Kmalu bo imel vse zmage v digitalni obliki
Upokojeni gimnastični as Mitja Petkovšek bo maja slavil jubilejnih 20 let od prvega naslova evropskega prvaka.
Odpri galerijo
Mitji Petkovšku je na olimpijskih igral zmanjkal tudi ščepec sreče, da bi osvojil edino manjkajočo kolajno v bogati zbirki. FOTO: Družnik Matej/Delo
Slovenski gimnastični as Mitja Petkovšek, ki je izjemno kariero končal pred petimi leti, se bo maja spomnil 20-letnice prve zmage na prvenstvih stare celine. V Bremnu 2000 je osvojil prvega od štirih naslovov evropskega prvaka na bradlji. Sam pravi, da je zanj sicer bolj posebna prva velika kolajna; leta 1998 je bil srebrn na EP v St. Peterburgu.
Petkovšek je na EP skupno osvojil kar devet kolajn, ki jih je nanizal v dobrem desetletju. Vse od St. Peterburga 1998, kjer je bil drugi, je nizal kolajne: Bremen, 2000 (1.), Patras 2002 (2.), Debrecen 2005 (3.), Volos 2006 (1.), Amsterdam 2007 (1.), Lozana 2008 (1.), Milano 2009 (2.), Montpellier 2012 (3.).
Pravzaprav mu je spodrsnilo le pred domačimi navijači v Ljubljani leta 2004, kjer je bil prvi favorit tekme, najboljši v kvalifikacijah, v finalu pa ni zdržal in naredil napako. Sam jo sicer še danes pripisuje takratnemu tekmovalnemu pravilniku, saj je pri točih premaknil roko, kar je znižalo izhodiščno vrednost sestave. Zaradi iste napake je ostal brez kolajne tudi na SP 2003.
Tak pravilnik je veljal celoten olimpijski cikel, Petkovšek pa je pred EP 2004 v sezoni svetovnega pokala nanizal izjemne dosežke: 1., 1., 2. in 3. mesto, po EP v Ljubljani pa še trikrat 1. mesto, kar kaže, da je bila forma tudi takrat vrhunska. A žal je ravno pred domačimi navijači ostal brez kolajne.
»V taki beri, kot sem jo nabral, se sploh ne opazi,« je na ta podatek hudomušno pristavil v pogovoru za STA.
»Tisti toči mi neko obdobje res niso šli. Večkrat me je kam malo čudno odneslo. Škoda, da je bil tak pravilnik, da je tako ostro kaznoval. Že v naslednjem pravilniku so to res čudno pravilo vezav na bradlji spremenili. Nekaj časa si bil kriminalec, a takoj zatem so to spodbujali. Ne glede na to, toče sem potem res dobro naštudiral. Že leta 2005 je bila povsem druga pesem, bil sem bolj suveren,« je še povedal Petkovšek, ki je že leto po EP v Ljubljani prvič v karieri postal tudi svetovni prvak.
Četudi sam pravi, da si je bolj kot prvo zmago na EP zapomnil prvo kolajno, srebro iz Rusije 1998, pa je Bremen vseeno poseben mejnik. Takrat je postal šele tretji gimnastični evropski prvak iz Slovenije po legendarnem Miru Cerarju in Aljažu Peganu.
»Hvala vsem, težko je v tem trenutku zbrati misli in opisati doživljanje. Vem le, da sem si to medaljo želel bolj kot kar koli drugega,« je bila pred 20 leti prva izjava novopečenega evropskega prvaka, ki jo je pospremil z glasnim smehom: »Kako je to zanimivo. Takrat nisem vedel, kaj bi povedal, ker sem moral še malo priti k sebi, da bi zbistril misli, danes, ko je toliko časa minilo, sem pa že vse pozabil. Skoraj nikoli se več ne spomnim na te tekme.«
A ravno te dni, pravi zdaj 43-letni oče Gaje in Asje, ki prav tako telovadita, presnemava svoje stare posnetke v digitalno obliko, ko ima zaradi samoosamitve med koronavirusono pandemijo več časa.
»Zato sem vseeno morda malo bolj 'na tekočem', kot bi bil sicer. In všeč mi je, kar vidim. Lepo kariero sem imel, ni kaj. A ne le tekmovanja, tudi razno razne nastope v različnih oddajah. A veš, kako smo bili takrat telovadci popularni? Ne morem verjeti. Želim si, da bi bila gimnastika spet tako popularna, kot je bila v časih Aljaža in mene, ko sva razveseljevala z vrhunskimi dosežki. Pa tudi če ne le zaradi rezultatov.«
»Vseeno sem nekako bolj čutil svojo prvo veliko kolajno leta 1998 v Rusiji kot prvo zmago. Takrat sem bil drugi na EP in se še danes spomnim, kako zelo sem bil vzhičen. Tako vzhičen, da mi je šlo od navdušenja kar na bruhanje. Medtem ko potem, leta 2000 ... saj je bilo noro lepo, čudovito in vse. A sem se že malo privadil. Zelo hitro, ane,« je svojo prvo zlato kolajno na EP še pospremil nekdanji telovadni as.
V času samoosamitve z družino po dolgem času vsi uživajo doma, pravi Petkovšek, saj je sicer to obdobje glavna sezona tudi za njegovo partnerko Mojco Rode, s katero skupaj vodita klub za ritmično gimnastiko TiM.
»Počnemo takšne stvari, za katere sicer nimamo časa. Ni nam hudega, res uživamo,« je dejal Petkovšek.
Tudi pet let po koncu kariere pa se nikakor ni mogel odločiti, kaj bi sam izpostavil za največje mejnike v dolgoletni uspešni karieri.
»Kaj pa vem? Mora prvi svetovni naslov, prva kolajna na evropskem prvenstvu, morda celo prva zlata, naj bo. Nič ne bi posebej izpostavljal, ker sem vedno znal povedati, da je bila vsaka kolajna zase nekakšen fenomen. Vedno sem imel nekakšne strašne težave, od razprte kože, da je špricala kri, pa sem moral stisnit zobe ... Vedno sem moral nekaj premagati, če že ne drugih, pa vsaj samega sebe,« je sklenil nekdanji gimnastični zvezdnik.
Petkovšek je na EP skupno osvojil kar devet kolajn, ki jih je nanizal v dobrem desetletju. Vse od St. Peterburga 1998, kjer je bil drugi, je nizal kolajne: Bremen, 2000 (1.), Patras 2002 (2.), Debrecen 2005 (3.), Volos 2006 (1.), Amsterdam 2007 (1.), Lozana 2008 (1.), Milano 2009 (2.), Montpellier 2012 (3.).
Brez kolajne v bogatem nizu le na domačem EP
Pravzaprav mu je spodrsnilo le pred domačimi navijači v Ljubljani leta 2004, kjer je bil prvi favorit tekme, najboljši v kvalifikacijah, v finalu pa ni zdržal in naredil napako. Sam jo sicer še danes pripisuje takratnemu tekmovalnemu pravilniku, saj je pri točih premaknil roko, kar je znižalo izhodiščno vrednost sestave. Zaradi iste napake je ostal brez kolajne tudi na SP 2003.
Mitji Petkovšku je na olimpijskih igral zmanjkal tudi ščepec sreče, da bi osvojil edino manjkajočo kolajno v bogati zbirki. FOTO: Družnik Matej/Delo
Tak pravilnik je veljal celoten olimpijski cikel, Petkovšek pa je pred EP 2004 v sezoni svetovnega pokala nanizal izjemne dosežke: 1., 1., 2. in 3. mesto, po EP v Ljubljani pa še trikrat 1. mesto, kar kaže, da je bila forma tudi takrat vrhunska. A žal je ravno pred domačimi navijači ostal brez kolajne.
»V taki beri, kot sem jo nabral, se sploh ne opazi,« je na ta podatek hudomušno pristavil v pogovoru za STA.
»Tisti toči mi neko obdobje res niso šli. Večkrat me je kam malo čudno odneslo. Škoda, da je bil tak pravilnik, da je tako ostro kaznoval. Že v naslednjem pravilniku so to res čudno pravilo vezav na bradlji spremenili. Nekaj časa si bil kriminalec, a takoj zatem so to spodbujali. Ne glede na to, toče sem potem res dobro naštudiral. Že leta 2005 je bila povsem druga pesem, bil sem bolj suveren,« je še povedal Petkovšek, ki je že leto po EP v Ljubljani prvič v karieri postal tudi svetovni prvak.
Četudi sam pravi, da si je bolj kot prvo zmago na EP zapomnil prvo kolajno, srebro iz Rusije 1998, pa je Bremen vseeno poseben mejnik. Takrat je postal šele tretji gimnastični evropski prvak iz Slovenije po legendarnem Miru Cerarju in Aljažu Peganu.
Bolj kot prvo zlato kolajno si je zapomnil prvo kolajno
»Hvala vsem, težko je v tem trenutku zbrati misli in opisati doživljanje. Vem le, da sem si to medaljo želel bolj kot kar koli drugega,« je bila pred 20 leti prva izjava novopečenega evropskega prvaka, ki jo je pospremil z glasnim smehom: »Kako je to zanimivo. Takrat nisem vedel, kaj bi povedal, ker sem moral še malo priti k sebi, da bi zbistril misli, danes, ko je toliko časa minilo, sem pa že vse pozabil. Skoraj nikoli se več ne spomnim na te tekme.«
A ravno te dni, pravi zdaj 43-letni oče Gaje in Asje, ki prav tako telovadita, presnemava svoje stare posnetke v digitalno obliko, ko ima zaradi samoosamitve med koronavirusono pandemijo več časa.
»Zato sem vseeno morda malo bolj 'na tekočem', kot bi bil sicer. In všeč mi je, kar vidim. Lepo kariero sem imel, ni kaj. A ne le tekmovanja, tudi razno razne nastope v različnih oddajah. A veš, kako smo bili takrat telovadci popularni? Ne morem verjeti. Želim si, da bi bila gimnastika spet tako popularna, kot je bila v časih Aljaža in mene, ko sva razveseljevala z vrhunskimi dosežki. Pa tudi če ne le zaradi rezultatov.«
Od navdušenja mu je šlo na bruhanje
»Vseeno sem nekako bolj čutil svojo prvo veliko kolajno leta 1998 v Rusiji kot prvo zmago. Takrat sem bil drugi na EP in se še danes spomnim, kako zelo sem bil vzhičen. Tako vzhičen, da mi je šlo od navdušenja kar na bruhanje. Medtem ko potem, leta 2000 ... saj je bilo noro lepo, čudovito in vse. A sem se že malo privadil. Zelo hitro, ane,« je svojo prvo zlato kolajno na EP še pospremil nekdanji telovadni as.
Mitjina partnerica in mamica Asje in Gaje Mojca Rode je bila vedno njegova trdna opora. FOTO: Blaž Samec/Delo
Za spremembo so spomladi vsi doma
V času samoosamitve z družino po dolgem času vsi uživajo doma, pravi Petkovšek, saj je sicer to obdobje glavna sezona tudi za njegovo partnerko Mojco Rode, s katero skupaj vodita klub za ritmično gimnastiko TiM.
»Počnemo takšne stvari, za katere sicer nimamo časa. Ni nam hudega, res uživamo,« je dejal Petkovšek.
Tudi pet let po koncu kariere pa se nikakor ni mogel odločiti, kaj bi sam izpostavil za največje mejnike v dolgoletni uspešni karieri.
»Kaj pa vem? Mora prvi svetovni naslov, prva kolajna na evropskem prvenstvu, morda celo prva zlata, naj bo. Nič ne bi posebej izpostavljal, ker sem vedno znal povedati, da je bila vsaka kolajna zase nekakšen fenomen. Vedno sem imel nekakšne strašne težave, od razprte kože, da je špricala kri, pa sem moral stisnit zobe ... Vedno sem moral nekaj premagati, če že ne drugih, pa vsaj samega sebe,« je sklenil nekdanji gimnastični zvezdnik.
