi pod črto vse drugačne spolne identitete ljudi tako ali tako niso bile niti omenjene). Svoj prvi visokošolski učbenik z naslovom Metodologija medkulturnih raziskav sem zato že pred več kot dvajsetimi leti zanalašč napisala izključno z uporabo ženskih slovničnih oblik (razen v primerih, ko sem pisala o konkretnih posameznikih moškega spola). Tako sem sklep, ki trenutno na filozofski fakulteti velja za pravne akte, samovoljno, avtokratsko in hkrati subverzivno uporabila v svoji strokovni produkciji, in to že več kot dve desetletji pred njegovim uradnim sprejetjem. Slovenističnega lektorja, ki je takrat opravil strokovni pregled knjige, mi sicer ni uspelo prepričati o vélikem pomenu tovrstne subverzivne rabe, vendar je naposled popustil in se vdal argumentu, da je besedilo kljub (domala) izključni rabi ženske slovnične oblike lahko slovnično popolnoma pravilno.
In prav v tem tiči glavni razlog za to, da »dekret« filozofske fakultete nikakor ne posega v samo strukturo jezika.
A preden se posvetimo temu vprašanju, bi želela povedati, da se mi zdi uporaba besede »dekret« v tem pomenu ne samo nepremišljena, temveč tudi problematična. Ne glede na to, kaj si o predstavniški demokraciji mislimo kot posameznice, pa vendarle ne moremo zanikati, da je sklep, ki ga je sprejel senat, rezultat demokratičnega postopka z zgodovinsko tradicijo. Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je bil namreč že od začetka zasnovan kot predstavniško telo, torej kot organ, ki deluje po principu predstavniške demokracije. Četudi se popolnoma zavedam, kako zelo daleč je ta princip od principov idealne človeške družbe, pa smo ga vendarle vsi sprejeli – četudi kot nujno zlo. A kar je pri tem še pomembnejše, je to, da tak organ že po formalni zasnovi ne more izdajati »dekretov«. Ti so namreč možni samo v avtokratsko strukturiranih družbah in državah. In ne glede na vprašanje o tem, ali živimo v avtokratski družbi ali ne, so »dekreti« že po definiciji ukazi, določeni in implementirani od zgoraj navzdol, brez kakršne koli debate, kaj šele konsenza.
Potem ko je senat filozofske fakultete na redni seji (predzadnji pred tisto, na kateri je sprejel zloglasni sklep o izvrševanju spolno občutljive uporabe jezika) sprejel sklep o tem, da naj se oblikuje delovna skupina, ki se bo nekoliko podrobneje posvetila temu vprašanju, so bili vsi oddelki pozvani k temu, da imenujejo svoje predstavnike (sic!) v njeno članstvo. Svoje predstavnice oziroma predstavnike je predložilo manj kot polovica oddelkov in senat je potrdil štiri izmed njih, predvsem po ključu interdisciplinarnih interakcij med jezikoslovnimi in družbeno-kulturološkimi strokami. Senat je bil pri potrjevanju članic in članov delovne skupine soglasen in ni v članstvo predlagal nobenih drugih oseb, kar je v takšnih primerih redkost. Na razvpiti seji senata po sestanku delovne skupine je senat njen predlog razmeroma burno predebatiral, potem pa ga je sprejel. Pri tem senatorji in senatorke niso začutili nikakršne potrebe po tem, da bi pred sprejetjem sklepa predlagali širšo debato, kar se sicer pogosto dogaja. Prvič že zato ne, ker se bo širša debata lahko dogajala vzporedno z realizacijo sprejetega sklepa, kar pomeni, da sprejetje sklepa (ki ga je seveda možno kadarkoli spremeniti) nikakor ni v nasprotju s strokovno debato. Prav narobe: če bi debato vzpodbudili v situaciji status quo, bi o vprašanju spolno občutljive rabe jezika debatirali še nadaljnjih deset let, ne da bi se pri tem karkoli spremenilo. Že samo dejstvo, da večina oddelkov sploh ni predlagala svojih predstavnic in predstavnikov v delovno skupino, nam o tem pove več kot dovolj. Prav veljavnost nove uredbe glede rabe spolnih oblik v pravnih aktih filozofske fakultete je bila tista, ki je te nujno potrebne debate sploh vzpodbudila. In to je zelo dobro. Zato je vsakršna primerjava sprejetja omenjenega sklepa z implementacijo dekreta teoretsko in praktično neutemeljena. In zato je njena raba v kontekstu pričujoče debate deplasirana, manipulativna in nikakor ni umestna.
Poleg tega kontroverzni sklep nikakor ne posega v strukturo jezika, kot mu očitajo mnogi nasprotniki in številne nasprotnice. Posega zgolj in samo v njegovo rabo, pa še ta je v njem omejena samo na nagovarjanja splošnih in nikakor ne konkretnih oseb. Seveda po drugi strani vemo tudi to, da družbena raba jezika nikakor ne more in ne sme biti v nasprotju s samo strukturo jezika, ki vsekakor vključuje tudi pomene. In tukaj smo pristali pri semantiki, pri vprašanju vrednotenja tistega, kar jezik izraža. Pri tem ni pomembno zgolj dejstvo, da jezik odraža in zrcali resničnost; enako, če ne še bolj pomembno je tudi to, da jezik to isto resničnost hkrati tudi soustvarja, kar pomeni, da se resničnost vselej znova rojeva z vsakim novim bitjem, ki se nauči jezika. Kot človeška bitja smo namreč tudi avtonomni subjekti. To pomeni, da imamo pravico in (po nekaterih radikalcih, kakršen je bil na primer Kant) celo dolžnost, da svojo resničnost tudi soustvarjamo. In kateri drugi medij je za to primernejši od jezika? Jezik ni last jezikoslovk in še manj lastnina sociologov. Jezik je organizem, ki je neločljiv del naše človeškosti.
Vsi vemo, da je jezik med drugim tudi osrednji medij posredovanja vrednot. Ko se otroci učijo jezika, se učijo družbene resničnosti in narave odnosov znotraj nje. Skozi jezik se umeščajo v svet in skozenj vrednotijo sebe in druge.
Zato je dopuščanje rabe, ki deklarira moški spol kot generičen, že v osnovi problematično (da ne rečemo nelogično in v nasprotju z zdravo pametjo). Moška slovnična oblika se namreč (poleg tega, da naj bi bila generična) kiti tudi z izrazom vsega, kar je povezano izključno s konkretnimi (biološkimi ali identitetnimi) moškimi. S tovrstno, domnevno »generičnostjo« pridobi moška slovnična oblika status norme, s čimer postanejo vse druge slovnične spolne oblike zgolj odstopanja od nje. Zato moška slovnična oblika ni nič manj izključujoča od ženske ali srednje, tudi če nastopa v funkciji normativne nezaznamovanosti in tudi če so se nanjo v dolgih stoletjih ljudje že navadili. To je tudi razlog za to, da se nekatere (morda malo bolj občutljive ali nekoliko bolj reflektirane) osebe, ki niso nosilke biološkega moškega spola, ne počutijo nagovorjene, če se jih nagovarja z rabo slovnične oblike moškega spola. Vesela sem, da nisem edina, ki meni, da je diskriminacija, če smo kar naprej naslavljane kot večna opomba pod črto in kot večna odstopanja od norme.
Vendar pri nepravičnosti doslej normirane rabe ne gre zgolj za to, da bi bilo treba potolažiti redke posameznice (in še redkejše posameznike), ki jih tovrstno standardizirano naslavljanje boli in žali. (Kaj takega seveda sploh ni pomembno!) Veliko prej gre za to, da ni res, da bi bilo to vseeno tudi v širšem kontekstu družbe enakovrednosti. Zakaj razvoj jezika je pogoj za razvoj misli in brez slednjih bomo slej ko prej vsi pristali nekje, kjer ne bo ravno najbolj prijetno.
A za konec nazaj k zloglasnemu sklepu, ki predstavlja uverturo v simfonijo novih dialogov. Predlog, ki smo ga izdelali članici in člana delovne skupine, nikakor ni idealen. Tega smo se vse članice zavedale (vključuje tudi oba člana moškega spola, hihi). Nihče med nami se z njim ne more popolnoma poistovetiti. In vendar smo se odločile za predlog, ki je bil na senatu sprejet z veliko večino. Zakaj? Ker se mora vsaka, še tako dolga pot začeti s prvim korakom.
Dr. Jana S. Rošker je članica delovne skupine za spolno občutljivo rabo jezika.
S tem seveda ne mislim reči, da me veselijo tudi obtožbe, natolcevanja, grožnje s smrtjo, (ne)namerne napačne interpretacije in predvolilna politična zloraba predloga, ki govori o tem, da bodo pravni in administrativni akti filozofske fakultete v naslednjih treh letih žensko slovnično obliko uporabljali v generičnem, nezaznamovanem smislu, kar pomeni, da bodo veljali za kateri koli spol. Po tem, razmeroma kratkem »uvajalnem obdobju« se bosta v istem smislu uporabljala oba slovnična spola izmenoma. Izvzemši zgoraj naštete eskalacije, ki sodijo v domeno sovražnega govora, me bujni razcvet te debate veseli predvsem zaradi tega, ker menim, da je zanjo napočil skrajni čas.
Dekret in konsenz
Kot delavka, zaposlena na filozofski fakulteti, sem namreč že dolga leta opozarjala na neustreznost in diskriminatorno naravo uradno veljavne norme, po kateri naj bi bila moška slovnična oblika generična in vključujoča tako za ženski kot tudi za moški biološki spol (v znameniti opombi pod črto vse drugačne spolne identitete ljudi tako ali tako niso bile niti omenjene). Svoj prvi visokošolski učbenik z naslovom Metodologija medkulturnih raziskav sem zato že pred več kot dvajsetimi leti zanalašč napisala izključno z uporabo ženskih slovničnih oblik (razen v primerih, ko sem pisala o konkretnih posameznikih moškega spola). Tako sem sklep, ki trenutno na filozofski fakulteti velja za pravne akte, samovoljno, avtokratsko in hkrati subverzivno uporabila v svoji strokovni produkciji, in to že več kot dve desetletji pred njegovim uradnim sprejetjem. Slovenističnega lektorja, ki je takrat opravil strokovni pregled knjige, mi sicer ni uspelo prepričati o vélikem pomenu tovrstne subverzivne rabe, vendar je naposled popustil in se vdal argumentu, da je besedilo kljub (domala) izključni rabi ženske slovnične oblike lahko slovnično popolnoma pravilno.
In prav v tem tiči glavni razlog za to, da »dekret« filozofske fakultete nikakor ne posega v samo strukturo jezika.
A preden se posvetimo temu vprašanju, bi želela povedati, da se mi zdi uporaba besede »dekret« v tem pomenu ne samo nepremišljena, temveč tudi problematična. Ne glede na to, kaj si o predstavniški demokraciji mislimo kot posameznice, pa vendarle ne moremo zanikati, da je sklep, ki ga je sprejel senat, rezultat demokratičnega postopka z zgodovinsko tradicijo. Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je bil namreč že od začetka zasnovan kot predstavniško telo, torej kot organ, ki deluje po principu predstavniške demokracije. Četudi se popolnoma zavedam, kako zelo daleč je ta princip od principov idealne človeške družbe, pa smo ga vendarle vsi sprejeli – četudi kot nujno zlo. A kar je pri tem še pomembnejše, je to, da tak organ že po formalni zasnovi ne more izdajati »dekretov«. Ti so namreč možni samo v avtokratsko strukturiranih družbah in državah. In ne glede na vprašanje o tem, ali živimo v avtokratski družbi ali ne, so »dekreti« že po definiciji ukazi, določeni in implementirani od zgoraj navzdol, brez kakršne koli debate, kaj šele konsenza.
Ko se otroci učijo jezika, se učijo družbene resničnosti in narave odnosov znotraj nje. Skozi jezik se umeščajo v svet in skozenj vrednotijo sebe in druge.
Zato je dopuščanje rabe, ki deklarira moški spol kot generičen, že v osnovi problematično.
Zato je dopuščanje rabe, ki deklarira moški spol kot generičen, že v osnovi problematično.
Potem ko je senat filozofske fakultete na redni seji (predzadnji pred tisto, na kateri je sprejel zloglasni sklep o izvrševanju spolno občutljive uporabe jezika) sprejel sklep o tem, da naj se oblikuje delovna skupina, ki se bo nekoliko podrobneje posvetila temu vprašanju, so bili vsi oddelki pozvani k temu, da imenujejo svoje predstavnike (sic!) v njeno članstvo. Svoje predstavnice oziroma predstavnike je predložilo manj kot polovica oddelkov in senat je potrdil štiri izmed njih, predvsem po ključu interdisciplinarnih interakcij med jezikoslovnimi in družbeno-kulturološkimi strokami. Senat je bil pri potrjevanju članic in članov delovne skupine soglasen in ni v članstvo predlagal nobenih drugih oseb, kar je v takšnih primerih redkost. Na razvpiti seji senata po sestanku delovne skupine je senat njen predlog razmeroma burno predebatiral, potem pa ga je sprejel. Pri tem senatorji in senatorke niso začutili nikakršne potrebe po tem, da bi pred sprejetjem sklepa predlagali širšo debato, kar se sicer pogosto dogaja. Prvič že zato ne, ker se bo širša debata lahko dogajala vzporedno z realizacijo sprejetega sklepa, kar pomeni, da sprejetje sklepa (ki ga je seveda možno kadarkoli spremeniti) nikakor ni v nasprotju s strokovno debato. Prav narobe: če bi debato vzpodbudili v situaciji status quo, bi o vprašanju spolno občutljive rabe jezika debatirali še nadaljnjih deset let, ne da bi se pri tem karkoli spremenilo. Že samo dejstvo, da večina oddelkov sploh ni predlagala svojih predstavnic in predstavnikov v delovno skupino, nam o tem pove več kot dovolj. Prav veljavnost nove uredbe glede rabe spolnih oblik v pravnih aktih filozofske fakultete je bila tista, ki je te nujno potrebne debate sploh vzpodbudila. In to je zelo dobro. Zato je vsakršna primerjava sprejetja omenjenega sklepa z implementacijo dekreta teoretsko in praktično neutemeljena. In zato je njena raba v kontekstu pričujoče debate deplasirana, manipulativna in nikakor ni umestna.
Jezik in ustvarjanje resničnosti
Poleg tega kontroverzni sklep nikakor ne posega v strukturo jezika, kot mu očitajo mnogi nasprotniki in številne nasprotnice. Posega zgolj in samo v njegovo rabo, pa še ta je v njem omejena samo na nagovarjanja splošnih in nikakor ne konkretnih oseb. Seveda po drugi strani vemo tudi to, da družbena raba jezika nikakor ne more in ne sme biti v nasprotju s samo strukturo jezika, ki vsekakor vključuje tudi pomene. In tukaj smo pristali pri semantiki, pri vprašanju vrednotenja tistega, kar jezik izraža. Pri tem ni pomembno zgolj dejstvo, da jezik odraža in zrcali resničnost; enako, če ne še bolj pomembno je tudi to, da jezik to isto resničnost hkrati tudi soustvarja, kar pomeni, da se resničnost vselej znova rojeva z vsakim novim bitjem, ki se nauči jezika. Kot človeška bitja smo namreč tudi avtonomni subjekti. To pomeni, da imamo pravico in (po nekaterih radikalcih, kakršen je bil na primer Kant) celo dolžnost, da svojo resničnost tudi soustvarjamo. In kateri drugi medij je za to primernejši od jezika? Jezik ni last jezikoslovk in še manj lastnina sociologov. Jezik je organizem, ki je neločljiv del naše človeškosti.
Vsi vemo, da je jezik med drugim tudi osrednji medij posredovanja vrednot. Ko se otroci učijo jezika, se učijo družbene resničnosti in narave odnosov znotraj nje. Skozi jezik se umeščajo v svet in skozenj vrednotijo sebe in druge.
Zato je dopuščanje rabe, ki deklarira moški spol kot generičen, že v osnovi problematično (da ne rečemo nelogično in v nasprotju z zdravo pametjo). Moška slovnična oblika se namreč (poleg tega, da naj bi bila generična) kiti tudi z izrazom vsega, kar je povezano izključno s konkretnimi (biološkimi ali identitetnimi) moškimi. S tovrstno, domnevno »generičnostjo« pridobi moška slovnična oblika status norme, s čimer postanejo vse druge slovnične spolne oblike zgolj odstopanja od nje. Zato moška slovnična oblika ni nič manj izključujoča od ženske ali srednje, tudi če nastopa v funkciji normativne nezaznamovanosti in tudi če so se nanjo v dolgih stoletjih ljudje že navadili. To je tudi razlog za to, da se nekatere (morda malo bolj občutljive ali nekoliko bolj reflektirane) osebe, ki niso nosilke biološkega moškega spola, ne počutijo nagovorjene, če se jih nagovarja z rabo slovnične oblike moškega spola. Vesela sem, da nisem edina, ki meni, da je diskriminacija, če smo kar naprej naslavljane kot večna opomba pod črto in kot večna odstopanja od norme.
Vendar pri nepravičnosti doslej normirane rabe ne gre zgolj za to, da bi bilo treba potolažiti redke posameznice (in še redkejše posameznike), ki jih tovrstno standardizirano naslavljanje boli in žali. (Kaj takega seveda sploh ni pomembno!) Veliko prej gre za to, da ni res, da bi bilo to vseeno tudi v širšem kontekstu družbe enakovrednosti. Zakaj razvoj jezika je pogoj za razvoj misli in brez slednjih bomo slej ko prej vsi pristali nekje, kjer ne bo ravno najbolj prijetno.
A za konec nazaj k zloglasnemu sklepu, ki predstavlja uverturo v simfonijo novih dialogov. Predlog, ki smo ga izdelali članici in člana delovne skupine, nikakor ni idealen. Tega smo se vse članice zavedale (vključuje tudi oba člana moškega spola, hihi). Nihče med nami se z njim ne more popolnoma poistovetiti. In vendar smo se odločile za predlog, ki je bil na senatu sprejet z veliko večino. Zakaj? Ker se mora vsaka, še tako dolga pot začeti s prvim korakom.
Dr. Jana S. Rošker je članica delovne skupine za spolno občutljivo rabo jezika.
