Burna (vojna) zgodovina dežel finalistk
Naši sosedje štiri leta krvaveli za samostojnost – Napoleon, kulinarika in šport
Odpri galerijo
Nikola Karabatić, rokometaš srbskih in hrvaških korenin, je pogosto blestel pri francoski reprezentanci.
FOTO Reuters
Ljubljana – Francoska nogometna reprezentanca se je tretjič doslej uvrstila v finale SP, hrvaški nogometaši bodo prvič nastopili na sklepni predstavi največjega nogometnega tekmovanja. Obe deželi, dasiravno je Hrvaška po številu prebivalstva 16-krat (!) manjša, se ponašata z izjemnimi športniki, primerjave so zanimive tudi na drugih področjih.
Siniša Uroševič
Povprečnemu smrtniku v Sloveniji je Hrvaška bolj znana. Gre pač za sosednjo državo, dolga desetletja tudi sostanovalko pod skupno streho, ne nazadnje pa je to za prebivalce Slovenije tradicionalno najbolj oblegana počitniška destinacija onstran naših meja. Ni ga kotička hrvaške obale ob morju, ki skupaj z otoki šteje kar 6000 km, kjer ne bi srečali dopustnikov iz naše domovine, prihodi na Krk, v Umag, Premanturo pri Pulju, na Pag ali Rab pa niti ne razkrivajo, da smo na tujem: povsod je slišati slovenščino, naši časniki izginjajo zjutraj s polic trafik kot vroče žemljice iz bližnje pekarne, med odpadki so neštete pločevinke slovenskih pivovarjev …
Tako naša država kot tudi hrvaška sta ob začetku razpadanja jugoslovanske federacije nastali pred 27 leti, a zlasti boj za samostojnost Hrvatov je bil mukotrpen in krvav – domovinska vojna je trajala dolga štiri leta, tudi danes še zdaleč ni konca medsebojnim hrvaško-srbskim obtoževanjem o krutih zločinih, a dejansko so Dubrovnik, Osijek in predvsem Vukovar, simbol hrvaškega odpora, goreli in trpeli hude bolečine.
Prav v tistih zgodnjih devetdesetih so tudi nastopi vrhunskih hrvaških športnikov na najodmevnejši mednarodni sceni opozarjali svetovno javnost na boleče dogajanje v domovini. Izjemni teniški zvezdnik Goran Ivanišević, julija 2001 zmagovalec Wimbledona, si je v vojnih letih povezal okrog glave trak v barvah modro-bele-rdeče trobojnice z državnim grbom, košarkarska asa Dražen Petrović in Stojko Vranković sta pred stavbo Združenih narodov v New Yorku gladovno stavkala zaradi mlačnega odnosa sveta do vojne v njuni domovini, boksar Željko Mavrović je vodil navijanje na tribunah legendarne Kantride na Reki, ko je hrvaška reprezentanca igrala eno od svojih prvih tekem, decembra 1990, ko še ni bila uradno samostojna. Mir se je le vrnil na vroča tla, kjer se prepletajo značaji Balkana, Panonske nižine, Sredozemlja in tradicionalnega avstro-ogrskega dela sveta, hrvaški športniki, med njimi vsekakor nora zgodba smučarske družine Kostelić, so bili še naprej med najuspešnejšimi predstavniki dežele, kjer je doma veliko talentov z različnih področij, a žal tudi novodobnih dobičkarjev, političnih povzpetnikov ter mogotcev, ki so zavladali ob pomoči korupcije.
Francija? Tudi tu je nacionalni ponos izjemen: petje marseljeze, državne himne v zelo živahnem in prav vojaško odločnem ritmu, obešanje zastav z navpičnim sosledjem modre, bele in rdeče barve ter večni spomin na Bastiljo in začetek francoske revolucije, ki se mu bodo priklonili prav jutri, torej 14. julija, od mladega spremlja prebivalce Francije. In teh je več kot 60 milijonov v sicer pisanem talilnem loncu s številnimi priseljenci z afriške in azijske celine, tudi vpliv arabske kulture je v nekaterih predelih ali mestih zelo opazen, iz nekdanjih francoskih kolonij, denimo Kameruna, Čada, Konga, izvirajo korenine številnih prebivalcev. Toda Francija ni ponosna le na svojo bogato zgodovino, pohode generala Napoleona in zavezniško vlogo v drugi svetovni vojni, temveč tudi na novi vsakdan.
Pariz sestavlja paleta znamenitosti, v dolini reke Loare so urejeni gradovi, na Azurni obali cvetoč turizem. Domačini stavijo na svoje vino, sir, kulinariko nasploh. In četudi Francozi še zdaleč ne ohranjajo ugleda tako gorečih in temperamentih nogometnih navijačev, kot jih imajo pri nekaterih drugih reprezentancah, vsekakor pri hrvaški, ne skrivajo navdušenja ob zmagah svojih asov. In teh imajo res obilo: od smučarskih strmin in zdaj neprekosljivega biatlonca Martina Fourcada do sijajnih judoistov, voznikov relija, kolesarjev. Prav Tour de France je najbolj cenjena kolesarska dirka na svetu, Roland Garros med štirimi prestižnimi teniškimi turnirji za grand slam, znamenita je vzdržljivostna avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa.
Dežela zdaj sanja o drugi lovoriki na SP v nogometu, poleg ragbija najbolj priljubljeni ekipni športni panogi v državi. V finalu bodo na drugi strani Hrvati, pogosto tekmeci v neposrednem boju za rokometne lovorike. In večinoma so bili galski petelini uspešnejši. Tudi po vidni zaslugi Nikole Karabatića, francoskega reprezentanta, rojenega v Nišu na jugu Srbije, a tudi s hrvaškimi koreninami …
Siniša Uroševič
Povprečnemu smrtniku v Sloveniji je Hrvaška bolj znana. Gre pač za sosednjo državo, dolga desetletja tudi sostanovalko pod skupno streho, ne nazadnje pa je to za prebivalce Slovenije tradicionalno najbolj oblegana počitniška destinacija onstran naših meja. Ni ga kotička hrvaške obale ob morju, ki skupaj z otoki šteje kar 6000 km, kjer ne bi srečali dopustnikov iz naše domovine, prihodi na Krk, v Umag, Premanturo pri Pulju, na Pag ali Rab pa niti ne razkrivajo, da smo na tujem: povsod je slišati slovenščino, naši časniki izginjajo zjutraj s polic trafik kot vroče žemljice iz bližnje pekarne, med odpadki so neštete pločevinke slovenskih pivovarjev …
Tako naša država kot tudi hrvaška sta ob začetku razpadanja jugoslovanske federacije nastali pred 27 leti, a zlasti boj za samostojnost Hrvatov je bil mukotrpen in krvav – domovinska vojna je trajala dolga štiri leta, tudi danes še zdaleč ni konca medsebojnim hrvaško-srbskim obtoževanjem o krutih zločinih, a dejansko so Dubrovnik, Osijek in predvsem Vukovar, simbol hrvaškega odpora, goreli in trpeli hude bolečine.
Športni asi opozarjali na vojno
Prav v tistih zgodnjih devetdesetih so tudi nastopi vrhunskih hrvaških športnikov na najodmevnejši mednarodni sceni opozarjali svetovno javnost na boleče dogajanje v domovini. Izjemni teniški zvezdnik Goran Ivanišević, julija 2001 zmagovalec Wimbledona, si je v vojnih letih povezal okrog glave trak v barvah modro-bele-rdeče trobojnice z državnim grbom, košarkarska asa Dražen Petrović in Stojko Vranković sta pred stavbo Združenih narodov v New Yorku gladovno stavkala zaradi mlačnega odnosa sveta do vojne v njuni domovini, boksar Željko Mavrović je vodil navijanje na tribunah legendarne Kantride na Reki, ko je hrvaška reprezentanca igrala eno od svojih prvih tekem, decembra 1990, ko še ni bila uradno samostojna. Mir se je le vrnil na vroča tla, kjer se prepletajo značaji Balkana, Panonske nižine, Sredozemlja in tradicionalnega avstro-ogrskega dela sveta, hrvaški športniki, med njimi vsekakor nora zgodba smučarske družine Kostelić, so bili še naprej med najuspešnejšimi predstavniki dežele, kjer je doma veliko talentov z različnih področij, a žal tudi novodobnih dobičkarjev, političnih povzpetnikov ter mogotcev, ki so zavladali ob pomoči korupcije.
Francija? Tudi tu je nacionalni ponos izjemen: petje marseljeze, državne himne v zelo živahnem in prav vojaško odločnem ritmu, obešanje zastav z navpičnim sosledjem modre, bele in rdeče barve ter večni spomin na Bastiljo in začetek francoske revolucije, ki se mu bodo priklonili prav jutri, torej 14. julija, od mladega spremlja prebivalce Francije. In teh je več kot 60 milijonov v sicer pisanem talilnem loncu s številnimi priseljenci z afriške in azijske celine, tudi vpliv arabske kulture je v nekaterih predelih ali mestih zelo opazen, iz nekdanjih francoskih kolonij, denimo Kameruna, Čada, Konga, izvirajo korenine številnih prebivalcev. Toda Francija ni ponosna le na svojo bogato zgodovino, pohode generala Napoleona in zavezniško vlogo v drugi svetovni vojni, temveč tudi na novi vsakdan.
Številne znamenitosti in vrhunski šport
Pariz sestavlja paleta znamenitosti, v dolini reke Loare so urejeni gradovi, na Azurni obali cvetoč turizem. Domačini stavijo na svoje vino, sir, kulinariko nasploh. In četudi Francozi še zdaleč ne ohranjajo ugleda tako gorečih in temperamentih nogometnih navijačev, kot jih imajo pri nekaterih drugih reprezentancah, vsekakor pri hrvaški, ne skrivajo navdušenja ob zmagah svojih asov. In teh imajo res obilo: od smučarskih strmin in zdaj neprekosljivega biatlonca Martina Fourcada do sijajnih judoistov, voznikov relija, kolesarjev. Prav Tour de France je najbolj cenjena kolesarska dirka na svetu, Roland Garros med štirimi prestižnimi teniškimi turnirji za grand slam, znamenita je vzdržljivostna avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa.
Dežela zdaj sanja o drugi lovoriki na SP v nogometu, poleg ragbija najbolj priljubljeni ekipni športni panogi v državi. V finalu bodo na drugi strani Hrvati, pogosto tekmeci v neposrednem boju za rokometne lovorike. In večinoma so bili galski petelini uspešnejši. Tudi po vidni zaslugi Nikole Karabatića, francoskega reprezentanta, rojenega v Nišu na jugu Srbije, a tudi s hrvaškimi koreninami …
